Navodilo1 za vključitev

dr. sc. med. JANEZ RUGELJ, dr. med.
Datum: 11.10.03. Redakcija: 14.3.2005

OBVESTILO ŠTEV. 630
IZ OSNUTKA KNJIGE »SLOVO OD TRADICIONALNE (NAVIDEZNO) PREVARANTSKE PSIHOTERAPIJE« (OSNUTEK)

NAVODILO ŠT. 1 – PRIPRAVE ZA VKLJUČITEV V SOCIALNO-ANDRAGOŠKI PROGRAM (namenjeno klientu (pacientu), ki pride v mojo ordinacijo na posvet zaradi (morebitnega) resnega namena, da se vključi v moj program)

A. UVOD: OSNOVNA NAVODILA IN OPOZORILA BRALCU

Pripomba o literaturi: V besedilu so omenjeni številni avtorji brez navedbe naslova knjige in založnika, kajti vse to bo navedeno v knjigi – v poglavju Literatura. Zahtevnejši bralec lahko pri meni dobi vse podatke.

Ta knjiga bo po eni strani nadaljevanje knjige POT SAMOURESNIČEVANJA, (Lj. 2000, 1214 strani) (v nadaljevanju PS), ki je temeljni priročnik za (so)delovanje v mojem sistemu radikalne psihoterapije in (pre)vzgoje, po drugi strani pa je uvod v knjigo, saj sem v njej opisal zamotan postopek za vključevanje v moj program, kar sem v knjigi PS opisal le okvirno. Bralcu svetujem, da na vsak način prebere obe knjigi. Domala vsa stališča, ki jih navajam v knjigi spadajo v okvir radikalne socialne psihiatrije, ali radikalne (Makarenkove) pedagogike in andragogike, kajti moje temeljno spoznanje se povsem sklada z izročilom E. Fromma, ki je razodel, da velika večina ljudi prej umre kot dozori. Zdravnik, ki se poda na pot psihiatra, samega sebe »obsodi«, da se bo ukvarjal tako rekoč predvsem z osebnostno nezrelimi ljudmi, ki pa se dokaj pogosto”petelinijo” in se nadkompenzatorično izrazito nezrelo obnašajo, misleč, da uspešno prikrivajo svojo nezrelost in nesposobnost za uspešno spopadanje z vsakodnevnimi življenjskimi težavami. Torej, malo je ljudi, ki so osebnostno dozoreli, kar pomeni:
– da so manj uspešni (in bolj prežeti s trpljenjem brez smisla) od zrelih,
– da so obremenjeni s kompleksi manjvrednosti, ki vključujejo zamere, nevoščljivost, škodoželjnost, maščevanje, kar vse povečuje sekundarno tesnobo in s tem željo po (kakršnikoli) omami,
– da ima nedozorelost za posledico nevrotično delovanje in skrivenčeno (patološko) čustvovanje, kar negativno vpliva na osebnostno počutje in odnose med ljudmi,
Osebnostno zrel človek uspešno, brez stokanja in pritoževanja premaguje življenjske težave (katerim se ne more nihče izogniti), medtem ko nezreli in za življenjski boj manj usposobljeni ljudje stokajo, se pritožujejo, nevrotično reagirajo, drsijo v razne omame (nikotin, alkohol, mamila, pomirila…), v samomorilno načrtovanje ali pa celo »zbežijo« v psihozo (norost).

V kontekstu vsesplošne osebnostne nezrelosti “ljudi v stiski” vztrajam, da je bistvo psihoterapije (pre)vzgoja, ki jo je s filozofskega vidika pred 200 leti nazorno razodel Emanuel Kant (Kant 1991), za Slovence pa ilustriral in poglobil Tine Hribar v številnih svojih knjigah, povzel pa v poljudni razpravi (Hribar, 2000), v katerih zastopa radikalna stališča o vzgoji E. Kanta.

V kontekstu izročila Kanta in Hribarja (ter številnih drugih avtorjev) je razumljivo, da se v moj program lahko vključijo izključno ljudje v stiski, ki so se pripravljeni in sposobni spopasti z zelo zahtevnimi knjigami, kajti brez poglobljenega znanja iz filozofije, sociologije, antropologije, psihologije in literarnih ved ni mogoče dojeti bistva (pre)vzgoje v mojem sistemu. Zato tistim, ki takšnega znanja ne premorejo in ne čutijo zelo močne potrebe, da si ga pridobijo, svetujem, da si poiščejo nek drug program ki ne terja velikih intelektualnih naporov. Pa še nekaj, tisti, ki omenjenega znanja nimajo, morajo pristati, da se bodo po vključitvi v program vključili v posebne (samoplačniške) seminarje, z obvezo, da bodo opravili kolokvije iz navedenih ved.

BISTVO OSEBNOSTNE ZRELOSTI IN NEZRELOSTI (NEVROZE)
(poenostavljena razlaga)

Osebnostno zreli in vrhunsko usposobljeni za ustvarjalno življenje so ljudje, ki imajo dobro gensko zasnovo in ki so v zdravi in ustvarjalni družini (pod vertikalno avtoriteto skrbnega in pravičnega očeta!), v šoli in v družbi bili optimalno deležni zdravih in spodbudnih odnosov, kar se izraža navzven tako, da zrel, marljiv, odličen in vsestransko uspešen učenec, dijak in študent suvereno kraljuje (tako se že zelo zgodaj razodeva kot urejena osebnost) in se ne boji ocenjevanja učiteljev, pač pa se ga veseli, saj se zaveda, da bo pri ocenjevanju spet uspešen in zato še bolj afirmiran..
Osebnostno nezrel, lenoben, neuspešen učenec, dijak in študent (ki zaradi lagodnosti nima temeljnega znanja s področja svojega izobraževanja) pa je trajno ranjena oseba, saj zaradi njegove slabe uspešnosti odlični gledajo nanj poševno ali celo navpično navzdol (tako se nevrotično agiranje začne in razodeva že zelo zgodaj), zato se ne more uveljaviti na produktiven način, kar ima za posledico razne komplekse manjvrednosti, ki jih je prisiljen reševati na nadkompenzatoričen način (da se sili biti uspešen, denimo z nastopaštvom ali nasilništvom v neki »klapi«) ali pa na dekompenzatoričen način: faliranost, drsenje v alkoholizem in narkomanijo, kajenje tobaka, motnje vedenja, faliranost, potepuštvo, kriminal…

Bistvo: vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam in se pri sebi in pred drugimi (nezavedno) opravičujejo s pomočjo raznih obrabnih mehanizmov, ki jim onemogočajo dostop do resnice o sebi, torej o nesposobnosti za spopadanje z življenjskimi težavami:
– se izgovarjajo (projicirajo) na druge,
– ali pa iščejo (racionalizirajo) razne vzroke za svoje težave izven sebe,
– svoje težave minimalizirajo ali pa svoje življenje fragmentirajo: ga delijo na uspešna in neuspešna obdobja in se hvalijo z uspešnimi vložki, ne upoštevajo pa velika neuspešna obdobja.
Zato je bistvo psihoterapije : 1. dokopati se do resnice o sebi (do uvida) in 2. usposobiti se za življenjski boj do nivoja sposobnosti kljubovanja življenjskim težavam, ki so ga dosegli najuspešnejši (elitni!) vrstniki.
Ker se ljudje v stiski zelo upirajo uvidu v resnico o sebi in ker se krčevito branijo z obrambnimi m mehanizmi in ker se zlepa vsestransko in maksimalno ne aktivirajo, si celo pri resnih psihiatrih ne pridobijo ugleda (jih psihiater ne more resno jemati), zato se z njim ne more (in noče več) brezplodno truditi. To so vzroki za navidezno prevarantstvo tradicionalne psihiatrije, pa tudi socialne službe, ki v glavnem podpira neučinkovite ljudi. Psihiatrija je torej (navidezno) prevarantska zato ker je reaktivno na odpor psihiatričnih pacientov proti »spremembi« in »dvigu« obupala in se v bistvu sprijaznila, da le spremlja životarjenje ljudi v stiski, – in sicer tako, da jih pomirja (omamlja) s pomirili (»tabletke za srečo«), antidepresivi in nevroleptiki, kajti to ima velika večina ljudi v nevrotični stiski raje kot pa dolgotrajno garanje, denimo v mojem programu. (V tem kontekstu se seveda v moj program vključujejo predvsem tisti zelo redki ljudje v stiski, ki so se pod avtoritativnim vodenjem pripravljeni dolgoročno in vsestransko »zmigati« zato, da sčasoma stopijo na pot elitizma in samouresničevanja).

Neuspešni učenci in dijaki se skušajo izogniti spraševanju in ocenjevanju z raznimi izgovori in lažmi, obenem pa si skušajo pomagati z raznimi goljufijami, kar pomeni, da se pod okriljem slabih šol in neučinkovitih učiteljev sistematično karakterno kvarijo. Zato “navadne” šole producirajo praviloma karakterno deformirane ljudi, ki so nagnjeni k izmikanju in goljufanju.
Zelo zanimivo in poučno je, da slovenski pedagogi, psihologi, psihiatri in teologi na vseh ravneh ne razodevajo zgornjih (nesporno točnih) stališč o razlikah med uspešnimi in (relativno) neuspešnimi učenci, dijaki in študenti. (Vzrok za vse to pa je v dejstvu, da velika večina izobraženih ljudi ni bila odlična v šolah, zato tudi nimajo moralne moči, da bi vztrajali pri visokih kriterijih, ki so pogoj za elitizem in izogib psihofizičnim dekompenzacijam).
Drugače je v raznih elitnih šolah (v Sloveniji imamo sedaj štiri katoliške (ki so morda na poti razvoja v zares elitne šole): v Škofovih zavodih, Želimljah, Vipavi in v Mariboru), kjer se izobražuje “cvet naroda”, bodoča aristokracija, ki jo Slovenci (več, še) nimamo. (Narodi brez aristokracije so obsojeni na podrejanje in usihanje).

Učenci, dijaki, študenti, diplomanti, ki niso odlični, ali vsaj prav dobri, so v družbi za odličnjake nevarni, saj skušajo priti do položajev in dobrin na zahrbten način. Velike hiše, dolgi avtomobili, lepe žene… pripadajo samo zelo uspešnim, toda tudi neuspešni skušajo do vsega tega priti, seveda vedno na nelegitimen način. Zato elita po vsem civiliziranem svetu organizira razne institucije, s pomočjo katerih onemogoča, da bi slabi in manj sposobni ogrožali marljive, zrele, sposobne, elitne.

