Pravice pacientov pri zobozdravnikih

Zaradi tega, ker v Ljubljani ni mogoče dobiti zobozdravnika na koncesijo, že dolga leta obiskujem samoplačniške zobozdravnike. Nekaj sem jih menjala, izkušnje so pisane, vsepovsod pa je isto dejstvo, da zobozdravniki ne seznanjajo pacientov s svojimi pravicami.
Tako sem po naključju, ko mi je izpadla plomba, izvedela, da je garancija za plombo 9 mesecev. Kje je to zapisano? Sprašujem se, koliko je še takšnih zadev, ki jih kot pacientka moram poznati, a jih ne. Prosim, če mi kdo navede ustrezno zakonodajo za to. Hvala, lp!

Spoštovana gospa!
Zakonodaja, ki se nanaša tudi na zobozdravniško dejanost je objavljena v Uradnih listih RS in sicer:
– “Zakon o zdravstveni dejavnosti” v Ur. l. RS št. 36/2004 (13.04.2004)
– “Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju”
v Ur. l. št. 72/2006 ( 11.07.2006).

Več informacij pa boste dobili na spletni strani Ministrstva za zdravje po naslovom “Informacije občanom o zobozdavstvenih storitvah”.

Lep pozdrav!

Hvala za odgovor, bom prebrala navedeno, lep pozdrav!

Opravičujem se že vnaprej, če se vam bo moj komentar zdel kakorkoli neprimeren, vendar usmerjanje uporabnikov na branje Uradnega lista in tam objavljene zakonodaje, ne verjamem, da nam bo pomagalo.
Za prebiranje zakonov, predvsem pa njihovo ustrezno interpretacijo (in morda dejansko uveljavljanje v praksi), mora biti uporabnik storitev opremljen z znanji in veščinami, ki jih marsikdo med nami le redko premore.

Zato pa je konec koncev tako, da nismo seznanjeni s svojimi pravicami in da v kritičnem trenutku ne znamo ukrepati, izvajalcem zdravstvenih (in marsikaterih drugih) storitev, pa smo prepruščeni na milost in nemilost. Seveda je res, da nepoznavanje zakonov (posamezniku) škodi, le ustrezno izobraževanje oziroma osveščanje pa lahko privede do zadovoljivejših rezultatov. Kdo pa je odgovoren za informiranje, je pa seveda povsem drugo vprašanje.

Pozdravljeni!
Ne bom ocenjevala Vašega komentarja ali je primeren ali ne. V mojem primeru je gospa prosila, če ji kdo navede ustrezno zakonodajo v zvezi s pravicami pacientov pri zobozdravnikih, kar sem tudi storila.
Sama pa sem mnenja, da ima vsak pacient pri zdravniku pravico zvedeti, kakšno je njegovo stanje, kakšno pomoč potrebuje, do katerih storitev ima pravico iz obveznega ali dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in kaj je v njegovem primeru zanj najbolj ustrezno.
Kot ste videli, sem v svojem odgovoru navedla spletno stran Ministrstva za zdravje, kjer lahko dobite najbolj ustrezen, predvsem pa najkompetentnejši odgovor na postavljeno vprašanje. Ministrstvo je v “Informacijah občanom o zobozdravstvenih storitvah, ki se nanašajo na pravice iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja in ne govorijo o možnostih pacientov kot samoplačnikov” lepo in razumljivo navedlo, kakšna je možnost izbire zobozdravnika, dalo navodila o nujnih primerih v odsotnosti osebnega zobozdravnika, kakšne so pravice in obveznosti iz zdravstvenega zavarovanja, navodila o privolitvi posega, kako s plačilom storitev, kakšne so možnosti pritožb in na koncu navedlo pravno podlago, na kateri slonijo vse te informacije. Besedilo je dostopno in je najbolje, da si ga vsak prebere sam, ker bi Vam ga težko vsega napisala na to stran. Primerno pa bi bilo, če bi bilo besedilo dostopno pacientom v čakanicah pri zobozdravnikih.
Način osveščanja po internetu je res dostopen le nekaterim, ki imajo takšne možnosti in znanje. Zato pa je najboljša rešitev dobra komunikacija pacienta z zdravnikom.
Lep pozdrav!

Lep pozdrav,

naj dodam še svoj pogled na to, tudi iz prakse.

Strinjam se z mum2be2, da mnogo pacientov nima dovolj konkretnih podatkov ali znanja, da bi znali pravilno razumeti zakone ali predpise, niti se za to dejansko tudi ne učimo v šolah. Vsi ti uradni dokumenti in zakoni so velikokrat dvoumni ali preveč strokovni, da jih preprosto lahko vsak razume po svoje. Tak primer so tudi skupine ljudi, kot so tujci s skromnim znanjem slovenskega jezika, gluhi, ki imajo skromnejši besedni zaklad itd … Ne bom naštevala še druge skupine ljudi, ker pač vemo, sto ljudi, sto čuda. Iz prakse pa je bilo veliko primerov, ko gluhi pacienti niso bili opremljeni s tem znanjem, da se je treba postaviti za svoje pravice, pogosto pa tudi niti ne vprašajo za dodatne informacije, misleč, da bo zdravnik sam povedal. Žal je tako v praksi in ne samo med gluhimi pacienti, pač tudi med mnogimi.

Interpretacija zato vedno ni preprosta zadeva. Konec koncev gre za naše zdravje.

