HOMOSEKSUALIZEM

Spoštovani Dejan Steinbuch!
Svoj prispevek sem uspel skrčiti na 10.321 znakov. Če je predolg, prosim, da po svoji presoji skrajšate “DODATEK” (pismo Mladini). Lep pozdrav! J. Rugelj

Za Demokracijo, 5.12.01.
Dr. sc. med. JANEZ RUGELJ

NEKATERI HOMOSEKSUALCI SO SKRAJNO NEVARNI ZA “LEPE DEČKE”

V Mladini (5.11.01) sta se na moj intervju v Sodobnosti odzvala Vlasta Jalušič in Sebastijan Ozmec. Oba je očitno ob branju intervjuja popadla taka jeza, da se je jima zameglil razum do stopnje zožitve zavesti, zato nista bila sposobna trezne presoje mojih navedb. Oba pišeta neargumentirano z žaljivkami, torej nekulturno. Ozmec mi je že vnaprej prisodil dve leti zapora. Jalušičeva z zaničevanjem napada “razsvetljeno in kulturno ter heteroseksistično družbeno elito”, kot da smo heteroseksualci že marginalci nad katerimi kraljujejo homoseksualci. Hajka, ki sta jo imenovana sprožila proti meni, dobiva neslutene razsežnosti, saj so celo preko interneta zbirali podpise za peticijo proti meni in uredniku Sodobnosti, Evaldu Flisarju. Še več: v napad so se podali tudi predstavniki iz nekdanjih udbovskih vrst. Že 15.11.2001 sem po faxu prejel zelo agresiven prispevek za nek časopis, ki je očitno reakcija na mojo naslednjo navedbo v intervjuju: “Vsi komunistični voditelji so bili psihopati. Nobeden ni na normalen način prišel na oblast, samo krvoločno, in vsi so zatirali nasprotnike ter poskušali vladati do smrti.To so same absolutne barabe: Stalin, Lenin, Tito itn. Tito je imel dve referenci, da je prevzel vodstvo KPJ: napravil je eno ograjo kot ključavničar in v Španiji je v imenu Stalina pobil komunistično elito. Na osnovi tega je dobil mandat…” V udbovskem prispevku avtor navaja, da bi že moral biti obešen, da pišem na ravni Goebbelsovega in Himlerjevega genocidnega izražanja in da naj pričakujem grozljivo reakcijo slovenskih žensk, ki sem jih (provokativno) opredelil za zarukane, ker “pobirajo” alkoholike in se kot matere ne borijo za skrajšani delovni čas.
Organizirali so celo javno zborovanje “Ljudstvo proti Ruglju” (Delo, 30.11.01:20).

Predno se lotim odgovora moram povedati, da se je v intervjuju prikradla neljuba napaka. Na strani 1070 Sodobnosti so v navedbi: “Vsi, ki so delinkventni: pesniki, pisatelji, politiki, lezbijke, homoseksualci in drugi vagabundi…” odveč tri besede: pesniki pisatelji, politiki. Vsem, ki se uvrščajo v navedene dejavnosti se opravičujem. Do vrivanja teh treh besed je prišlo ob površnem omenjanju navedb dveh avtorjev Szasz-a in Nicoll-a.
(Mladina je očitno zavlačevala z objavo moje replike zato, da je omogočila nemoteno podpihovanje jeze name s strani pesnikov, pisateljev in politikov, saj je zelo skrajšano repliko objavila šele po moji grožnji s sodnim pregonom).

Homoseksualci so nevarni …

Ni res, da sem napadal homoseksualce, pač pa sem le na prošnjo (res zelo agresivnega) intervjuvarja podal svoja stališča o njih, do katerih sem se dokopal v dobi 57 letnega opazovanja njihovega delovanja in skoraj 40 letnega njihovega neposrednega preučevanja. Torej nisem šel v načrtovano akcijo proti njim.
O homoseksualcih sem povedal samo nekaj tistega, kar izhaja iz temeljnega sporočila antropologije, ki pravi, da je osnovna naloga vsakega človeka skrb za razmnoževanje. V tem kontekstu so homoseksualci suhe veje, obenem pa niso sposobni za normalen (moški!) odnos do moških in žensk, pač pa je njihov odnos sprevržen. Zaradi tega (celo biseksualni) ne morejo biti zgledni očetje, saj se brez partnerke sploh ne morejo polno osebnostno oblikovati. Neoblikovani pač ne morejo biti na področju vodenja in poučevanja za vsestransko dober zgled. Obratno, saj so nekateri nevarni, ker skrajno rafinirano zapeljujejo mlade dečke (o čemer pripravljam posebno poročilo), ki so v veliki nevarnosti pred spolno zlorabo homoseksualcev. Zato je nujno mladino na trajno opozarjati, da so nekateri (sprevrženi!) moški za njih zelo nevarni. Duševne travme dečkov zaradi spolne zlorabe homoseksualcev so nekajkrat težje kot moška pedofilija nad deklicami, ki je (bila) marsikje naravna in je zato še vedno pričakovana.
Svoja stališča sem prikazal v žlahtnem naturalističnem jeziku, ki ga nekateri imajo za prostaškega, kar ne drži. O tem se lahko vsak prepriča, če moje pisanje primerja z (običajno zelo) vulgarnim govoričenjem o spolnosti v družbi moških.

