Prosim za mnenje in pomoč.

Moja zgodba je sledeča. 14 let sem v partnerskem odnosu s človekom s katerim imam eno osnovnošolko. Tega človeka sem iskreno oboževala. Problemi pa so se začeli, ko smo se vselili v hišo njegovih staršev – njegova mati zelo oblastna in sposobna ženska. Hiše dejansko niso spustili iz rok, posledično kup nasvetov ,kako naj bi in kako naj ne bi živeli. Vse nasvete je on jemal za dobrodošle (izhajaoč in njeneaga mnenja, da nič slabega ne misli). Meni to “komandiranje” ni ustrezalo. Ko sem se jim uprla priznam, da na grd način-verbalno so padali očitki. Prosila sem ga, da odidemo iz te hiše, ker se ne počutim tu dobro mi ni hotel prisluhniti.Sama nisem želela oditi,sem pa veliko težila in imela monologe. Ob vsakem mojem prigovarjanju se je zaprl v školjko. Vedela sem, da se nama bo zveza pokvarila in tako se je tudi zgodilo.
Kriza je bila na višku. Poiskal je bivšo ljubezen – njegova velika mladostniška ljubezen (je ločena). Bil je veliko z doma med petkom do sobote pod pretvezo, da gre na vaje-hobi, trajalo je dobrega pol leta.
Sama sploh nisem tega pogruntala, ker sem mu zelo zaupla, da ne bo na takšen način reševal probleme.
Ko mi je postalo jasno za kaj gre (sem se pozanimala), sem mu rekla, da to lahko rešimo z razhodom. To ni hotel- sploh ni vedel kaj hoče.
Ko je piršel “malo k sebi” (mislim, da tam ni bil uslišan) je hotel takoj vse popraviti. Tukaj se je zataknilo. Jaz še po dveh letih čutim bolečino ob misli, da se je lepo zabaval, sama sem pa skrebela za deklico, dom (sem tudi zaposlena). Ne morem več zaupati. Moti me to,da je vsem pripravljen isti trenutek pomagati, da niti ne vpraša, če sama mislim drugače – isto bi njej še danes šel takoj pomagat. Kako naj zaupam?
Za njega je ta stvar zaključena, priznal sicer ni nikoli se je pa nekaj opravičeval.
Noče pa nekih stvari sprementi-njegovi hobiji.
Najin odnos je ostal brez čustvenega naboja, ki je prej bil. V tem najinem odnosu je velko prostora za hčerko in skrb zanjo.

Sprašujem,kako naj pridem iz tega začaranega kroga pri sebi ven. Še nisem prebolela. Pri tem se mi poraja strah, da se bo ponovilo, če bom zahtevna in s svojim mnenjem od katerega tudi ne morem odstopati.
Mnogo občutkov krivde imam, da nisem dovol taktna z njim.
Naj povem, da je poklicno uspešen, zelo inteligenten in priljubljen. Finančno velko močnejši od mene. Navzven ima vse urejeno doma. Ali mu je to dovolj?
Strah, da bo spet odšel malo po svoje je močen, ker tega ne bi psihično prenesla (zvestoba mi je velika vrednota, hčerki pa družine, stara je 9 let). Ali naj začnem misliti več na sebe?

Hvala za nasvet

Spoštovana gospa,

zanimiv “nickname” ste si nadeli, a hkrati vzbuja strahove. Kaj neki sporoča, se sprašujem…kdo je ta lepa punčka…

Prevare, afere in nezvestoba do partnerja prinese uničujoče posledice za vse člane družine. Poruši medsebojno zaupanje, iskrenosti ni več, ostaja izgubljenost, ne-varnost, jeza in bes, zamorjenost in večni strahovi, kdaj bo spet… Najbolj neznosen je notranji nemir, ki že ob najmanjšem odhodu človeka pri drugem sproži val vprašanj, groženj, dvomov in negotovosti. Kam, s kom? In jih je težko umiriti. To napetost, zmedo in prikrite konflikte med vama nedvomno občuti tudi vajina hči, ki ji je najmanj jasno, kaj se dogaja, a zelo dobro občuti vse in jo je celo bolj strah, kot si mislita. S tem ko “konflikta” oz. vajinih skritih nesoglasij, ki ostajajo še nerazrešena, med seboj ne razčistita, ampak bežita pred njimi in se slepita, sta tudi do hčerke neiskrena, nesproščena in nemirna.

