Oj!

Problem moje prijateljice… Je edinka in njena mama se do nje obnaša, kot da je še vedno njen mali otroček. Zvečer poljubček preden se gre spat, zjutraj poljubček ko se gre v službo. Punca je v kristusovih letih, njena mama pa gre proti 70.
Prijateljica ima tipa, ki je za moje pojme res malo čuden, vendar onadva se razumeta. Res dobro funkcionirata in ona zna njegovo čudaštvo dokaj dobro prenašati in obrniti v pozitivno smer.

Včeraj me pa kliče vsa v solzah, da bo znorela. Njegova sestra povabila, da pridejo pogledat njeno novo restavracijo in seveda njena mamica je želela iti zraven. In ptem so prišli tja in jih je lastnica lokala častila in mama je rekla, da ona pa ne bo nič jedla, ker je kao jedla že doma. Da bo pila samo vodo. Vsi ostali so naročili. Ko pa je prijateljičin fant že skoraj pojedel in nekaj prelagal stvari po mizi, je njena mama vzela njegovo solato, ne da bi ga vprašala, če bo še jedel, če lahko poje njegovo jed. Ko je on to videl, je zelo burno reagira, tako da sta jo oba spravila v zelo neprijetno situacijo.
Ona ker se je obnašala kot… on pa ker se je tam zdrl nad njeno mamo.

Ko so prišli domov se je zdrl še nad priajteljico, da on ne bo dovolil, da se kdo do njega tako obnaša in ker si prijateljica zelo želi družino, ji je rekel, da on ne misli imeti otrok z njo, če bo imela dostop do njunih otrok njena mama.

Kaj bi si mislili vi, če bi vas mama in partner spravila v takšno neprijetno situacijo? Prijateljici se zdi da se mama obnaša primitivno, nevzgojeno, partner pa s svojo burno reakcijo prav tako.

Spoštovana »prijateljica«,

ne vem, kaj ste si vi mislili, ko ste vse to zvedeli… Če najprej pogledam z vidika, kako vi kot prijateljica lahko pomagate, potem se mi zdi predvsem tako, da ji stojite ob strani in da ji daste na prijazen in nevsiljiv način vedeti, da se nihče nima pravice nadnjo zdirati in jo izsiljevati, prav tako pa ni njena dolžnost, da ugodi vsem muham svoje mame, da ima pravico včasih reči ne, kadar ji to paše. Pač pa ima DOLŽNOST začeti živeti svoje, neodvisno življenje. Domnevam,da je njena mama še precej vitalna gospa, ki ne potrebuje dnevne nege in pomoči za vsakdanje življenje. In znotraj tega pridejo tudi poljubi in objemi čisto spontano – ne vem, ali si vaša prijateljica res želi vse poljube, ali pa se le boji prizadeti mamo, boji izgubiti njeno ljubezen. Če čuti, da mora sprejetost in ljubezen plačevati na tak način, potem ne moremo govoriti o ljubezni in sprejetosti, pač pa manipulativnem izsiljevanju. In če gre za to, potem bo morala to ustaviti ali pa vsaj čimbolj omejiti, če bo želela zaživeti svoje življenje in si ustvariti družino.

Drug vtis, ki pa je nastal ob prebiranju vašega sporočila, pa je precej zadušljivo vzdušje, kot da te nekdo prav davi, ne da dihati in živeti svojega življenja, ker te veže nase s sicer »žametnimi verigami«, kot slikovito nekateri avtorji opisujejo tak odnos mama-hči, ki ima elemente čustvene zlorabe. Ne vem, koliko se vaša prijateljica boji zameriti mami, izgubiti njeno podporo oz. vsaj ta košček, za katerega se ji zdi, da ga ima. Ne vem, zakaj in s čim ta mama tako za vsako ceno vleče to hčerko nase, zakaj ji ne pusti oditi. Ne vem, kje je oče oz. kje je bil oče, ki bi vzpostavil ravnovesje v odnosu mama-hči in pomagal hčerki oditi v svet. In ne vem, zakaj se ta hčerka še ne zmore posloviti in postaviti meje mami, ki bi bile primerne njunim letom. Hčerka je namreč pri svojih letih že davno odgovorna sama zase, sposobna tudi ustaviti prevelike vpade v njeno zasebnost, seveda le, če si to res želi. Pri tem pa ji lahko na primeren način pomaga tudi partner (seveda pa ne z nasilnimi grožnjami). Sprašujem se, koliko je ta hčerka kljub vsem poljubčkom v resnici nekje globoko v sebi jezna na to mamo (pa ne vem, ali si sicer to sploh lahko prizna, razen ob takšnih »izpadih«), ki jo je tako zmanipulirala, da se njeno življenje vrti le še okoli mame, ki diktira tempo življenja in tudi njeno družabno življenje. Veliko je vprašanj, na katera si bo morala prijateljica sama odgovoriti, ob pomoči partnerja, prijateljic in mame (in očeta, če je še živ).

Hkrati pa ne vem, koliko se je v tej situaciji počutila osramočena zaradi vedenja obeh njej dragih oseb – mame, ki ni zmogla toliko olike in vzdrževanja osnovnih razmejitev, da bi vsaj povprašala, če lahko poje solato, ki je ostala. (Ta gesta se mi zdi zelo simbolična – ne vem, če ni bil to le vrh ledene gore, ki je v prijateljičinem fantu sprožil ta izbruh – ker verjetno ni prvič doživel kako dejanje svoje tašče kot nespoštljivo, vsiljivo in brez razmejitev, ki si jih mladi par zasluži, predvsem pa zet.) Po drugi strani pa jo je tudi fantov javni izbruh res spravil v neprijeten položaj, saj fant ni znal kontrolirati svoje jeze, ki se mu je vzbudila ob dogodku, ki ga je verjetno tudi on na svoj način doživel kot ponižanje in poseg v zasebnost. Ta občutljivost na tovrstne posege pa je verjetno ravno tista točka, v kateri se z vašo prijateljico ne zmoreta še povsem slišati in razumeti, zato se je izbruh doma nadaljeval z grožnjami in manipulacijami. Čisto OK je, da on ne dovoli, da se ljudje tako obnašajo do njega, je pa res pomemben način, na katerega človek to pove – tako tašči, kot svoji punci.

Ja, lahko je napisati vse to in to prebrati, kako pa zdaj vse to izpeljati? Tako da se začnemo ISKRENO pogovarjati – s fantom o njunem odnosu. Predvsem pa z mamo o odnosu mama–hči, ki je za ženske ponavadi najpomembnejši odnos v življenju, ki nam lahko prinese veliko lepega, spodbudnega in zdravega, včasih pa je potrebno, da lahko pride do tega, tudi iti skozi kak neprijeten in boleč pogovor in postavljanje osnovnih razmejitev. In to je ponavadi kar dolgotrajen proces. Krasno je, če to zmoremo sami, če pa vidimo, da se ne da ali pa nas je preveč strah, potem je mogoče čas, da za to poiščemo pomoč tretje osebe – terapevta.

Vse dobro vam in vaši prijateljici!