Dejansko se lahko človek razvije v vsestransko kreativno osebnost pod naslednjimi pogoji:
– da je odraščal v veliki družini (vsaj dveh otrok) ljubečih, zrelih, spodbujajočih in vsestransko uspešnih staršev,
– da se je oblikoval v vzdušju vertikalne avtoritete urejenega, produktivnega in pravičnega očeta, ki je v vzgojo otrok vključeval tudi pleme: očeta, brate strice, sodelavce, prijatelje…
– da se je mati odrekla feminističnega tekmovanja z moškimi in si je poiskala službo s skrajšanim delovnim časom ter se opredelila, da bo tvorno sodelovala v moževem poslanstvu (seveda, če mož to poslanstvo premore; če ga ne, ni optimalnih pogojev za vzgojo otrok),
– da ima dobro dedno zasnovo in premore visoko inteligenco,
– da se je šolal v odlični šoli pod vodstvom učiteljev z odličnimi ocenami (učitelji s prav dobrimi in dobrimi ocenami (enako velja za razne »terapevte«) nimajo moralne moči, da bi od svojih učencev zahtevali pravi uspeh, tisti z zadostnimi ocenami pa so škodljivi), ki jih vodi moški na avtoritativen način,
– da se redno in intenzivno skupaj s starši ukvarja z rekreacijo in številnimi izvenšolskimi dejavnostmi (glasba, pisanje, urednikovanje, vadba retorike, sodelovanje pri tabornikih, organizacija in vodenje raznih projektov…),
– da se nauči od staršev in učiteljev vzpostavljanja in gojenja lepega odnosa (olike) z osebami nasprotnega spola,
– učenec ali dijak se lahko reši negativnega vpliva sedanje šole samo, če pod modrim vodstvom zelo zrelega in razgledanega očeta zavzame kritično stališče do feminizirane in permisivne ter z goljufanjem prepredene šole, se ne trudi za odličen rezultat, pač pa za prav dober, za protiutež pa blesti v glasbi, jezikih, druženju s podobnimi (potencialno elitnimi) osebami, skratka, da obstoječe šole ne jemlje skrajno resno.

Nevroza (nezrelost) torej nastane zaradi premalo spodbudnih pogojev za razvoj v družini in v šoli kot tudi zaradi travmatičnih doživetij, od katerih so nekatera (običajno najbolj usodna) izrinjena v podzavest. Le-ta imajo določen energetski potencial, ki iracionalno usmerja nevrotikovo počutje in vedenje.

Da bi bralec razumel navedeno radikalno stališče, mu predlagam da prebere vsaj knjige naslednjih avtorjev: Rebula, 1999; Lukas-Moeller,1995; Hendrix, 1999; Elium, 2000 in 2001; Gurian, 2000; Pennac, 1996; Beaver, 1995; Gray, 2002.
Poleg tega pa še tisti, ki:
– ne razumejo bistva nevroze: Bregant, 1976; Hornay – vse njene knjige,
– niso blesteli kot učenci, dijaki in študentje: Zaveršnik, 1996; Rutar 2003,
– so zaležani: Cooper, 1979; Luijpers & Nagiller, 2003; Galloway, 2003,
– še niso vzljubili leposlovja: Paz, 2002; Adler, 1977, Sloterdijk, 2003
– še niso spolno prebujeni, oziroma še niso sposobni, da bi si uredili dobro spolno življenje: Westheimer, 1997; Comfort, 1984; Lowen, 1988; Klisić, 1995; Paget, 2004
– še niso postali navdušeni planinci: Kugy, 1966,
– se niso pripravljeni potruditi za mojstrstvo: Price, 2003
– jim pisanje ne gre od rok, se morajo vključiti v nek program kreativnega pisanja, ter prebrati (in ponotranjiti!) knjigo Andreja Blatnika: Šola kreativnega pisanja (Blatnik, 1996),
– niso vešči javnega nastopanja in lepega govorjenja, se morajo pobrigati, da svoje govorniške sposobnosti izpopolnijo v neki šoli retorike in prebrati vsaj nekatere knjige iz umetnosti govorništva (Milner, 2001; Ciceron, 2,
– ne vedo, kaj bi radi postali in kaj bi radi delali (tavajoči osebki, izgubljenci): naj berejo biografije znamenitih mož kot so: Sokrat, Tolstoj, Chomsky, Balzac, Napoleon, Kutuzov, Džingiskan, Saharov, Tesla, Eistein, Gandhi, Beethoven, Iacocca… in naši: Trubar, Maister….), pa se bodo morebiti lotili resnih programov življenjskega delovanja, ki obeta vtirjanje v določerno uspešno smer in dejavnost (poklicanost), ki vodi v samouresničevanje,
– ne razumejo bistva psihoterapije: Ouspensky, 1994; Neuman, 2001; Burton, 1999; Erzar, 2001, 2002.

V tem okviru je razumljivo, da za proces zapoznelega osebnostnega dozorevanja ni dovolj tradicionalna psihoterapija (sedenja in govorjenja s skromnimi dodatki: previdna analiza, še bolj previdno reflektiranje in interpretiranje ter morebitne bojazljive konfrontacije), pač pa vključitev v sistem vsestranskega in dolgoročnega aktiviranja, ki ga – za sedaj – premore edino socialno-andragoški sistem, ki temelji na radikalni psihoterapiji in (pre)vzgoji, kar v bistvu pomeni zapoznelo pridobivanje življenjskih sposobnosti, ki jih premorejo vsestransko odlični cicibani, učenci, dijaki, študentje, profesionalci, upokojenci…, ki zaradi svojih sposobnosti nadkriljujejo manj sposobne vrstnike, kateri imajo zaradi manjših sposobnosti razne (upravičene in razumljive) komplekse manjvrednosti.

Med ljudi v stiski, ki iščejo pomoč pri psihiatrih, zdravilcih, gurujih (ali pa stokajo pred nekompetentnimi prijatelji) so tisti, ki so zašli v težave, ker niso pri vrhu Gausove krivulje: nevrotiki, alkoholiki, narkomani, faliranci, debeluhi, kadilci, zaležanci, frigidne ženske, moški s potenčnimi težavami in prezgodnjim izlivom, nezaposleni ter vsi, ki morajo z muko opravljati heteronomno (suženjsko) delo (Kanduč, 1995), kajti človek v navedenih položajih je v kroničnem stresu, ki povzroča neučinkovito porabo energije, obenem pa izčrpava imunobiološki sistem, kar vodi v razne bolezni civilizacije, zlasti v rakave bolezni. (Ljudje, ki prizadevno delujejo v sistemu radikalne psihoterapije in (pre)vzgoje, se počasi pomikajo proti elitizmu, torej proti vrhu Gausove krivulje).

Nevrotičen (nezrel) človek, je moteč človek, saj imajo vsi okrog njega določene težave zaradi njegovih nezrelih reakcij in sploh delovanja. S svojo nezrelostjo nehote poskrbi, da se nevrotično (patološko!) vzdušje prenaša iz roda v rod. Paradigmatični predstavnik nezrelosti in patologije je moški alkoholik, ki do groba deluje razdiralno na ženo, otroke, sodelavce, sosede…(Dejansko pa so za vse to krive matere in žene alkoholikov, ki (zelo prizadevno!) vzdržujejo »svoje« alkoholike pri razvoju njihovega alkoholizma). Ker je alkoholikov v Sloveniji čez 200.000, pomeni, da imamo dovolj veliko armado karakterno okvarjenih ljudi (sekundarna psihopatizacija alkoholikov), ki učinkovito deluje pri samodestrukciji slovenskega naroda. (Alkoholiki in njihovi bližnji se lahko izločijo iz te armade avtodestrukcije samo, če se dolgoročno vključijo v sistem radikalne psihoterapije in prevzgoje).

B. PRIPRAVE ZA VKLJUČITEV V MOJ SOCIALNO-ANDRAGOŠKI SISTEM

UVODNA PRIPOMBA: To so osnovna navodila za pripravo in začetno delovanje v mojem programu. ki jih mora človek v stiski opravljati, če se je odločil, da se v procesu delovanja v okviru mojega programa iz “zdrsa” požene kvišku in se postopoma poglobljeno zakorenini v družini, poklicu in družbi; da ne bo več (relativni ali popolni) izkoreninjenec.

OSNOVNO SPOROČILO OBISKOVALCU MOJE ORDINACIJE IN KANDIDATU ZA VKLJUČITEV V PROGRAM

– Do leta 1985 so k meni prihajali na posvet samo alkoholiki in njihovi svojci, od takrat naprej pa prihajajo tudi drugi ljudje v duševni stiski z raznimi zagatami (alkoholiki, nevrotiki, »faliranci«, psihotiki, hazarderji, okoreli samski ljudje, zakonci v partnerski krizi, frigidne ženske, moški s prezgodnjim izlivom, zavrti fantje in dekleta, ljudje, ki si niso sposobni najti spolnega partnerja, ljudje v bivanjski stiski itn.), praviloma v pričakovanju, da se bodo pri meni uredIli na hitro, po nekem »čarovniškem postopku«.

– Zato moram vsakemu kandidatu za urejanje PRI MENI po moji metodi povedati naslednje:
– Pri meni ni “zdravljenja” s pomirili, antidepresivi in nevroleptiki, oz. takšnih zdravil udeleženec mojega programa ne sme jemati iz naslednjih razlogov:
1. ker navedena zdravila ne zdravijo, pač pa le za silo “zazdravijo” (pomirijo) bolezenski (predvsem psihotični) proces, kar pa seveda ne pomeni, da jih nekateri psihotiki ne bi morali jemati, toda dokler jih jemljejo ne morejo omamljeni sodelovati v mojih skupinah, saj se zaradi omamljenosti bistveno razlikujejo od vse ostalih, ki ni so pod vplivom sedativov, antidepresivov in nevroleptikov,
2. namreč, navedene skupine zdravil človeka tako močno “pomirijo”, da ni več sposoben za polno zaznavanje in doživljanje in zato tudi ne za polno empatijo, ki pa je predpogoj za kakršno koli prevzgojo, ki se mora (po Hribarju) brezpogojno prevesiti v korenito samovzgojo (Hribar, 2000), sicer ni pravega uspeha.