Lep pozdrav, Petra Rezar, moderatorka V svetu tišine

Pozdravljeni!
Prav imate vsi. Zame sicer ni problem pogledati v Uradni list, ali kam na spletno stran, zato sem dr. Nadi Irgolič za odgovor hvaležna.
Dejstvo je, da smo Slovenci pogosto slabo izobraženi, nerazgledani, zato ni narobe, če moramo kdaj pogledati v kakšne knjige, spletne strani … Morali bi biti prisiljeni v to večkrat, saj je veliko ljudi nerazgledanih le zaradi lenobe.

Res pa je moteče, kadar moramo poleg številnih dnevnih obveznosti porabiti pol dneva, da najdemo podatek, ki ga iščemo, kot jaz. Težko si je zapomniti goro podatkov za to, da bomo vedeli, če so naše pravice kršene ali spoštovane …
Toliko težje, ker je takšnih področij, kjer moramo biti vsi svoji mali pravniki, ogromno. Nismo le pacienti, smo tudi potrošniki, obiskovalci, partnerji, karkoli, vsak dan vstopamo v desetine različnih razmerij in če preučijemo zakonodajo z vseh teh področij …

Zato še toliko bolj razumem stisko oseb, ki imajo kakršenkoli hendikep, starejše ljudi, po možnosti dementne … Kako naj se oni znajdejo v vsem tem babilonu različnih predpisov, pravil, zakonov, vsega … Dokazano jim pravice krši tudi pravosodje, ki denimo v brajico prevede le dele odločbe, kar je protizakonito. Koliko ljudi obvlada znakovni jezik? Sama ne vem niti, kako bi hitro prišla do tolmača, če bi ga potrebovala za gluho osebo …

Življenje je prezahtevno še za nas, kaj šele za njih …

Pozdravljeni!
Ne morem si kaj, da se ne bi še enkrat oglasila. Zdi se, da smo v naših vprašanjih odgovorih ter mnenjih zapeljali osnovno željo vsakega bolnika, da bi bil informiran o svojih pravicah, na stransko pot.
Vsak bolnik ima pravico do informiranosti in to ne na način, da si bo sam skal zakonska določila, ki mu jo zagotavljajo. Zakonodaja na tem področju je postavljena za to, da so te pravice natančno opredeljene ter, da se po njih ravnajo tisti, ki jih morajo zagotavljati. Nam v vlogi bolnikov so seveda na voljo, da jih lahko preverjamo, sistem pa ni postavljen tako, da si jih moramo sami poiskati.
Pravica do informiranosti pomeni, da nam zdravstveno osebje (zdravnik, farmacevt,zobozdravnik,….)pojasni, do katerih zdravstvenih uslug smo upravičeni, katere so nam na voljo in katere so za nas najbolj ustrezne. Te informacije so naša pravica in zdravstveno osebje nam jih je dolžno pojasniti. Sicer pa pravica do informiranosti ni nobena posebna zahteva bolnikov, o kateri naj bi povedali nekaj novega oziroma jo na novo opredeljevali ali pa se za njo borili. O njej je bilo že veliko povedanega in tudi napisanega, kot na primer:
– pravica do informiranosti je bila determinirana v deklaraciji, ki jo je
sprejelo Svetovno zdravniško združenje (WMA) v Lisboni leta 1981.
– omenjena je kot četrta bolnikova pravica v Ustanovni listini o
bolnikovih pravicah, ki je bila prezentirana v Brusslju novembra leta
2002.
– leta 2006 pa jo je Evropski komisar Günter Verheugen v zvezi z zdravili
še posebej izpostavil na Farmacevtskem Forumu.
To je samo nekaj informacij na to temo.
Lep pozdrav!

Pozdravljeni!
Se strinjam, da namen sistema ni tak, da bi si pacienti morali sami iskati zakonska določila, a očitno je tako. Verjamem, da so teoretično zadeve sicer zastavljene, kot pišete, a v praksi pa je marsikaj drugače. Nekateri zdravniki najbrž razložijo zadeve, večina pa ne, ker ni časa in interesa, veliko zdravnikov tudi samih ne pozna zakonskih določil in znotraj tega tudi pravic pacientov ne.

A tudi zakonodaja je včasih nepoštena do pacienta, in to mora pacient odkriti sam, tega mu zdravniki ne povedo … Lep primer za to je Ginekološka klinika. Če ste priseljenka v Ljubljani, kot jaz, in želite zaradi težav in občutka lastne varnosti obiskovati ginekologa enkrat letno, ne le na tri leta, kvalitetnega ginekologa koncesionarja v Ljubljani ne boste našli, vsi so zasedeni. Prisiljeni boste iti na Ginekološko kliniko v Ljubljani, kjer vas bodo sicer sprejeli, celo izbirali boste lahko med določenimi ginekologi, a boste morali storitve doplačevati. In to drago, v lanskem letu so preventivni pregled podražili z 18 na 33 €, torej skoraj za 10%. Ker gre za terciarno dejavnost, je njihova razlaga, in to je vse. Kaj je terciarna dejavnost, in zakaj se plačuje, mora odkriti pacientka sama, razlage ji ne ponudi nihče od pristojnih.

Tako se razkrije, da naj bi šlo tudi za nadstandardne storitve. Morda ponujajo ta nadstandard v primeru hujših komplikacij pri zdravljenju pacientk? Čakalnice so neudobne, zasebnosti ni, oprema zastarela, odnos osebja do pacientk povprečen … Kje je ta nadstandard, na katerega se sklicujejo pri vseh storitvah? Zakon je takšen, da jim ga ni treba niti dokazovati. Vse to mi je razložila zastopnica pacientovih pravic. Tudi v tem primeru sem torej razlago morala poiskati sama, Ginekološka klinika in osebje v njej mi je ni ponudilo.

Torej, kot sem napisala, teorija je eno, praksa je drugo. EU je v našem zdravstvu očitno še daleč …