Najdi forum

pozdravljeni!

s fantom sva skupaj 5 mesecev. večino časa resnično verjamem, da sem lahko zelo srečna, ker imam tako “v redu” fanta, a po drugi strani obstaja možnost, da imam tako slabo samopodobo (večletno vsrkavanje vzorcev od doma, poniževanje, nasilje), da enostavno globoko v sebi verjamem, da si več ne zaslužim.

včasih se mi zazdi, da fanta preveč razvajam. da sem preveč nežna in mehka. zakaj, če pa takšna sem, se morda sprašujete. večkrat preberem, da mora znati ženska ostati moškemu zanimiva tudi s tem, da pokaže, da zna biti tudi odločna in stroga. a pri meni gre to zelo težko. mogoče sem prevzela mamin vzorec, ki je bila pohlepna žena, mu nudila vse in še več, medtem ko je on imel tudi druge, ji ni nikoli nič povedal, kaj se mu je zgodilo čez dan, kot bi živel mimo nje… sem bila pa zadnjič nekaj jezna oz. slabovoljna in zato spontano malo bolj “hladna” pa me ni mogel prehvaliti. da kako sem še posebno luštna danes, je govoril…potem pa sam rekel, da najbrž zato, ker sem bolj hladna, kot ponavadi in je to nekaj novega. mene pa je to užalilo, češ, žalostno, da ti nisem všeč prijazna in ljubeča, takšna pač, kakršna sem. ali pretiravam?

pri njem začenjam opažati podoben vzorec, kot pri očetu. skoraj nikoli nič ne pove, kaj se mu je dogajalo čez dan, reče le, delal sem. pravi, da bivše punce ni nikoli prevaral, a zadnjič sem odkrila nekaj, kar je mejilo, po moji presoji na varanje. predno je odšel od mene se je pozabil odlogirati iz nekega foruma. pa sem odprla inbox in videla, da se je s punco, s katero naj bi bila v času prejšnje zveze le prijatelja, zelo intimno pogovarjal. v bistvu sem videla le njeno sporočilo, kako mu je pisala “tudi jaz imam tebe najnajnajnaj raje na svetu”…

nekateri pravijo, da so odnosi z bivšimi svet zase, jaz pa sem nekako prepričana, da tudi ti odnosi zgovorno pričajo o osebnostni strukturi neke osebe. tako me je pri bivšem ves čas motilo, da je varal bivšo punco in mu nisem zaupala. na koncu me je prevaral in zapustil, čeprav me je še malo pred tem vneto prepričeval, da je bil ta odnos specifičen in da ob meni čuti nekaj povsem drugega.

pa se sprašujem, ali je me bo ta človek v prihodnosti znal osrečiti. je tega sploh zmožen, ali bo bežal iz veze v delo, kar počne večino časa (dela tudi po 3 službe hkrati).

zgornji sestavek verjetno deluje malo zmedeno, ker sem naenkrat zapisala toliko misli, a upam, da ste dobili približno sliko mojih čustev in moje stiske.