– Tudi ni prazne tolažbe, denimo: “potrpite malo, saj bo bolje”, kajti zavedati se moramo nespornega dejstva: če gre nekaj narobe, bo šlo čedalje bolj narobe (Bloch, 1987).
Človek v stiski se ne more rešiti brez lastnih izrednih naporov za “dvig”, kajti zaradi stiske drvi nezadržno navzdol. Poševno pot navzdol je možno preusmeriti izključno z mobilizacijo lastne (rezervne) energije, če jo stiska ni že v celoti požrla, kajti boj z nevrotičnimi kompleksi požre veliko energije in časa, zato so nevrotiki neprimerno manj produktivni kot osebnostno zreli ljudje. To pomeni, da mora človek v stiski vključiti svoje “reaktivne motorje”, ki bodo preusmerili drsenje navzdol v dviganje navzgor. Kdor te ponazoritve ne razume, naj prosi svojega zdravnika za pomirila.

– Načelno se ne ukvarjam (samo) z individualnimi posveti – razen v pripravljalnem postopku – pač pa z radikalno partnersko ali/in družinsko psihoterapijo in (pre)vzgojo v majhni, srednji in veliki skupini; dodatno pa so možne (po posebnem dogovoru) tudi individualne, partnerske in družinske seanse.

– Moj program pa je zelo zahteven (saj je za njegovo uresničevanje potrebno vložiti več časa in energije kot za dokončanje neke višje šole!) in terja (glej poglavje PREGLED VZGOJNO-TERAPEVTSKIH SREDSTEV v knjigi PS, 605-667):
– redno in intenzivno jutranjo telovadbo takoj po vstajanju,
A. reden vzdržljivostni tek (vsaj 30 km tedensko) z namenom, da se vsako leto preteče vsaj dva mala maratona, kar je minimum,
B. redno planinarjenje: v prvem letu je treba prehoditi vsaj »Škofjeloško planinsko pot«, v naslednjih štirih letih pa »Slovensko planinsko transverzalo« od Maribora do Kopra,
C. redno (tvorno, odzivno) pisanje raznih poročevalskih in izpovednih spisov: dnevnikov, utrinkov o prebranih knjigah, planinskih pohodih, sestankih itn.- vse po posebnih pisnih navodili; “mašila” niso zaželena),
D. redno branje programiranih knjig s področja leposlovja in družbenih ved: klavrni bralci vsaj dve knjigi na mesec, resni kandidati za izobražence pa vsaj eno knjigo na teden,
E. redno udeležbo na tedenskih sestankih terapevtske skupine in mesečnih sestankih terapevtske skupnosti,
F. dejavno skrb za napredek partnerstva, spolnega življenja, starševstva, izobraževanja, poklicanosti, družbenega delovanja…
To pomeni, da je moj program namenjen izključno za dvig tistih (razmeroma redkih) ljudi v stiski, ki so se pripravljeni zelo potruditi skozi dobo vsaj deset let, kajti s tistimi, ki so naravnani v sprenevedanje, se – po mojih izkušnjah – samo zapravlja dragoceni čas.
Kdor program formalno sprejme, a ga natančno ne izvaja, torej je le prislonjen na program, deluje v programu destimulativno (sabotersko!) na druge in meni povzroča neznosne težave zaradi nujne uporabe odločnih (pre)vzgojnih postopkov: analiza, refleksija, interpretacija, konfrontacija, izključitev…
(Seveda mora biti terapevt, ki vodi delo po modificiranem (mora se vedeti v čem) mojem programu v vseh ozirih nad nivojem delovanja, ki se zahteva od udeležencev v programu.)

Ob prvem obisku vsakemu kandidatu za urejanje ponudim, da si nabavi 1. komplet knjig (moje knjige: »PS«, »Uspešna pot«, »Dramatična pot«, »Zmagovita pot«, ter nekatere druge publikacije), jih preuči in na prihodnjem srečanju poroča, ali je moj program sposoben in pripravljen dosledno in dolgoročno izpolnjevati.
Seveda pa mora pred drugim posvetom poslati utrinke o prvem srečanju z menoj in utrinke o tem navodilu.
Samo »ljudje v stiski« z navedeno pripravljenostjo se lahko vključijo v moj program, ostali pa si morajo poiskati pomoč pri psihiatrih, ki nimajo tako zahtevnega (ali pa sploh nobenega) programa!

– Ker se nekateri po prvem obisku premislijo in ne pridejo na naslednje dogovorjeno srečanje (z poglobljenim življenjepisom in utrinki o prebranih knjigah), čeprav sem zanje rezerviral celo uro, moram od vsakega kandidata terjati, da za termin naslednjega srečanja položi kavcijo v tišini 5000,00 SIT, ki jo dobi nazaj, ko pride, oz.mu zapade, če na srečanje brez pravočasne odpovedi na pride.

C. SPLAČA SE POTRUDITI

Tisti ljudje v stiski, ki se skozi daljše obdobje zelo potrudijo in aktivirajo na telesnem, intelektualnem, socialnem in duhovnem področju, dosežejo izredne uspehe, o čemer se lahko vsak prepriča, če bere njihove izpovedi v mojih knjigah in v glasilu »Pot v sožitje« ter v mesečnem »Biltenu ATS« (ki je zaupne narave in je zato namenjen izključno aktivnim članom ATS, ki morajo spoštovati načelo molčečnosti), oz. če se sam sreča z njimi v mojih skupinah, klubih in terapevtski skupnosti:
G. Od blizu 200 alkoholikov, ki so v zadnjih 20 letih uspešno končali osnovni program ki traja 3 leta, so recidivirali štirje, dva sta se vrnila, dva pa v alkoholni omami propadata.
H. Od blizu 100 jedrnih nevrotikov, ki so končali osnovni program, so vsi zaživeli bolj kvalitetno življenje.
I. Pravih rezultatov je dejansko malo, saj se domala vsi, ki samovoljno zapustijo moj program polenijo: manj ali celo nič več ne tečejo, malo planinarijo, malo berejo, saj se niso dokopali do odločitve o koreniti samovzgoji, zato so na poti relativnega životarjenja. Vsi ti so absolutni dokaz, da je lenoba glavni problem velike večine ljudi v stiski, saj so zaradi lenobe (morebiti pa tudi zaradi nižje inteligence) obtičali za uspešnimi vrstniki, katere tudi zaradi lenobe ne bodo nikoli dohiteli. Posledica: trajna zakompleksanost in životarjenje na robu družbe, še zlasti v pogojih globalizacije.
J. S pravimi rezultati se lahko vsak sreča v mojem programu, saj so nekateri zelo uspešni zakonci, ki v programu spodbudno na nove delujejo že 10, 20 in več let. Možnost srečanja z njimi je enkratni privilegij za vsakega, saj kaj podobnega ne more nihče doživeti nikjer drugje v Sloveniji, izgleda pa, da tudi v Evropi ne. Seveda pa uspešni člani ATS niso na izložbi, kot denimo živali v živalskem vrtu, pač pa so pripravljeni na tvorno srečanje izključno z dobro motiviranimi ljudmi, ki so se izkazali v pripravljalnem postopku za vključitev. Zato moram zelo paziti, da mednje, ki so se pripravljeni razodevati, ne pokukajo slabo motivirani, sprenevedajoči kandidati za urejanje, kateri so praviloma nagnjeni k čvekanju osebnih skrivnosti udeležencev programa.
K. Pa še nekaj posebnega: Kdor dolgo ostane v ATS, ima priliko spoznati psihopatsko vedenje večine ljudi, ki se vključujejo v program: pretvarjajo se, da so navdušeni z vizijo »spremembe«, a se izmikajo obveznostim in zapustijo program brez pravega rezultata na potuhnjen način – brez poslovitve od članov skupine in terapevtske skupnost, kar seveda uvrščam med običajne barabije.
L. Zelo važno:
M. Tradicionalna psihiatrija in psihoterapija v Sloveniji ni do sedaj opisala niti enega primera zares vsestransko rehabilitiranega alkoholika, narkomana, psihotika, nevrotika, faliranca, potepuha…. Edini dokumentirani opisi rehabilitiranih ljudi v stiski v Sloveniji se nahajajo v mojih knjigah in v (»mojem«) glasilu POT V SOŽITJE.
N. Zato z vso odgovornostjo trdim, da je socialno-andragoški program v vseh pogledih neprimerno kvalitetetnejši kot katerikoli drug (tradicionalni) program v Sloveniji.

POTRUDITE SE TOREJ, DA PRIDETE DO ODLOČITVE IN VZTRAJANJA PRI RADIKALNI SAMOVZGOJI – VSESTRANSKEM DELOVANJU BREZ VALPTA, PA BOSTE USPELI! USPELI DA, AMPAK SAMO POD POGOJEM, ČE BOSTE PONOTRANJILI NASLEDNJE SVOJE OSEBNOSTNE CILJE:

Poglavitni cilji, ki bi jih moral doseči vsak udeleženec mojega programa:
4 Ker je poklicno delo glavno področje delovanja in afirmacije domala vsakega človeka v tej civilizaciji, mora vsak vse moči usmeriti v doseganje vrhunskega mojstrstva v svojem poklicu, zato se mora obvezati: “Postal bom tako dober mojster v svojem poklicu, da me delodajalci ne bodo odpuščali, pač pa se bodo pulili zame še potem, ko se bom redno upokojil. Moj trajni cilj pa bo, da se izognem heteronomnemu (poniževalnemu mezdnemu) delu in se uvrstim med avtonomne ustvarjalce, ki v procesu dela kraljujejo v primerjavi s heteronomnimi sužnji”. To stališče samoumevno izhaja iz prikaza Zorana Kanduča, ki je o strukturnem nasilju nad heteronomnimi delavci povzel novejše ugotovitve iz sodobnih socioloških virov ((Kanduč, 1995).
Poklicno mojstrstvo, zlasti pa avtonomno poklicno delo, je osnovni pogoj za življenjski uspeh v tej civilizaciji ker omogoča blagostanje, samozavest in uveljavljanje, ki ima pozitiven vpliv na položaj v partnerstvu, družini in družbi. Mojstrstvo pa lahko doseže le človek, ki se je od mladosti zelo prizadeval za vsestransko izobraževanje in usposabljanje za življenje. Človek v stiski, ki je (tudi zaradi lenobe) obtičal za svojimi uspešnimi vrstniki, pa se mora nadpovprečno in dolgoročno zelo potruditi, da doseže mojstrstvo. Po mojih izkušnjah je to edina kreativna pot iz “zdrsa” v dobro telesno, duševno in socialno zdravje. Moj program dolgoletnega vsestranskega delovanja vsakemu, ki je motiviran za “dvig” z visoko stopnjo zanesljivosti zagotavlja uspeh.
5 Ostali cilji so: tvorno partnerstvo in starševstvo ter optimalno družbeno udejstvovanje ter seveda redna rekreacija: telovadba, tek in planinarjenje.