Strah vas je, da bi vas ponovno prevaral, zato se mu v vsem prilagodite (čeprav se ne strinjate z njim) in niste odločni v tistem, kar v resnici mislite – da njegovega vedenja enostavno ne odobravate. S tem, ker zanikate vajin razbolel in odtujen medsebojni odnos, saj vas je strah, da bi vas zapustil, mu dejansko pomagate “ohranjati” njegovo nezvesto vedenje do vas. Čeprav vas razjeda krivda, da bi morali zase zahtevati več in mu postaviti resne pogoje, je strah, kako bo po tem, večji, zato ostajate v tem “začaranem” krogu, za katerega pa čutite, da ne zmorete izstopiti. Tisti, ki vara, je sam odgovoren za svoja nezdrava dejanja, vi pa ste odgovorni do mere, da ne-dovolj-zahteven odnos ne zahtevate zase. Tako mu nekako “dovolite”, da še naprej obiskuje hobije, hodi ven, je priljubljen in tako ostaja družina navzven idealna. Pa je res? To bi vam povedala hčerka.

Koliko jeza in besa zmorete začutiti na vašega partnerja, ki vas poleg neiskrenega odnosa, čisto nič ne spoštuje, vas ne jemlje resno in vas v ničemur ne podpre? Koliko ste tudi jezni nanj, ker se ne potegne za vas, ker mu niste dovolj pomembni in blizu? In vas zanika in odrine vsakič, ko je korak bližje svoji materi. Kaj vse bi mu rekli, če bi se upali, če bi zmogli toliko moči in vere vase, da vas ne bo zavrgel, če mu boste iskreno povedali, kaj čutite ob njem?

Tudi njemu je težko, ker se ne upa upreti svoji materi (čeprav je močan navzven), ker se ji ne upa ugovarjati (čeprav je inteligenten) in ker se ne upa postaviti zase in svojo družino (čeprav je materialno preskrbljen). Zaradi izkušenj s svojo materjo, ženskam ne zaupa, temveč jih prezira, je jezen nanje, čeprav tega odkrito ne pove. Vam se prefinjeno nehote maščuje (tudi prevare in afere so maščevanje ženskam) za vse, za kar je bil prikrajšan v odnosu z materjo, ki mu je njegovo življenje preveč zasedala, ga kontrolirala in jemala zase.

Ja, začnite misliti tudi nase. Oba s partnerjem sta v stiski, brez neke odločitve, da želita nekaj spremeniti v odnosu, pa bo težko. Prevare običajno prizadanejo celotno družino, zato bi morala poiskati pomoč terapevta, brez katerega vama bo sicer težje. Če še vedno vztrajate na zvestobi, se čimprej poskušajta odkrito pogovoriti o tem, kaj želita, odločno, brez omahovanja in osmišljanja, da bo bolje oz. da sploh ni tako hudo. Začnita razmišljati, kaj si vidva želita ZASE, kje je prostor za VAJU in kaj VAJU osrečuje. Šele pogovor in vztrajanje na tem, da sta pripravljena še marsikaj vložiti, bo tisti, ki bo počasi začel graditi zaupanje med vama. Če odločitev za vez ni obojestranska, se bo potrebno podati po drugi poti.

Želim vam, da sebe začnete resno jemati, saj si zaslužite vse spoštovanje, predvsem kot ženska, mater in partnerica, najbolj pa vam na srce polagam misli, da začnite slediti temu, kar čutite (in ne temu, kar si razumsko razložite). Vso srečo vam želim.