Rada bi se pogovarjala, poslušala…
Lepo pozdravljeni!
Vem, da je hudo, ko ostaneš sam. Tudi jaz sem ostala sama, botroval je tako odhod bližnje osebe, kot odhod človeka, ki mi je bil blizu v srcu in ostala je velika velika bolečina.
Ob večerih gledam v nebo in se sprašujem Zakaj? Odgovora ni. Potem si rečem,je že tako moralo biti.
V nekem trenutku pa se mi je porodila misel, da je morda kje človek, očka, ki je ostal sam. Ki mu je kruta usoda iztrgala iz rok ljubljeno osebo – ženo ali dekle. Človek, ki ima morda otročke, ki jih ne poboža roka ženske in jim to manjka.
Tu sem, pripravljena sem se pogovarjati, pisati, poslušati. Ker sem tudi sama utrpela odhod, in je v meni bolečina. Pobiram se, vendar počasi, morda se bom najbolj pobrala, če bom prisluhnila komu, ki je prestal še veliko več kot jaz. In rada bi mu pomagala, stala ob strani… To je moja velika želja.
Sem v letih nad trideset, mamica in predvsem imam dobro srce. V meni je veliko dobro volje in rada imam otroke, sploh take male, prav tako so mi dostopni tisti, ki sežejo v najstniška leta.
Se beremo!!