Č. PRIPRAVLJALNI POSTOPEK ZA VKLJUČITEV V PROGRAM

– NAJPREJ JE TREBA NAPISATI AVTOANALITIČNI ŽIVLJENJEPIS PO POSEBNEM NAVODILU.

Alkoholiki in drugi odvisniki pred oblikovanjem življenjepisa preberejo knjigo »PS« (PS), pa tudi L. Breganta »Psihoterapija 4«, katero morajo drugi ljudje v stiski, zlasti nevrotiki poglobljeno preučiti.

Brez natančnega študija knjige PS in ponotranjenja njene vsebine ni možno imeti z menoj tvornega (psihoterapevtskega, prevzgojnega) odnosa.

Pred drugim posvetom je treba pregledati tudi vse ostale knjige: »Uspešno pot«, »Zmagovito pot«, »Dramatično pot« ter knjigo K. Coopra: »Novi aerobik«.

Resen kandidat za vključitev v moj program začne takoj redno telovaditi (glej PS, s. 744 – 747), teči (glej PS, s. 755 – 762), v nedeljo pa se poda v gore (glej PS, s. 763 – 776), medtem ko se lagodni (leni!) ljudje izmikajo naporom in čakajo na “čudežno odrešitev”.

Pred drugim posvetom moram torej dobiti pregledno napisan življenjepis (če je prva inačica življenjepisa, ki mi jo je kandidat poslal pred prvim posvetom pomanjkljiva), utrinke o knjigi PS in utrinke o tem navodilu.

– PO DRUGEM POSVETU ZAČNE KANDIDAT ZA ZDRAVLJENJE PISATI DNEVNIK (glej navodilo v knjigi PS, s. 689 – 702), spise pa začne oštevilčevati z zaporednimi številkami (glej PS, s. 698-700), na kar površni in zato karakterno težavni ljudje »pozabijo«.
Če nimate spenjača, svetujem, da si ga takoj nabavite in svoje spise spenjate točno po navodilu (glej PS).
Vsak spis je treba podpisati (spodaj desno), a je odveč, da se tudi natipka ime in priimek, saj je že napisan v levem zgornjem kotu.
Zaradi avtoanalitičnega poudarka pri pisanju dnevnikov in ostalih izpovednih spisov je treba upoštevati knjigo P. Vasiljevića: »Revolucija u čovjeku« (Vasiljević, 1984).

– PRI NADALJNJIH POSVETIH KANDIDAT ZA UREJANJE PRINAŠA POLEG DNEVNIKOV TUDI UTRINKE O NASLEDNJIH KNJIGAH (katere je treba obvezno oštevilčevati,- glej PS):
– »PS« (po pisnem navodilu).
– »Dramatična pot« in sicer ločeno:
1. o vzgojno – terapevtskih sredstvih,
2. o »primerih« opisanih v knjigi.
– »Uspešna pot«.Alkoholiki in drugi odvisniki napišejo ločene utrinke o knjigi »Zmagovita pot«, ter »Alkoholizem in združeno delo«.
– Lucien-Aime Duval: »Otrok, ki se je igral z luno«.
– Vsak kandidat za urejanje prinese poleg omenjenih utrinkov tudi utrinek o eni številki glasila »Pot v sožitje: 1-5, 6-7, 8-9, 10-13, 14-16, 17-19, 20-24, 25-26 in 27 (ki sem ga izdajal v obdobju 1986-95; od leta 1998 pa izdajam mesečni »Bilten ATS«).
Čeprav domala vse navedene knjige obravnavajo alkoholizem in njegovo zdravljenje morajo te knjige prebrati tudi kandidati za zdravljenje, ki niso alkoholiki. Pri branju si diagnozo alkoholizem smiselno prevedejo v svojo diagnozo: narkoman, kadilec, debeluh, nevrotik, psihiatrični pacient, »faliranec«, »okoreli« samec, oseba v partnerski in/ali družinski krizi, lagodnež, »zaležanec«, itn. Osnovni progam vsestranskega aktiviranja je za vse vrste težav (osebnostne nedozorelosti) enak, medtem ko specialni program razreševanja nevrotičnih zagat (»čiščenja« v podzavest izrinjenih travmatičnih dogodkov) za vsako vrsto motenj (torej za vsakega posameznika!) individualiziram.
Pri pisanju utrinkov o omenjenih knjigah je treba smiselno upoštevati navodilo za pisanje utrinkov o knjigi »PS«.
Pri pisanju vseh spisov se je treba držati navodila za pisanje spisov in preglednih referatov (glej PS, s. 689 – 702).
– Kandidat si med pripravami za vključitev v program nabavi (pri meni) knjigo E. Berne: »Šta kažeš posle zdravo« in začne pisati avtoanalitične utrinke od 1. do 23. poglavja.

VSE DO SEDAJ OMENJENE KNJIGE SPADAJO V PRVI KOMPLET KNJIG. PO OMENJENIH PRIPRAVAH SI KANDIDAT NABAVI ŠE DRUGI KOMPLET KNJIG:
3. Drago Bajt: »Pišem, torej sem«,
4. Pavle Šegula: »Nevarnosti v gorah«,
5. glasilo »Pot v sožitje« od št. 1 do št. 27.

– Debeluh mora med pripravami preučiti naslednje tri knjige: 1. Nikolaj Nilov: »Gladovanje radi zdravlja«; 2. P.O. Airola: “Post ob sokovih” in 3. H.& M. Diamond: “Fit for life” ter začeti hujšati. Napraviti si mora razpredelnico telesne teže, ki mi jo pokaže ob vsakem posvetu in pozneje na vsakem sestanku skupine zato, da imam natančen vpogled v dinamiko hujšanja. Debeluh mora imeti posebnega nadzornika, ki spremlja intenziteto njegovega tekaškega in planinskega delovanja.

– Psihiatrični pacient (“uporabnik psihiatrije”) med pripravami preuči tudi knjigi: a) W. Glasser: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje in b) T. Lamovec: »Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup« in napiše utrinke, najprej o prvi, potem pa še o drugi knjigi.

– Če ima kandidat za zdravljenje lastnosti »puer–aeternusa« (nezrelega mladeniča), mora preučiti knjigo Marie – Louise von Franz: »Puer aeternus« in napisati avtoanalitične utrinke. Enako velja za “mamine sinčke”.

– Samski ljudje pred vključitvijo v program preberejo knjigo Suzan Page: »Kako poiščemo pravega partnerja«, pozneje pa še razne druge knjige – po navodilu.

KANDIDATI ZA UREJANJE, KI IMAJO DODATNE POSEBNE PROBLEME, SI PO MOJEM NASVETU NABAVIJO DOLOČENE KNJIGE IZ TRETJEGA KOMPLETA KNJIG: o spolnosti, o partnerstvu, o družini, o meditaciji, itn.

V ČETRTI KOMPLET KNJIG spadajo knjige iz seznama »železnega repertoarja« knjig za biblioterapijo, razen knjig, ki so do sedaj že omenjene (glej PS, s. 706 – 717).
Če se priprave za vključitev v program zavlečejo, pridejo v poštev za branje in pisanje utrinkov posamezne knjige iz tega kompleta.

V PETI KOMPLET KNJIG PROGRAMA BIBLIOTERAPIJE se sproti uvrščajo knjige, ki so s svojo vsebino aktualne zaradi določene aktualne posebnosti v posamezni skupini ali terapevtski skupnosti.

V ŠESTI KOMPLET KNJIG IZ BIBLIOTERAPIJE spadata dva seznama (ki sva ga sestavila skupaj s pisateljem Borisom Višnovcem):
– seznam slovenskih literatov in njihovih del ter piscev planinske literature,
– seznam (za naše delo) najpomembnejših svetovnih avtorjev in njihovih del.

Vse kar se nanaša na kandidata za zdravljenje (»identificiranega pacienta«), se nanaša tudi na njegovega partnerja oz. ključnega ali nadomestnega svojca, kajti osnovni program je enak za vse.

Bistvo delovanja v vsestranski napredek usmerjenega človeka v tej civilizaciji je, da je čimbolj vsestransko in poglobljeno poučen. Tega pa se ne da doseči brez rednega branja časopisov, periodike in ustreznih knjig. Kdor tega ne dela se uvršča med sodobne barbare. Poleg tega se mora vsak , ki želi biti uspešen v tej civilizaciji, pobrigati za mojstrstvo
V tenko plast samostojnega delovanja imajo v globalizacijski družbi možnost, da se vključijo izključno tisti, razmeroma redki ljudje, ki so se od zgodnje mladosti do pozne starosti trudili, da dosegajo vrhunske uspehe na vseh področjih izobraževanja, rekreativnega športa, osebnostnega oblikovanja za voditeljske dejavnosti in graditev dialoškega odnosa z nasprotnim spolom ter sproščene spolnosti (kajti okoreli samski ljudje so socialni invalidi).
(Izhodišče za ponazoritev bistva navedenega vzpenjanja pa je zelo provokativno: vsak zares sposoben človek je na vseh stopnjah izobraževanja odličen ali vsaj prav dober; kdo to ni je ali zabit, ali len ali nevrotično prizadet,- jaz se že 40 let ukvarjam skoraj izključno z ljudmi, ki so nezreli, nevrotični in obsedeni z lenobo, in ugotovil sem, da je lenoba odpravljiva le pri zelo redkih ljudeh).

Kdor je zapravil lep kos življenja v nezrelem in lenobnem udejstvovanju, se lahko (zasilno) reši le, če se v okviru mojega ali sorodnega programa zapoznelega osebnostnega dozorevanja s silno voljo poda na dolgoletne maratone na intelektualnem socialnem in duhovnem področju, sicer je do smrti zapisan heteronomnemu delu.

Prava izobrazba je pomembna in odločilna izključno, če je koncentrirana v glavah elitnih ljudi (ker jim omogoča sposobnost splošne presoje celotnega položaja), medtem, ko so razpršena znanja koristna samo za skrajšanje usposabljanja ljudi za mezdno (suženjsko) delo, saj invalidi na področju izobraževanja (ki so šole zdelovali z dobrim ali zadostnim uspehom) lahko nekaj počnejo samo pod taktirko elitnih ukazovalcev.