lp

Pozdravljena

Začel bi s tem, da se vam zdi žalostno, da mu niste všeč »prijazna in ljubeča, takšna pač, kakršna sem«. Noben človek, kot tudi vi ne, ni samo »prijazen in ljubeč«. V vsakem človeku je vse, od hladu, jeze, razočaranja na eni strani in veselja, prijaznosti, navdušenja na drugi. Vaš fant je morda celo začutil, da ste nekako bolj pristni, ko ste »hladni«. Skratka: med tem, kar se trudimo biti in želimo izgledati in med tem kar smo (čutimo) v resnici, je dostikrat razlika. Zanimivo je, da imamo v zaljubljenosti občutek, da nas privlačijo tiste lastnosti, ki so vidne, v resnici pa nas bolj privlačijo tiste bolj prikrite lastnosti. Za to, da dva prideta skupaj so te druge precej bolj pomembne. Enako velja tudi za vaju. Za navidez »v redu fantom« se očitno skriva deloholik, ki rad flirta, predvsem pa mu ni kaj dosti do res intimnega odnosa. Za vašo prijazno in ljubečo podobo se skrivata občutljivost, dvomljivost, odmaknjenost, nesamozavest,… Morda bom sklepal narobe, ampak precej očitno izgleda, da je bila fantova mama tudi taka zelo »prijazna in ljubeča«, kar je bilo za sina že prav nadležno in mu je prav dobro delo, če se je malo odmaknila in mu pustila dihat. Za fanta pišete, da je vedno bolj podoben vašemu očetu. Vajina zgodba teče tako, kot vse zgodbe zaljubljencev: privlačijo nas partnerji, ki so podobni našim staršem in to predvsem v negativnih lastnostih. Če jim niso dovolj podobni, se z vso silo trudimo, da jih preko projekcije take naredimo. S tem ustvarjamo v odnosu edino vzdušje, ki ga poznamo in nam daje domačnost in varnost – vzdušje izvorne družine. Zaljubimo se v nekoga, ki je podoben našim staršem. Ne gre za vizuelno oziroma drugo enostavno opazno podobnost, ampak gre za manj vidno, globoko (čustveno) podobnost. Privlačnost je posledica tega, da s partnerjem podoživimo zelo podobno vzdušje, kot ga poznamo iz svoje izvorne družine. To vzdušje nam po eni strani daje varnost, saj ga poznamo. Po drugi pa nam daje upanje, da bomo od ljubljene osebe dobili še vse tisto, po čemer smo hrepeneli ob svojih starših in nikoli dočakali. Ko zaljubljnost mine in se partnerja nehata truditi biti tisto, kar si želita biti oziroma mislita, da si partner želi, postaneta vedno bolj to, kar v resnici sta. To pa seveda pomeni, da začneta ustvarjati točno tako ali zelo podobno vzdušje, kot sta ga oba navajena iz njunih izvornih družin. Zato začneta ponavljati iste bolečine in se tudi prizadevata enako, kot sta bila prizadeta že prej pri svojih starših.

Sprašujete, ali vas bo ta človek znal v prihodnosti osrečiti. Odgovor na to je zelo enostaven: NE! Ne ta, niti noben drug človek vas ne more osrečiti. Brez da razpravljava o tem, kaj »sreča« sploh je, se osrečite lahko samo sami. Vaš partner (ta fant ali pač nekdo drug) je pri tem lahko največ sopotnik in pomočnik pri osebnem razvoju. Pričakovati, da bo partner neusahljiv vrelec naše sreče, je ena od najpogostejših zablod, ki pelje v nezadovoljstvo v odnosu. Če vaše vprašanje nekoliko spremenim, ali bosta s tem fantom lahko ustvarila zadovoljujoč odnos, odgovor ni več tako enostaven. Možno je. Ampak oba s fantom imata najprej vsak s sabo, posledično pa oba skupaj veliko težav. Se jih bosta lotila in jih skupaj odpravljala? Kot opisujete fanta, se je ta očitno odločil za beg (delo, spletni flirt, molčečnost,…). Ali si bo kdaj premislil, je samo njegova odločitev. Kako se bo odločil, ne ve nihče, tudi on ta trenutek ne. Kako vi lahko pomagate, da bi nehal bežati in se odločil za vajin odnos? S pretirano »prijaznostjo in ljubeznivostjo« ne boste kaj dosti dosegli. Bodite to, kar ste, pokažite, kar v resnici čutite. Če ste jezni nanj, mu to pokažite, če ste žalostni ker ga ni, tudi. Ne skrivajte se, bodite pristni in ne domišljajte si, da veste, katero vaše obnašanje je pravilno in katero narobe. Če ste pristni, je vse, kar počnete, prav, edino na ta način boste rasli. Če se vam pri tej vaši osebni rasti in resničnem trudu za odnos fant ne bo želel pridružiti, bo prišel trenutek, ko boste začutili, da takega (tega) fanta ne potrebujete več. Velikokrat (ne vedno) se fantje-moški zdramijo šele takrat. So pa seveda tudi taki, ki še naprej bežijo. Kakšen je vaš fant? To boste izvedeli šele, ko boste sami s sabo prišli dovolj daleč.

