Pozdravljeni!

S fantom sva skupaj že nekaj let. on je star 36 jaz 33 let. On se je poročil pri 20 in ima iz te zveze tri sinove stare 16 in 13 let.
Problem nastane da si jaz zelo želim ustvariti svojo, najino družino. Da mi biološka ura govori da je čas za otroka. Oba sva zaposlena, urejen je stanovanjski problem. Vse je o.k.samo….on nekaj cinca in bi še kar odlagal. Pa govori da ni pripravljen, pa da potem ga bom pa jaz tudi pustila, pa otrok pomeni strošek…pa da si jaz želim le otroka, ne pa njega…pa bla bla bla.
Vsak čas padem v depresijo, ker
Pa sva hodila h kolegom gledat dojenčke, pa po trgovinah za otročke… pa se pogovarjava, pogovarjava, pogovarjava….in ne prideva nikamor….Pa enkrat govori da bi in sem jaz že vsa vesela, potem pa spet reče da ne…pa bi, pa ne bi….čas pa teče in jaz sem že čisto zmešana.
Sploh ne vem kaj naj naredim, ker imam ga rada, tako rada da me kar stisne v prsih če pomislim da ga ne bi več slišala, videla, bila z njim…, vendar družina, otroci mi pomeni TAKO ZELO veliko da se svoji prihodnosti ne morem odpovedati zaradi njegove preteklosti.
No toliko da sem dala ven iz sebe, ker sem res zmedena in ne vem kako naj naredim da bo prav.

lp!

Spoštovana gospa,

zmeda v odnosu, negotovost, dvomi in strah. Vsi ti občutki so prisotni v vajinem odnosu. Kot kaže, je vaš partner še precej zaseden s strahovi iz njegove preteklosti. Čeprav je skupaj z vami stopil v nov odnos, še vedno ostaja povezan s prejšnjim, v katerem sta se mu rodila dva oz. trije otroci, ki ga kot očeta potrebujejo.

Razhod, ločitev ali celo razpad družine, na katero je nekoč, v svoji mladosti vse stavil in upal, da bo ostala za večno skupaj, je v njegovo življenje prinesla razočaranje, grenkobo in bolečino, ki jo še vedno nosi s seboj. Občutek, da mu ni uspelo, čeprav se je trudil, mu ostaja. Počuti se, kot da so vsi odšli, žena ga je zapustila, kot da ni vreden in sposoben ljubljenih obdržati ob sebi,… Na to ni bil pripravljen.

Zelo mlad si je ustvaril družino in zelo hitro je moral odrasti, se osamosvojiti in ostati močan ter odgovoren, saj se je moral naenkrat soočiti tudi s starševsko vlogo. Verjetno niti na to ni bil pripravljen, morda ni pričakoval…

Vse odgovore boste našli pri njem. Vztrajajte na pogovoru: o tem, kako se počuti, kaj doživlja, česa ga je strah…in tudi, kaj vi čutite ob njem ter kaj bi si želeli. To, da je omahljiv, negotov in nenehno v dvomih, izraža njegov strah. Tudi vas je verjetno strah in tudi vi niste še čisto odločeni, kaj res želite. Vašega partnerja je strah, da boste odšli in tudi vas je zelo strah, da bi vas on zapustil. In kadar je ta strah prevelik, ga razblinita z navidezno rešitvijo – obiščeta trgovine z otroškimi oblačili ali pa se začneta pogovarjati o otroku, kar vaju začasno oba zelo pomiri.

čeprav pravite, da je “vse o.k.”, je v vajinem odnosu še vedno precej strahu in nezaupanja – nihče od vaju namreč ne verjame, da je enemu mar za drugega in da vaju ima lahko nekdo rad. Vaš partner nekje v sebi čuti, da je nepomemben, odveč in nevreden, da bi ga vi sprejeli, medtem ko vi dvomite, da se vam je pripravljen približati, se vam predati in sprejeti, kakršni ste. Oba namreč zelo hrepenita po pozornosti drug drugega, po iskreni naklonjenosti in prijetnih sproščenih trenutkih drug z drugim, kjer bi bila lahko le to, kar sta. Oprostite mi, če se motim, ampak rekla bi, da nekje globoko v sebi čutita (morda vi celo bolj), da bi vaju otrok zbližal in pomiril vse te strahove in negotovost, ki vama ne dajo miru. Da bi vaju otrok povezal in nikdar več razdružil.

Začnita se pogovarjati o vajinem odnosu, vajinih željah, strahovih, pogrešanjih, iskreno in čimbolj odkrito. Ko bosta ugotovila, kaj čutita drug ob drugem in kako doživljata drug drugega, je to največja garancija za medsebojno povezanost, trdnost in notranjo umiritev. Ko si bosta zmogla brez zadržkov in strahov povedati, kako se počutita in ko bosta v tem tudi razumljena, bo ta iskrenost tista, ki vaju bo notranje zelo zbližala in povezala. S tem se bo naredil tudi čustveni prostor med vama, v katerega bo lahko vstopil otrok.

Zaupajte si in vztrajajte na iskrenem pogovoru. Želim vam vse lepo.

Spoštovana, Tudi jaz sem imela podoben problem. Za prvega otroka sva se odločila, ko sem pri sebi razmislila in ugotovila, da ga bom nekoč zelo zasovražila, če se bom uklonila njegovem odklanjanju po otroku.
Postavila sem ga pred dejstvo. Otrok ali pa se razmerje konča. Bila sem trdno odločena, da delam prav. In se je odločil za otroka, ki ga ima zelo rad. Vendar imava zopet težavo. Jaz bi želela še enega, on pa ne.
Problem je sedaj težji, saj enega že imava, ki potrebuje očeta.
Pa sem se zopet odločila. Otroka bi rada imela pa čeprav z drugim. To sem mu povedala. Bo zmorel živeti z tujim otrokom? Veliko se pogovarjava.
Rešitve še ni. Mislim, pa da bom dejansko storila to.

ditte