Ljudje, ki se niso izobrazili do mojstrstva so velikanski družbeni problem, kajti tudi oni si želijo imeti lepe žene, dolge avtomobile, velike hiše… (kar pripada samo marljivim elitnikom!). Ker pa tega ne morejo doseči na legalen in legitimen način, skušajo to doseči z raznimi prevarantskimi akcijami. Zato mora elitni del družbe organizirati ustrezne pogoje samozaščite in nadzora nad potencialno vedno nevarnimi povprečneži, kamor spadajo invalidi na področju izobraževanja, saj s svojim slabimi rezultati v šoli razodevajo, da so v bistvu faliranci.
E. Fromm je že pred 50 leti v knjigi Zdrava družba socialno invalidnim ljudem svetoval, naj si najpozneje pri 40 letih izborijo vsaj dvoletni (habilitacijski) dopust, ki bi ga izrabili za odpravo izobraževalne in socialne invalidnosti, torej za odpravo lenobe. Ampak, takrat še ni bila na vidiku globalizacijska faza liberalnega kapitalizma. Nadebudni socialni invalidi bi tudi sedaj v Sloveniji lahko uspeli, če bi se za trdno odločili za prej omenjene maratone, vsaj upati smemo na to.

SKLEPNE PRIPOMBE:

– V pripravljalnem postopku za zdravljenje vsak kandidat razodeva svoje potencialne sposobnosti za izpolnjevanje programa in sicer na telesnem, intelektualnem, socialnem in duhovnem področju.
Zares motivirani za “dvig” že po prvem telefonskem pogovoru z menoj (zlasti pa po branju moje knjige PS) stopijo na pot “dviga: prenehajo piti, kaditi in se prenažirati, ter se podajo na tekaške steze in planinske ture; na posvet k meni pa prinesejo analitičen življenjepis z obljubo samemu sebi, da so se za vedno poslovili od prejšnjega življenja – drsenja navzdol. Tisti pa, ki se takoj samodejno ne zmigajo, pa očitno mazohistično pričakujejo, da jih bom jaz v vlogi nekega valpta prisilil, da se vsestransko aktivirajo. Vsi takšni živijo v veliki zmoti. (Če so dojemljivi edino na priganjanje z valptom, mi to morajo sporočiti pisno in zagotoviti denar za njegovo plačevanje).
Kdor nima ustreznih potencialnih sposobnosti, se seveda ne more vključiti v moj program, saj s svojo prisotnostjo ne vpliva spodbudno na druge, pač pa trajno zaviralno, zato ni koristen za resno delo v smeri radikalne (pre)vzgoje, pač pa škodljiv. Zanj je pač nek drug, manj zahteven program, praviloma program za zasilno preživetje, ki je in bo še bolj aktualen za večino ljudi (manj dejavnih) ljudi v procesu globalizacije. Vsak lagodni človek pa se lahko tudi pozneje premisli in odloči za aktivnejši življenjski slog ter izstopi iz “programa za preživetje” in se vključi v “program samouresničevanja”. (Ob tem je treba poudariti, da tradicionalna psihiatrija opravlja veliko človekoljubno delo, ko na razne načine pomirja »uporabnike psihiatrije«, da ne motijo urejenih ljudi, ki morajo skrbeti za naravno reprodukcijo dobrin in otrok.)
– Zaradi praktičnosti ne izdajamo sproti računov za knjige, ki jih kandidat za urejanje nabavlja v pripravljalnem postopku, pač pa na osebno zahtevo izstavljamo skupni račun za pri nas nabavljene knjige na koncu leta, kar velja tudi za tiste, ki so že vključeni v program in si tudi dodatno še nabavljajo knjige.
To pomeni, da vsak, ki si je v pripravljalnem postopku nabavil pri nas knjige in je s pripravljanjem za vključitev v program prenehal, lahko pride ob koncu leta po račun za nabavljene knjige.
VAŽNO: Vsak kandidat za urejanje v mojem programu je dolžan (obvezno), da mi v pripravljalnem postopku, po uvodnem posvetu in po vseh nadaljnjih posvetih v štirih dneh pošlje utrinke o doživetju posveta, o novih spoznanjih in o viziji izhoda iz krize.

D. UVOD V NAVODILO ZA PISANJE ANALITIČNEGA ŽIVLJENJEPISA

– Osebe, ki so obremenjene s čustvenimi (nevrotičnimi) problemi pišejo življenjepis po tem navodilu. Preden se lotijo pisanja je nujno, da natančno preučijo knjigi L. Breganta »Psihoterapija 4« (Bregant, 1976) in PS (Rugelj, 2000)
– Osebe, ki so odvisne od alkohola ali mamil, pišejo življenjepis tudi po tem navodilu in dodatnem navodilu za odvisnike (glej nadaljevanje).
– Pisanje analitičnega življenjepisa je važno predvsem za kandidata, saj se tako najprej sam sooči s problematičnimi dejstvi, ki so ga pripeljali v stisko, da potrebuje ustrezne spodbude za “dvig”. Če je življenjepis dober (poglobljen, iskren) ima tudi terapevt (prevzgojitelj!) dobro priložnost, da kandidata za urejanje (pacienta) natančneje spozna. Brez poznavanja njegovega bistva ne more organizirati ustreznega programa aktiviranja in “dviga”.

Zato se pri pisanju ne odgovarja na vprašanja v navodilih, pač pa se tekoče, analitično razvozlava življenje po obdobjih od rojstva do danes.

PISAVA
Življenjepis se praviloma piše na računalniku, izjemno na pisalnem stroju in prav izjemno rokopisno, seveda čitljivo (zato lepopisno), najbolje z velikimi črkami.

OBLIKA.
Življenjepis mora biti napisan pregledno, z naslovi, podnaslovi, s podčrtanjem raznih podatkov. Z načinom oblikovanja življenjepisa kandidat za urejanje razodeva svoj značaj: natančnost, disciplino, oliko itn. Kdor natančno ne obvlada slovenskega pisnega oblikoslovja, naj seže po odlični knjigi D. Bajta: »Pišem, torej sem« (Obzorja, Maribor 1994).
– Bistvo: Čim več besedila je treba spraviti na čim manj papirja, zato je
treba spis po možnosti sprintati na obeh straneh, najbolje približno 50 vrst na stran.
Zelo važno: Ker po mojih izkušnjah velika večina Slovencev ne zna začetnega oblikovanja spisa, svetujem, da vsak upošteva naslednje, povsod po svetu veljavne norme: v levem zgornjem kotu se napiše ime in priimek, v desnem kraj in datum; nižje na sredini z velikimi črkami naslov spisa. Spis se piše pregledno, po točkah (1., 2., 3.) in podtočkah 1.1., 1.2., 1.3.). Važne stavke je treba podčrtati. Če je spis zelo zajeten, je treba na koncu napraviti povzetek

– Življenjepis je zaupna medicinska dokumentacija.

NAVODILO ZA PISANJE ANALITIČNEGA ŽIVLJENJEPISA
v katerem so le oporne točke, ki pisca življenjepisa utegnejo po mehanizmu svobodnih asociacij usmeriti v razodevanje vsebin iz preteklosti, ki so (bile) travmatične, ali pa spodbudne.
– TEŽAVE, STISKE
– kaj me je pripeljalo na posvet
– kdaj so se težave pokazale in v kakšnih okoliščinah
– kakšne telesne ali duševne težave me pravzaprav pestijo?
– RAZVOJNI POGOJI: vzdušje in socialno stanje primarne družine
OSEBNOST OČETA
– izobrazba, poklic,
– ali je znal (vsaj) z ženo in bližnjimi vzpostaviti odnos človeka s človekom?
– je bil dostopen, nedostopen,
– kako sem ga doživljal?
– kdo me je vzgajal?
– očetova vzgojna načela in ideali,
– kaj je očeta najbolj motilo?
– kako je bil zadovoljen s poklicem?
– kako je bil zadovoljen s svojo žensko?
– kako je gospodaril z denarjem, koliko je porabil za sebe?
– kako je bil zadovoljen z življenjem?
– vera, ideali
– kako je shajal z ljudmi?
– ali je bil podredljiv, ali je rad komandiral?
– je imel razumevanje za razvojne potrebe otrok?
– kako je reagiral na razne »napake« otrok: slabše ocene, zamude, izogibanje obveznostim?
– kako se je vključeval v politično življenje?
– kakšen odnos je imel do agresivnega feminizma, če se je z njim moral spopadati?
– v kakšnem partnerstvu je živel?
– kako je skrbel za lastno (trajno) izobraževanje?
– katere časopise in revije je redno spremljal?
– koliko knjig na mesec je prebral?
– kakšen odnos je imel do samouresničevanja?
– kako je skrbel za svoje telesno, duševno in socialno zdravje?
– kako se je pripravljal na upokojitev in starost?
– ali je znal vgraditi smer v vsakdanje življenje?

OSEBNOST MATERE
– isto, toda več o tem, če je bila v zakonu in erotičnem življenju zadovoljna oziroma zadovoljena
– če je bila gospodinja, je bila s tem zadovoljna?
– kako sta se starša razumela?
– kdo je dominiral?
– ali ste bili kot otrok zaželeni?
– druge posebnosti, zlasti njeno morebitno zagrenjenost, mračnjaštvo in histeričnost zaradi zavoženega partnerstva in spolne nepotešenosti.

– RAZVOJ
– Rojstvo
– Zgodnji razvoj
– nežen ali čvrst
– hranjenje, motnje
– čistoča – starši strogi?
– ali ste bili trmast?
– ali ste se dobro razvijali?
– ali ste zaostajali za vrstniki in na katerih področjih?
– Govorni razvoj
– zgovoren
– veliko spraševal, ali je bilo to domačim v nadlogo?
– kakšne odgovore so ti dajali, so te vlekli za nos?
– Predšolska doba
– veliko ali malo družbe
– ali ste se radi igrali, ste se znali igrati?
– ali ste bili samoten?
– ali ste bili kolovodja?
– ali ste se podrejali?
– spravljiv v sporih?
– plašen napadalen?
– dominanten ali objekt posmehovanja?
– Vstop v šolo
– doživetje
– vrsta šole
– odnosi s sošolci, učitelji
– interes ali konjički
– ste imeli kak vzdevek
– posebne možnosti ali nezmožnosti
– znamenja spretnosti,
– odnos do telovadbe in rekreacije,
– odnos do branja časopisov in knjig,
– odnos do verouka in verskih manifestacij,
– šolski uspeh (navesti uspeh v vseh razredih osnovne in srednje šole ter morebitne diplome).
– Morebitne zgodnje nevrotične in vedenjske težave (ki običajno izginejo do pubertete): sesanje palca, grizenje nohtov, govorne motnje, nočni napadi bojazni in strahov, živčni napadi,- kdaj je simptom nastal in kdaj izginil, izbirčnost pri jedi, čudne navade, vzoren otrok.
– Bratje in sestre in ostalo sorodstvo: starost, poklic, navade, odnosi v otroštvu in sedaj, telesne in duševne motnje.
– Prvi spomini iz otroštva. Najprej jih opišite, potlej skušajte ugotoviti, koliko ste bili tedaj stari.
– Poklicni izbor: zakaj ta poklic, poklicna situacija, kaj pričakuješ od tega poklica, kakšne obremenitve v poklicu, kronologija zaposlenosti od prve zaposlitve do danes.
– Erotični razvoj
– spolna vzgoja, kakšne informacije
– zanimanje za drugi spol
– prvi spolni odnosi, važna doživetja ob tem
– zakon, zakaj se je poročil
– odnosi do zakonca – emocionalni odnosi
– zadovoljitve, harmoničnost
– kdo v zakonu ureja življenje
– finančna situacija
– rojstvo otrok, sprožilna situacija za nastanek težav
– konflikti (stalni ali akutni)
– misel o ločitvi
– spolno življenje, zadovoljitve
– po potrebi razširiti.