Zelo sem zadovoljen, da so navedbe v intervjuju toliko provokativne, da so in še bodo idejne propagatorje homoseksualne vzvišenosti na Slovenskem spravile iz mišjih lukenj in mi s tem dali legitimno priložnost, da zelo okrnjene navedbe obširneje razložim. Vse z namenom, da slovenske dečke opozorim na nevarnost, ki jih utegne prizadeti. Poleg tega imam sedaj priložnost, da že razodetim stališčem dodam nova, ki se jih do sedaj nisem upal napisati.
Prvič. Gre za izredno agresivno in složno zavzemanje homoseksualcev za uveljavljanje nekakšne višje oblike njihove “ljubezni”, kar so pokazali tudi na mednarodni ravni lansko leto, ko so imeli zelo provokativno in neolikano srečanje v Rimu ravno takrat, ko je papež organiziral neko svojo proslavo. Omenjene reakcije na moj intervju so v tem slogu. To pa je prebujanja ždanovščine v slovenski publicistiki.
Drugič. Zadnjih 30 let zelo natančno (po metodi “študije primerov”) spremljam razvoj sposobnosti “ljudi v stiski”, ki naj bi se zelo resno lotili dolgoročnega in vsestranskega programa dohitevanja zelo uspešnih vrstnikov, kateri seveda dirjajo naprej in jih ni nikoli več mogoče ujeti, pač pa se jim je možno samo približati oz. vzdržati enako distanco. Pač ura zamujena, ne vrne se nobena. Zaradi jasne vizije, ki bi si jo morali ponotranjiti vsi ljudje v stiski, ki se ZARES odločijo za “dvig”, sem se pri svojem terapevtskem, prevzgojnem in prosvetiteljskem delovanju (kateremu je bil namenjen tudi moj intervju v Sodobnosti) opredelil za visoko antropološko definicijo osebnostne zrelosti: ZARES zrela osebnost je dokončala predvideno šolanje, je poklicno uspešna, živi v tvornem heteroseksualnem partnerstvu (ki vključuje dobro spolnost z vzajemno orgazmičnostjo) in starševstvu, ki ni zasvojena z negativnimi odvisnostmi in se je opredelila za smotrno izobraževanje in za zdravo življenje, ki vključuje redno telovadbo, vzdržljivostni tek in planinarjenje ter se uresničuje v ustvarjalnem delu za druge ljudi, kajti le-to jim poraja bogato notranje življenje (duhovnost).
V navedenem kontekstu me je pri homoseksualcih zanimalo, ali je med njimi kakšen, ki si ZARES želi doseči najvišjo stopnjo Anthroposa in sicer predvsem preko tehnike trajne vizualizacije estetske diference lepote heteroseksualnega in grdote homoseksualnega spolnega akta, kar sem nazorno povedal v intervjuju. Gre seveda tudi za polno vključenost v vedno večinsko “heteroseksistično slovensko družbo”. Nobenega takšnega homoseksualca še nisem spoznal, a vseeno še nisem obupal. Morda pa bo ravno sporni intervju in posledična polemika prispevala, da se bodo nekateri homoseksualci lotili poglobljene vizualizacije estetske plati ene in druge spolnosti, kar bi morda prispevalo k “razsvetlitvi” kakšnega med njimi, ki bi želel poglobiti svoj uvid z mojo pomočjo in veselo vstopiti med elitne heteroseksualce. Trasiranje možnega vstopa med le-te je pač moj strokovni in znanstveni interes. Upam, da se mi bo uresničil.
Tretjič: Reakcije nekaterih homoseksualcev po telefonu in pisno so bile skrajno agresivne in nagnusne, kar kaže, da so mnogi med njimi osebnostno moteni. Tako se je neka pacientka, ki je bila več let potuhnjena v mojem programu (pred leti mi je pisno priznala, da je čista lezbijka), izkazala kot organizatorka akcije “Ljudstvo proti Ruglju”.

Ker ne nameravam replicirati na zlobno komentiranje iztrganih citatov iz intervjuja Jalušičeve in Ozmeca, navajam samo dve cvetki:
– Ozmec: “Neprivlačnih žena gospod Rugelj v ordinaciji niti ne povoha”. To lahko izjavi samo zlobnež, kajti k meni lahko pride na posvet vsak, v dolgoletni in zelo zahtevni program zapoznelega osebnostnega dozorevanja pa se lahko vključi vsak, ki program (ki je podrobno opisan v moji knjigi POT SAMOURESNIČEVANJA, 1214 strani) zmore.
– Jalušičeva v svojem prispevku razodeva, da pozna veliko diskvalifikacijskih tujk (ekzotika drugačnosti, rasizem, seksizem, homofobija…) in da zna dobro posnemati Ždanova.
Oba sta (zaradi omenjene zožitve zavesti) usekala mimo ker me napadata kot da sem napisal zajetno antihomoseksualno razpravo, čeprav sem le navrgel nekaj stališč o homoseksualnosti in številnih drugih problemih, ki tarejo civilizirani svet..

