Sicer kopiram ampak zapis je fenomenanten.

Že v podonišnici je žensko telo le številka.

Veliko žensk doživi travmo v porodnišnici. S tem ne mislim, da bi z njo kaj grdo ravnali, lahko je bilo vse super in fajn, ampak tam je tvoja intima poteptana, da bolj ne more biti. Telo, torej natančneje mednožje, pa tudi dojke, so prej nek simbol ženstvenosti kot del spolnosti. Ženska na te dele gleda skozi spolnost, so nekaj intimnega, namenjenega zgolj partnerju. Potem pa vse to tam postane dobesedno javno. Vsak, ki ima 5 minut časa, te malo pregleda, vmes osebje hodi mimo, se pogovarjajo, kot da ni nič, si ogledujejo tisto mednožje brez vsakega občutka za zasebnost, kakor mehanik gleda v avtomobil. Tudi delajo z njim tako. Medtem ko je bila prej ženska vajena tam nekih nežnih in čutnih dotikov, povezanimi s posebnim doživetjem med moškim in žensko, pa tudi nikdar na tak način, da bi ti ona razširila noge, ti pa bi si njeno mednožje ogledoval pod reflektorji, potem pa se jo tam dotikajo, nekajerijo, ugotavljajo to, pa ono, svetijo tja z lučjo, skratka, čisto nova izkušnja. Primer, prej je bila vajena tja noter dobit tvojega junaka, ali morda prst, kar je bilo povezano z užitkom, potem pa je slišala besede “no da vidimo kolk ste odprti” in bum, nekaj prstov neznanca v plastičnih rokavicah se požene noter. Potem pridw tam skozi otrok, vec dni je vse otečeno, razbolelo, po možnosti strgano, rezano in šivano. In ne, ni več enak občutek. Marsikatera ostane z grdo brazgotino. Enako usodo doživijo dojke. Medtem, ko so bile prej nekaj intimnega, so potem “stroj” za proizvodnjo mleka, spet se ti nešteto sester obeša nanje, pa jih tipa, pa stiskajo, da vidijo, če je mleko itd. Tudi na viziti vsako jutro materi pregledajo mednožje kar vpričo ostalih pacientk v sobi, če slučajno nima te sreče, da je sama v sobi. Verjemi, zelo zopnrno. Vse to je v porodnišnici seveda normalno, njihova prva skrb je skrb za zdravje in življenje mame in otroka, mamino telo je zanje pač samo telo, nič posebnega. Ampak za ženako je to lahko grenka izkušnja, ki lahko popolnoma spremeni njen pogled na lastno telo in na spolnost, le ta se ji upre. Po napisanem sodeč je verjetno tvoja doživela kaj podobenaga, kar bi nujno morala predelati s psihoterapevtom. Usedi se z njo dol in ji brez ovinkarjenja povej, da tako ne gre. Nista samo starša, sta tudi zakonca. Daj ji možnost, ali poišče pomoč in si ji pripravljen stati ob strani, da skupaj to premagata, ali sicer ostaneta skupaj, a se sprijazni, da si poiščeš eno za seks, ali pa gresta narazen. Položi vse karte na mizo. Le ne začni na skrivaj varat, ker potem bo imela samo še enega aduta v rokavu za tebe prikazati kot tistega, ki je vsega kriv in zaradi katerega je zakon razpadel. Ne delaj tega. Karkoli boš naredil, ji to odkrito povej. Srečno.

Ne razumem tega zapisa, ker je v nasprotju sam s seboj.

Najprej govoriš o nekih travmah, ki naj bi jih ženska doživljala v porodnem obdobju. Nato pa nenadoma temo zasučeš v smer, da (očitno gre za upad spolne sle pri tej ženski) naj si poišče psihologa ali pa se sprijazni s tem, da si njen partner najde ljubico?

Oprosti, ampak mislim, da se je v možganih avtorja pojavilo kar nekaj kratkih stikov.

1. Vsaka ženska, ki je naredila osnovno šolo, ve, da so spolovila namenjena reprodukciji, ki sestoji iz spolnosti in končnega rezultata: potomstvo. Preko 9-mesečne nosečnosti se težišče namena spolovil prestavlja vedno bolj od spolnosti proti porodu. Ženske imamo redne ginekološke preglede in smo načeloma kar dobro vajene “šarjenja” tam spodaj, malo jih je takih, ki bi direkt iz jame sedle na porodno mizo. Res je, so občutki “razločevečenja” lahko prisotni v tem nežnem, intimnem, občutljivem in s čustvi nabitem obdobju. Ampak smo odrasle ženske, večinoma smo sposobne te travme kar dobro same predelati. Kar je definitivno lažje ob podpori trdnega, pozitivno naravnanega partnerja, ki te ne pošilja k psihiatru za vsak prdec?! Ali pa grozi, da si bo našel ljubico? 6 tednov po porodu se je treba vzdržati spolnih odnosov s penetracijo. To je skoraj 2 meseca. Ob določenih stanjih v nosečnosti (kratek maternični vrat, grozeč prezgodnji porod…) pa tudi v zadnjih mesecih nosečnosti. Kakšen primitivni pohotni bik od tipa moraš biti, da ob takšnih stanjih zahtevaš spolnost od partnerke? Tudi, če je bolj nežne sorte in jo je haudrasto osebje res morebiti toliko prizadelo, jo podpreš, opolnomočiš, ne pa pošiljaš k psihiatru? Kako žal ji kaj mora biti, da si je takšnega tipa našla…