– PRIKAZ LASTNE OSEBNOSTI
– Življenjska vprašanja: kako se v življenju počutite, kaj si želite, kaj vam je v življenju na sploh najbolj važno, česa se bojite, ali vam je šlo tako kot ste želeli? (odvisno od težav razširiti), religioznost?
– Način odnosov do ljudi, družbe:
– število prijateljev,
– način vzpostavljanja stikov in njihov pomen,
– ali se znate z ljudmi veseliti, greše v družbo?
– ali vas drugi ljudje zelo obvezujejo?
– ali lahko uveljavite svoje želje?
– ali znate zahtevati?
– ali znate vztrajati pri zahtevi?
– ali vztrajate pri stališču, se znate braniti?
– ali si znate izboriti svoj prostor pod soncem?
– ali postanete kdaj grobi, hitro?
– se hitro umaknete, ste togotni?
– lahko svoje načrte uresničite?
– kakšen ste pri delu, vztrajate, postanete ravnodušni?
– kako doživite poraz, kaj po tem, ali vas poraz prizadene, ali opustite nadaljnja prizadevanja?
– koliko v življenju tvegate, zakaj ne?
– ali ste ambiciozni?

– Odnos do denarja: dohodki, kako z njimi razpolagate; načrtovanje izdatkov; živite iznad ali izpod svojih zmožnosti; shajate ali ne; kakšne želje imate; znate izkoristiti neko priložnost, ste v tem neučakani; znate uskladiti zahteve drugih?
– Erotično seksualno področje
– erotična nagnjenja
– ali jih znate pokazati
– je to važno za vas
– kako shajate s partnerjem
– kaj vas užali
– znate odpustiti
– se znate odpovedati na ljubo partnerju
– ali vas partner zelo obvezuje
– kako je urejeno seksualno življenje (pogostnost, možnost, potrebe)
– ali vas moti, če nimate urejenega spolnega življenja
– kaj doživljate v seksu
– kdo je zahtevnejši
Kaj mi spolnost pomeni? Nujen je natančen prikaz!
Kako doživljate spolno predajo ljubljenega partnerja?
– Odnos do kulture in umetnosti: leposlovje, gledališče, koncerti, umetniške razstave (pogostnost obiskov na leto s prikazom doživljanja). Koliko leposlovnih knjig na leto ste prebrali? Napišite imena pisateljev in naslov njihovih knjig), oziroma, kako sem se počutil v barbarskem vzdušju brez literature in umetnosti?
– Odnos do tiska. Napišite katere časopise in revije ste redno brali, kajti: “povej mi kaj bereš, pa ti bom povedal kdo si”.
– Odnos do telesne kulture in narave. Jutranja telovadba (pogostnost, trajanje, vrste športov (pogostnost, trajanje), planinarjenje (število dni prebitih na turah z navedbo osvojenih vrhov v zadnjem letu), oziroma prikaz tragične in samouničevalne zaležanosti.
– Odnos do alkohola, pomiril in tobaka
– Odnos do televizije. Koliko ur na dan in teden povprečno presedite pred TV.
– Odnos do vere, politike, sekt itn.

– DODATNA VPRAŠANJA
– Napišite tri svoje želje, kar si najbolj želite, ni nujni, da so želje uresničljive!
– Kaj je vaše najljubše? – imenujte osebo ali kaj drugega, karkoli.
– Vaši konjički?
– Kaj bi naredili, če bi zadeli na loteriji?
– koliko bi želeli zadeti?
– kaj bi počeli z denarjem?
– Kaj bi naredili, če bi bili vsemogočni?
– Če vam ne ustreza sedanji življenjski slog, kako mislite, da se boste spremenili!
Kaj ste pripravljeni napraviti za spremembo?
– Na koncu napišite:
– o čem sanjarite podnevi (ko si budni)?
– kakšne življenjske načrte imate?

– DODATNO NAVODILO ZA PISANJE ANALITIČNEGA ŽIVLJENJEPISA PRI BOLEZNIH ODVISNOSTI

Upoštevajte v celoti zgornje navodilo za pisanje avtoanalitičnega življenjepisa ter ta dodatna navodila.
Kandidat za urejanje ter njegov partner (oz. ključni svojec) napišeta vsak svoj življenjepis po zgornjem in tem navodilu.
Napisan življenjepis je zaupen medicinski dokument. Odstavki, ki so skrivnost, morajo biti ob strani označeni z navpično rdečo črto, odstavki, ki so skrivnost tudi za svojca pa morajo biti označeni z dvojno navpično rdečo črto. Če imate kakšne posebne skrivnosti, katerih razkritje bi vam škodovalo, jih ni treba opisovati, lahko pa mi jih poveste na samem, ali pa mi jih sporočite v posebnem pismu na moj naslov z oznako OSEBNO V ROKE.
Pred pisanjem življenjepisa v celoti preberite knjigo PS, o kateri boste pozneje napisali poglobljene utrinke po posebnem pisnem navodilu (v nadaljevanju).

– ŽIVLJENJEPIS PACIENTA
– Odnos do alkohola od zgodnje mladosti do prvih problemov (prvih pripomb zaradi pitja s strani partnerja in drugih svojcev).
– Razvoj alkoholizma po letih: povprečno število vinjenosti (okajenosti) na teden, mesec ali leto, vrsta in količina popitih alkoholnih pijač v dnevih pitja, trajanje obdobij popolne treznosti med dvema popivanjema, pripombe partnerja in drugih svojcev, prvo “utrganje filma” itd.
– Koliko denarja na mesec ste porabili za alkohol, po letih, preračunano na današnjo vrednost denarja.
– Posledica alkoholizma v družini: opis počutja in doživljanja partnerja in otrok, zdravje partnerja in otrok. “Živčne” in učne težave otrok. Opis skupnih počitnic in izletov ter družinskih praznikov (obletnice poroke, rojstni dnevi itd.), po letih od poroke do danes.
– Posledice alkoholizma v poklicu in službi: pripombe sodelavcev in nadrejenih; delovna storilnost, sprotno izobraževanje in napredovanje v primerjati s tistimi, ki niso alkoholiki; zamude, izostanki, disciplinski postopki, kazni itd.
– Posledice alkoholizma na lastni osebnosti: zanemarjanje dolžnosti, zamude, površnost, “živčnost”, prepirljivost, neizpolnjevanje obveznosti in obljub, laži, osebna higiena, odnos do telesne in splošne kulture, odnos do svojcev in prijateljev itd.
– Partner od poroke do danes: v čem se je spremenil, v čem mi ustreza oz. ne ustreza.
– Alkoholizem v zadnjih 12 mesecih: pogostost vinjenosti, vsota porabljenega denarja za alkohol na mesec, pivske navade, vrsta in količina popitega alkohola na dan, telesno zdravje, telesni in moralni “maček”, pogostost “utrganja filma”, pogostost vožnje avtomobila pod vplivom alkohola, itd.
– Katere časopise si v zadnjih 12 mesecih natančno brali? Katere knjige ste prebrali v zadnjem letu?
– Kaj ste v življenju napravili, dosegli?
– Kaj ste zaradi alkoholizma do danes zamudili, zapravili, uničili?
– Kaj je zaradi vašega alkoholizma zamudil in bil prikrajšan vaš partner, vaši otroci in drugi svojci?
– Ali se imate za alkoholika in zakaj?
– Ali ste prebrali mojo knjigo PS? Ali ste se našli v njej? Kaj v njej pogrešate? S čim se ne strinjate?
– Ali ste pripravljeni (in sposobni) sprejeti program zdravljenja, ki je opisan v knjigi PS?
Kdaj boste nehali kaditi, če kadite?
– Kakšne načrte imate v naslednjih petih letih in sploh v življenju?
– V čem je za vas smisel življenja?
Če ne gre za alkoholizem temveč za narkomanijo, se življenjepis piše po isti shemi.

– ŽIVLJENJEPIS ALKOHOLIKOVEGA PARTNERJA
– Najprej opišite svoje življenje enako kot pacient.
– Odnos do alkohola od zgodnje mladosti do danes.
– Natančno opišite partnerjev alkoholizem (s posledicami v družini, službi itd.), s svojega stališča, kajti od vašega opisa je odvisna točnost diagnoze.
– Ali imate svojega partnerja za alkoholika in zakaj ter od kdaj?
– V čem ste se vi osebno spremenili zaradi partnerjevega alkoholizma, kaj ste zaradi tega zamudili in za kaj ste bili prikrajšani?
– Zakaj ste se odločili, da se skupaj z alkoholičnim partnerjem vključite v moj program?
– Če kandidat za zdravljenje nima partnerja, potem ključni svojec (mati, oče, brat, sestra, stric, sin itd., oz. nadomestni družinski član (prijatelj, sodelavec, delegat firme…) najprej na kratko opiše svoje življenje, nato pa alkoholikove razmere, pri tem pa smiselno uporablja to navodilo.
Če ne gre za alkoholizem temveč za narkomanijo, se življenjepis piše po isti shemi.

Poglobljeno in iskreno oblikovan življenjepis omogoča kandidatu za (morebitno) urejanje v mojem programu možnost, da sam ugotovi bistvo svojih težav in da se odloči, ali se bo vsestransko aktiviral, da se dvigne iz bede životarjenja.