Predlog: Ker je očitno, da je Jalušičeva celo iz Budimpešte nadzorovala homoseksualno publicistiko, bi bilo pametno, da čimprej ustanovimo posebni informativni center za “ekzotiko drugačnosti”, ki naj bi ga kar ona kreirala, seveda s pomočjo denarja davkoplačevalcev, ki na dvomljiv način priteka v Mirovni inštitut, kar je razkrila v dveh odličnih člankih revija Mag v 48. in 49. številki. Vse kaže, da “prikrita mafija” financira razne zdrahe intelektualcev iz Metelkove zato, da ljudstvo odmakne od spremljanja “legitimnega” ropanja družbenega premoženja. Smo pa res bedaki, da sami financiramo svoje pobedastenje.

Bistvo: V “spornem” intervjuju sem z zelo provokativnimi prikazi razmer želel sprožiti nujno potrebno razpravo o:
– nuji skrajšanja delovnega časa materam, sicer se bo slovenska družina razkrojila,
– nevarnosti, ki nam grozi zaradi razširjanja alkoholizma in narkomanije,
– nevarnosti v kateri se nahajajo mladi dečki zaradi silovite prepotentnosti homoseksualcev,
– družbeni nevarnosti prezgodnjega upokojevanja za delo še sposobnih ljudi, ki potem v brezdelju godrnjajo in kot volilci uveljavljajo svoje sebične interese,
– nespametnosti zanemarjanja radikalnega obračuna s komunistično preteklostjo.
Sem pač psihiater z največjimi in najglobljimi izkušnjami pri zelo poglobljenem delu z ljudmi v Sloveniji, pa tudi v letih sem že, zato sem zadnje leto razmišljal, da svoje skrbi na nek način posredujem javnosti. Kot naročen se je pojavil Miroslav Slana-Miros, ki se je sam pobrigal za objavo intervjuja. Hvala njemu in Evaldu Flisarju.

Če v polemiki ne bom uspel, se bom vsem ljudem, ki sem jih morebiti užalil, opravičil.

Naslov moje naslednje replike bo: V boj proti ždanovskemu združevanju homoseksualcev in nekdanjih udbovcev!

DODATEK

Ker je Mladina zavlačevala z objavo moje replike, sem moral odgovornega urednika, Jani Severja 27.11.01. opozoriti z napovedjo tožbe.

ZADEVA: Pritožba zaradi diskriminacije in zahteva za objavo replike

Na diskvalifikacijske prispevke o mojem intervjuju v Sodobnosti, ki sta jih napisala Vlasta Jalušič in Sebastijan Ozmec v 44. štev. Mladine sem poslal prvo repliko dne 14.11.01. Po telefonu sem se pri tajnici pozanimal glede objave. Rekla mi je, da je v redu, da replika celo ni predolga. Ko replika ni bila objavljena, sem po številnih telefonijadah končno dobil gospoda Žerdina, s katerim sem se dogovoril za skrajšanje pispevka na ca. 6000 znakov. Repliko sem skrajšal na 6470 znakov, torej za približno 1000 znakov manj kot sta jih imela diskvalifikacijska prispevka – in jo odposlal 21.11.01. Prosil sem, naj mi sporočijo morebitne pripombe, a jih ni bilo. Replika spet ni bila objavljena, pač pa je šla Mladina (št. 47) v eskalacijo moje diskvalifikacije s prispevkom Vanje Pirc: Je šel Rugelj predaleč?
Ta prispevek pa je diskriminacijske narave, kajti jaz sem se v svoji prvi in drugi (skrajšani) repliki bralcem opravičil za napako v intervjuju za Sodobnost: V navedbi “Vsi so delikventni: pesniki, pisatelji, politiki, lezbijke, homoseksualci in drugi vagabundi…” so odveč tri besede: pesniki, pisatelji, politiki. Vsem, ki se uvrščajo v navedene dejavnosti se opravičujem. Do vrivanja teh treh besed je prišlo ob površnem omenjanju navedb dveh avtorjev Szasz-a in Nicoll-a.
Diskriminacijske narave zato ker V. Pirc omenja ovadbo Braneta Mozetiča proti meni, ki v ovadbi citira tudi te tri besede, da bi tako pridobil javno mnenje proti mojim stališčem o homoseksualnosti in težavnem urejanju “vagabundov”.
V skladu z Zakonom o tisku ter v izogib zahteve po sodnem varstvu zahtevam, da v naslednji številki Mladine objavite mojo repliko z dne 21.11.01., ter da v opombi priobčite tudi to moje pismo.

P.S.: Potihoma sprašujem, ali Mladina ni morda zavlačevala z objavo moje replike ker sem vse komunistične voditelje – tudi Tita – opredelil za psihopatske krvnike?