Lep pozdrav

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Spoštovani,

se strinjam z Vami, da v partnerskih odnosih iščeš enake odnose kot si jih imel v svoji primarni družini. Pa vendar me zanima kako to prekinit? Je dovolj, če ozavesiš vse to in skušaš “premagati” z razumskim pristopom, oz kaj je potrebno narediti. Namreč tudi sama izhajam iz neurejene družine in vem, da nočem odnosov kot smo jih imeli v naši družini, ker pa se s tem ne znam dobro spopasti se posledično že skoraj tri leta izogibam odnosom-na žalost.

Hvala za odgovor

lp

Ajda

Tisto česar ne smete narediti, da bi se izogibali odnosom. Bodite previdni in preudarni, vendar ostanite v odnosih. Edino v odnosih lahko pridete do drugačnega (močnega) izkustva, ki bo “preuredilo” vaš način dojemanja sebe, drugih in sveta okrog vas. Kaj pa lahko oziroma bi bilo treba narediti, pa si lahko preberete v temi “pre-čutiti” na temle linku: http://med.over.net/forum5/read.php?140,4781063.

Lepo vas pozdravljam

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Jaz bi dodala še eno:

če bi v tem času srečali nekoga, ki bi vam bil po duši blizu, bi, verjemite, vaši zidovi in izogibanje odnosom takoj odpadlo. Prej bi rekla, da ste potrebovali čas, da v sebi nekaj premeljete, predelate in ozavestite – da vsaj malo prečistite tisto od koder izhajate, ker podzavestno čutite, da bi drugače šli prav v to, kar ne želite.

Najslabše kar lahko napravite, da kar greste v nek odnos, ne da bi v sebi vsaj malo predelali to od kod izhajate, kdo in kaj ste zaradi tega, kako se odzivate in na kaj pristajate. Nič ni narobe in zelo dobro za rast je, če si date določeno obdobje samostojnosti. Običajno ljudi, ki postanejo zavestni tega procesa in začutijo, da je možno zaživeti kvalitetneje, kot tisto kar so spoznali v otroštvu, spontano vedno znova vrže iz odnosa(ov), ki se v tem procesu pojavljajo in so še del starega sveta. To je le znak, da rastete in puščate za sabo preteklost – nekaj časa je namreč potrebno, da človek predela v sebi nekatere stvari (mnoge od njih je zelo dobro v lastni samostojnosti, ki te prekali) in šele nato stopa v odnose na novo – običajno v kvalitetnejše odnose… Vsi smo namreč bitja odnosov in zato se tudi v obdobju, ko čutite, da želite nekaj časa (neko obdobje) zase, dogaja, da prihajajo priložnosti za odnos, ki jih spustimo čustveno različno blizu, a na koncu jih običajno odslovimo, ker smo v procesu za katerega čutimo, da ga moramo preiti sami…

In kaj je pomembno – ozavestiti kdaj pa se proces samourejanja prevesi v izogibanje – to pa je dobro biti pozoren, ker je to običajno že faza, ko smo znova pripravljeni stopiti v odnos, a na pravi način.

Bodite iskreni do sebe – se trenutno res izogibate ali v miru sami v sebi rastete, prečiščujete, kajti kar iti v nek odnos bi znala biti prav taka polomija, kot leta in leta čakati in vse spustiti mimo… s tem, da ko ob pravem času pride prava oseba (prava ne pomeni popolna,ampak nam dovolj blizu, da nas prebudi) spontano stopimo in lastnega kroga in se mu pridružimo.

Pomemebno je pa tudi to, da z zgoraj opisanim ne mislim izolacije od sveta in od čustvene bližine… težko je opisati – če ste v tem procesu boste razumeli.

Tara Tira

Samo kratko pojasnilo. V odgovoru Ajdi sem namenoma uporabil množino (odnosi). Ključno je ostati v odnosih, ker so vsi pomembni. Intimen odnos s partnerjem je samo eden od odnosov. Res za večino najpomembnejši, toda vso pozornost in težo dati samo temu odnosu je eden pogostejših vzrokov za težave. Ajdi torej nisem svetoval, da naj za vsako ceno in kar takoj skoči v intimen odnos z moškim, ampak naj vztraja v odnosih nasploh in se v njih “uči” in raste. Ko bo pripravljena za resnega partnerja, bo ta že prišel.

Lep pozdrav

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

New Report

Close