– NAVODILO ZA PISANJE UTRINKOV OB ŠTUDIJU KNJIGE »PS«, DRUGIH MOJIH KNJIG IN RAZPRAV IZ ŽE IZDANIH ŠTEVILK GLASILA »POT V SOŽITJE« (predelano obvestilo št. 403 in 438)

1. ŠTUDIJ IN PISANJE UTRINKOV O KNJIGI » PS«
Moj program, ki je opisan v knjigi PS je enkraten, (saj podobnega programa ne izvaja noben psihiater – pa tudi ne noben strokovnjak drugega profila ne – pri nas in – sodeč po svetovni literaturi – tudi v svetu ne. Zato je doživljanje aktivne vključenosti v mojem programu tuje človeškemu izkustvu. Iz tega izhaja, da morate knjigo natančno preučiti, najbolje, da to opravite v naslednjih fazah:
– najprej knjigo preberite in si mimogrede zapišite najpomembnejše svoje misli in spoznanja;
– pri drugem branju se morate potruditi, da osvojite najvažnejša znanja iz knjige;
– pri tretjem branju pa se zazrite vase, v svoj položaj v družini, poklicu in družbi in v svoje odnose z bližnjimi, sodelavci in sosedi in si zapišite poglavitne ugotovitve o sebi.

Na koncu svoje zapiske uredite kot »Utrinke o knjigi« PS«. To pomeni, da ne prepisujete stavkov in ugotovitev iz knjige, pač pa si zapisujete samo svoje misli, ki so se vam (po mehanizmu svobodnih asociacij) porajale ob branju knjige.

Tako »mokri« kot »suhi« alkoholiki ali narkomani ter »drugi ljudje v stiski« spoznajo najvažnejša dejstva o svojih težavah.

Kaj pa nealkoholiki?
Ljudje, ki imajo nevrotične ali psihotične težave si morajo med branjem knjige osredotočiti v svojo stisko, v denimo v nevrozo. Pozneje bodo dobili naslove drugih ustreznih knjig, v katerih je opisano bistvo njihovih težav.

Tehnika pisanja in obseg utrinkov.
Kvalitetni utrinki obsegajo povprečno 10 do 15 tipkanih strani oz. vsaj še enkrat več, če so v rokopisu.
Utrinki morajo biti razvrščeni po enakih poglavjih kot gradivo v tem navodilu.

2. ŠTUDIJ GLASIL »POT V SOŽITJE«, št. 1-5, 6-7, 10-13, 14-16, 17-19, 20-24, 25-26 in 27.
Študij glasil je za vsakega kandidata zelo važna zadeva zaradi:
– spoznanja, kako je ta sistem nastajal in se razvijal,
– seznanja s številnimi “primeri”, ki so v glasilih objavljeni.

3. NAVODILO ZA ŠTUDIJ KNJIGE »DRAMATIČNA POT«.
Knjiga je zelo zajetna (867 strani), razdeljena je na 34 poglavij.

– Kandidatom za urejanje, ki nimajo časa ali volje, da bi takoj prebrali celo knjigo, svetujem, da najprej preberejo dve zadnji podpoglavji od 5. do 34. poglavja in sicer podpoglavja o vzgojno – terapevtskih sredstvih (VTS) in podpoglavja »primeri«.
Prvi del utrinkov o knjigi »DRAMATIČNA POT« se praviloma nanaša samo na VTS in »primere«
Drugi del študija »DRAMATIČNE POTI« se nanaša na ostali del knjige, ki je v bistvu dolgoletna borba za razvoj in ohranitev socialno – andragoškega sistema v katerega se kandidat namerava vključiti.

Sledi drugi del utrinkov, ki se nanaša na celotno knjigo, brez VTS in »primerov«. Zelo važno je, da se bralec ob branju celotne knjige zazre vase in ugotovi, do katere stopnje osebnostnega, poklicnega in socialnega razvoja bi se moral dvigniti, da bi se nasprotnikom (rušiteljem, ki bi bili podobni kohorti kobalokaristov) uspešno uprl, kot se je uspelo meni.

4. NAVODILO ZA ŠTUDIJ KNJIGE »USPEŠNA POT«.
Knjiga je predelano moje znanstveno delo – doktorska disertacija (iz leta 1979). Za bralca utegne biti zanimivo, da vidijo, kako sem svojo metodo dela znanstveno utemeljil že leta 1979, pa tudi kako sem opisal »Hudolinov sistem«, sistem delovanja mojega učitelja Vladimirja Hudolina, kar na žalost ni še niti poskušal nihče od članov SDTA, a vseeno trdijo, da delajo po modificirani socialno-andragoški metodi, kar je nekorektno.

Kandidati, ki so že preučili » PS«, naj se študija »USPEŠNE POTI« lotijo pri poglavju 3.4. (str. 111), potem pa gredo s študijem do konca. Izpustijo pa lahko naslednja poglavja: 4.1., 4.2., 4.3., 4.6., 4.7., 4.8., 4.9., 4.10. – 4.19., ter celo 5. poglavje.
Sledijo pisni utrinki o knjigi.

5. NAVODILO ZA ŠTUDIJ KNJIGE »ZMAGOVITA POT«.
Še vedno sta aktualni dve poglavji:
– Izpovedi (s. 25 – 192) v katerem je opisano 6 zakonskih parov, ki abstinirajo in so v redu že od leta 1984,
– Zapiski o Gabrovi družini (s. 343 – 403), ki je še po več kot 20. letih zelo v redu, vsem kandidatom za zgled.
Sledijo utrinki.
Zanimivo: Vsi zakonski pari, ki so opisani v knjigi, so še vedno v redu.

6. NAVODILO ZA ŠTUDIJ KNJIGE »ALKOHOLIZEM IN ZDRUŽENO DELO«, 2. izdaja, Ljubljana 1984.
Ta knjiga je obvezna samo za alkoholike in njihove svojce in sicer naslednja poglavja: 2., 6., 7., 8., in 9.
Sledijo utrinki.

7. ŠTUDIJ GLASILA »POT V SOŽITJE« (do sedaj je izšlo 27 številk, v pripravi pa je 28. številka)
Pripomba: Od leta 1995, ko sem izdal 27. štev. Poti v sožitje, tega glasila več ne izdajam ker od takrat naprej izdajam mesečni Bilten ATS, ki ga dobijo (nabavijo) vsi člani na mesečnih sestankih ATS in je zaupne narave.

8. SKLEPNE PRIPOMBE.
Poglavitni namen pisanja utrinkov o omenjenih knjigah je:
– v poglabljanju uvida (v postavljanju avtodiagnoze),
– v pridobivanju pomembnih informacij o svoji »stiski«,
– v evidentiranju problemov, ki jih kandidat za zdravljenje želi razčistiti na individualnih, partnerskih, družinskih in skupinskih seansah,
– v natančnem seznanjanju s procesom reševanje osebne (partnerske ali družinske) zagate in osebnostne rasti ter samouresničevanja,
– v seznanjanju z zgodovino nastanka socialno-andragoškega sistema osebnostne preobrazbe nedozorelih ljudi.

9. NAVODILO ČLANOM ATS IN PACIENTOM, KI SO BILI OBRAVNAVANI, ALI PA SO SE ZDRAVILI V OKVIRU TRADICIONALNE PSIHIATRIJE, SEDAJ PA SE ŽELIJO VKLJUČITI, OZIROMA OSTATI V SOCIALNO-ANDRAGOŠKEM PROGRAMU

IZHODIŠČA
– Razlike v stopnji in intenziteti osebnostnega prizadevanja pacienta in ključnega svojca pri zdravljenju v tradicionalni psihiatriji (TP) na eni strani in v našem programu na drugi strani so velikanske, kajti:
– v TP nima pacient nobene druge stroge obveznosti kot da jemlje predpisana zdravila; če pa je v skupini, se njegova obveznost praviloma zreducira na “sedenje in govorjenje”,
– v mojem programu pa se pacient lahko vključi šele če sprejme terapevtski pakt, ki ga obvezuje na redno telovadbo, tek, planinarjenje, branje, študij, pisanje, aktivno sodelovanje v raznih skupinah, izobraževanje, stopnjevan sistem avtoanalitičnih predstavitev in seveda na skupinsko delo, predvsem pa se mora truditi na urejanju partnerstva (in zlasti spolnost!), starševstva, ter seveda pri poglabljanju zakoreninjenosti v družini, poklicu in družbi itn.
Pacient se v TP poleni, zato ima praviloma velike odpore proti vsestranskemu aktiviranju, ki jih običajno izraža z negodovanjem in pritoževanjem. Premagovanje odporov je težavna zadeva.
– Prav tako so velike razlike v stopnji osebnostnega angažmaja terapevta:
– v TP terapevt prisostvuje skupinskim sestankom in komentira ter interpretira dogajanja v skupini, za to Cupitt piše, da je tradicionalni psihoterapevt zaradi svoje pasivnosti dejansko odveč v terapevtski skupini, saj bi ga bilo možno nadomestiti s kartonsko maketo ali krojaško lutko, še najbolj uspešen pa bi bil, če bi se nadomestil s svojim nagrobnikom (Cupitt, 2001),
– v mojem programu pa terapevt vodi sestanke in mora biti tudi z osebnim zgledom učitelj telovadbe, teka, planinarjenja, kreativnega pisanja, biblioterapije, terapevtskega postenja, publicistike, izobraževanja do vrhunskega mojstrstva itn.
– Predstavniki TP neprestano poskušajo diskvalificirati in zatreti socialno-andragoški sistem, o čemer se lahko vsak pouči s študijem moje knjige DRAMATIČNA POT in raznih zbornikov zapletov in kompletov javnih polemik od l. 1992 naprej, ki so na razpolago v moji knjižnici,

DODATNA DOLOČILA TERAPEVTSKEGA PAKTA ZA PACIENTE, KI SO BILI OBRAVNAVANI V TP IN SE ŽELIJO VKLJUČITI V MOJ PROGRAM
– Takoj se morajo zelo potruditi, da premagajo lagodnost in da vzorno izpolnjujejo predpisani program.
– Po vključitvi v program so dolžni napisati primerjalno analizo med stiki s TP in mojim programom, upoštevajoč knjigo W. Glasserja (Glasser, 2003).
– Kadar predstavniki TP javno napadajo naše delo in mene osebno, so dolžni osebno poseči v javno razpravo in v svojem prispevku za časopis jasno razložiti:
– kdaj, kje, kako, s čim, kako dolgo, zakaj in od koga so se zdravili v TP in s kakšnim počutjem, doživljanjem in rezultatom so zaključili zdravljenje ter kakšne možnosti za rehabilitacijo so imeli na razpolago po obravnavanju v TP?,
– zakaj in kdaj so se vključili v moj program, kako ga doživljajo in kaj so do sedaj dosegli?
Če se svojega prispevka ne upajo podpisati s polnim imenom, ga lahko podpišejo z inicialkami, za uredništvo časopisa pa pripišejo polno ime in točen naslov s pripombo “ime in naslov v uredništvu”.
– Če se bivši »uporabnik psihiatrije« vključi v moj program, mora vsake tri mesece napisati (brez mojega opozorila!) primerjalno analizo glede kvalitete dela : sestanki, dejavnosti, vzdušje, delovanje terapevta, sodelovanje svojcev, poglabljanje uvida, napredovanje…

10. NAVODILO ZA VKLJUČEVANJE V PROGRAM SAMSKIH OSEB
(PROBLEMI SAMSKIH ČLANOV V ATS )
– Uvod
Za naše terapevtske razmere imam za samske člane ATS, ki so stari od 18 do 60 let, pa nimajo legaliziranega seksualnega partnerja, ki bi jih lahko celostno definiral. Izvzeti so razvezani z otroki.
– Ugotovitve in spoznanja:
– Vsak fant, ki je razvil sposobnost za ljubezen ima od 17-18 leta starosti naprej dekle. Enako velja za dekleta. Kdor te sposobnosti ni dosegel, nima pravih spodbud za razvoj, pač pa hira zaradi nesposobnosti, da bi uresničil hrepenenje po ljubezni, bližini.
– Dekleta, ki niso sposobna za ljubezen s fanti, ne razvijejo običajnih človeških sposobnosti za ljubezenske odnose z nasprotnim spolom in so zato v socialnem smislu manj razviti od tistih, ki takšne odnose razvijajo. Enako velja za fante.
– Ljudje brez trajnih ljubezenskih izkušenj praviloma zamudijo ugodna leta za iskanje partnerja in imajo pozneje minimalne možnosti, da ga najdejo.
– Samski so sami zato, ker si ne znajo dobiti in/ali zadržati partnerja. Vzrok za to je v nesposobnosti za ljubezen, torej v nevrozi, ki se izraža predvsem v erotični in seksualni zavrtosti, torej premajhni podjetnosti. Pravzaprav gre za zmanjšano sposobnost ali celo nesposobnost na tem področju.
– Vsi normalno razviti ljudje hlepijo po partnerju, a si ga vsi ne znajo poiskati.
– Uspešno zdravljenje samskih v našem programu pomeni poleg ostalega tudi to, da so uredili svoj “problem” tako, da so si ustvarili zakonsko ali izvenzakonsko skupnost, kajti edino tako jih lahko nekdo celostno definira, kar je pogoj za uspešen začetek zdravljenja nevroze, kajti dokler niso definirani, so enigma, zato ni možno programirati in izvajati ustreznega, se pravi uspešnega programa psihoterapije.
– S samskimi je več dela kot z dvojico, a rezultati so slabši. Gre zato, da imam s skupino v katerih je denimo 12 samskih članov več ko še enkrat več dela kot pa s skupino 6 parov zakoncev.
– Možnosti razvoja sistema za zapoznelo osebnostno dozorevanje samskih oseb
Poleg vključitve v redno terapevtsko skupino je možno ustanoviti še dodatno (vzporedno) »skupino samskih«, v kateri bi bil program dopolnjen z raznimi dejavnostmi, ki bi samske usposabljali za iskanje in obdržanje partnerja.
– Razlaga socialne invalidnosti samskih oseb

Vsak človek, ki je dosegel genitalno (orgazmično) stopnjo osebnostnega razvoja hlepi po celostnem odnosu z ustreznim bitjem nasprotnega spola. Nezreli (nevrotični, socialno invalidni…) ljudje pa niso odraščali v dovolj spodbudnem družinskem vzdušju (ko niso bili deležni pozitivnih zgledov tvornega partnerstva staršev in odraščanja v zdravi družini vsaj dveh, še bolje treh in več otrok), zato imajo številne primankljaje na domala vseh področjih človekovega delovanja, kar jih neprestano spravlja v dodatne stiske. Posledica teh procesov je nižja splošna učinkovitost, kar znižuje stopnjo samozavesti, s tem pa tudi sposobnost za navezovanje stikov z ustreznimi partnerji. Rezultat: okorelo samstvo, ki je ena od najtežjih diagnoz. Samski človek nima pogojev za optimalni osebnostni razvoj, saj nima človeka, ki bi ga bil zmožen celostno definirati in mu sproti nuditi ustrezne povratne informacije, ki omogočajo osebnostno brušenje. Izključno osebnostno zrel seksualni partner je življenjsko zainteresiran za osebnostno rast svojega partnerja in edino on se trudi pri posredovanju svojih povratnih informacij. Nihče drug! Zato je osebnostni razvoj okorelih samskih ljudi zapečaten.
Na osebnostno dozorevanje vplivajo še številni drugi dejavniki: šola, izvenšolske dejavnosti, razne organizacije, družba v celoti, predvsem pa osebnostna zrelost očetov. Kajti: fante lahko uspešno vzgajajo samo očetje s pomočjo plemena. Nikakor ne matere.
Izhod iz nevroze je izključno v vključitvi v ustrezen program zapoznelega odraščanja, torej v zelo zahtevno in dolgotrajno (praviloma tudi drago) skupinsko psihoterapijo ob obveznem sodelovanju staršev, bratov, prijateljev ali drugih nadomestnih družinskih članov, oziroma partnerja, kar je najbolj idealno. Za ponazoritev: ženska v osebnostni krizi se tudi v skupinski psihoterapiji ne more urediti, če nima “gospodarja”, ali nekoga, ki ga ustrezno nadomešča.

11. ŠTUDIJ DODATNIH KNJIG
V primeru, če pripravljalni postopek (pre)dolgo traja, ali pa če se dogovorimo za uvodno (pred vključitvijo v program) individualno (ali partnersko ali družinsko) psihoterapijo, bo klient na vsakem sestanku dobil (kupil) ustrezno knjigo in do naslednje seanse poslal utrinke o knjigi,- vse v cilju poglabljanja uvida in vsestranskega aktiviranja.

12. CILJ UREJANJA V (SKICIRANEM) PRIKAZU PROGRAMA
»Človek v stiski« je zaradi svojih psihičnih, telesnih, socialnih in duševnih težav slabše deloval od svojih uspešnih vrstnikov, ki so mu ušli daleč naprej, zato je še dodatno zakompleksan in dodatno ranljiv. Iz bede »zdrsa« se lahko reši samo, če se poda na dolgo in težko pot vsestranskega oblikovanja za elitnika, kajti edino dosežena raven elitnika napravi človeka v stiski tako samozavestnega, da ga življenjske obremenitve ne morejo več spraviti v razne oblike »zdrsa«: alkoholizem, narkomanija, nezrele reakcije, lenoba, požrešnost, okorelo samstvo, frigidnost…
Prizadevno in dolgoročno sodelovanje v programu omogoča udeležencu, da se razvije za poklicanost, partnerstvo, starševstvo…in na sploh za ustvarjalno delovanje.

13. PRIPOMBE:
– Moj, socialno-andragoški program radikalne pihoterapije in (pre)vzgoje se bistveno razlikuje od vseh opisanih psihoterapevtskih programov pri nas in v svetu, saj je v bistvu specialna šola za zapoznelo osebnostno dozorevanje, šola v kateri so razne obveznosti, ki jih je treba brezpogojno izpolnjevati.
V mojem programu se mora vsak udeleženec disciplinirati, se podrediti sistemu avtoritativnega vodenja skupin in terapevtske skupnosti in izpolnjevati vse obveznosti.
– To je Navodilo št. 1, ki zajema priprave za vključitev v moj program, medtem ko Navodilo št. 2 zajema obveznosti udeležencev programa, ki so okvirno obdelane tudi v knjigi PS.

14. OBVEZNOSTI PRED SPREJEMOM V SKUPINO IN ATS

1. Pripravljalni postopek za sprejem v skupino in ATS je končan:
– ko se je kandidat za urejanje (za radikalno psihoterapijo v mali in veliki skupini) že sam (skupaj s partnerjem ali primarno družino) brez valpta odločil za redno telovadbo, tek in hojo v gore,
– ko je oddal vse navedene spise in utrinke o prebranih knjigah, ki kažejo na začetni uvid in pripravljenost ter sposobnost za uresničevaje mojega programa, ki je napisan v knjigi PS in v tem navodilu.
Sedaj je primerno, da premalo poučenim o bistvu možnosti za dvig človeka iz nevrotične stiske razodenem bistvo:
– večina ljudi v aktualni stiski (zaradi grožnje razveze, disciplinskega ali kazenskega postopka…) pride k meni kot k nekemu čarovniku, pričakujoč, da se bo v stiku z menoj aktualna situacija avtomatično uredila,
– nekateri pa menijo, da se bo stiska uredila, če bodo prišli v skupino, ki jim bo pomagala iz zadrege.
Eni in drugi so v zmoti, saj se ne zavedajo, da se bodo morali za reševanje svojih zagat brezpogojno sami pobrigati in da lahko v skupini in ATS doživijo edino tvorno spodbudo za lastno nadpovprečno delovanje v smeri »dviga«; pri meni pa bodo deležni ustreznih psihoterapevtskih postopkov (analize, refleksije, interpretacije, konfrontacije, ter različnih spodbud za aktiviranje in definiranje ter uresničevanje vizije…) z vstop na pot samouresničevanja.

2. Zadnje obveznosti klienta, njegovega partnerja oz. članov njegove primarne družine, oz. nadomestnega člana družine, če nima nikogar od bližnjih) pred vključitvijo v progam, ki mu jih naložim na zadnjem posvetu pred vključitvijo:
– dolžan je poslati naslednje spise:
– seznam spisov , ki jih je oddal v procesu priprav,
– seznam knjig, ki jih je prebral in napisal utrinke,
– pisno zagotovilo, da se je poslovil od pitja alkoholnih pijač, kajenja tobaka, prenažiranja, jemanja drog in pomiril, antidepresivov in nevroleptikov,
– pisno zagotovilo, da se je lotil redne telovadbe, vzdržljivostnega teka in hoje v gore,
– pisno zagotovilo, da bo disciplinirano izpolnjeval program,
– pisno zagotovilo, da bo redno spremljal dnevnik Delo in da se bo takoj lotil rednega branja vsaj dveh iz seznama elitnih slovenskih revij (Nova revija, Sodobnost, Časopis za kritiko znanosti, Ampak, Anthropos, Borec, Planinski vestnik, Znamenje…).
Izjemno je možno, da vse to napiše v enem zajetnem spisu, ki vsebuje vse zgoraj navedene naslove – poglavja, ampak takšen spis je dolžan napisati tudi partner oz, vsi družinski člani, ki so se odločili, da se bodo tvorno vključili v program.

Člani ATS, ki so se vključili v program po 1.1. 2003 bodo napisali ta spis, enako, kot tisti, ki se sedaj pripravljajo za vključitev.