Pozdravljeni!

Imam težavo, katera se samo še stopnjuje. Sploh več ne vem, če se še ima smisel truditi.

Čisto na kratko, sem star 29 let in prihajam iz skromne družine. Imam pa punco staro 25 let, katera pa je edinka in so normalno premožni. Vedno ji je bilo vse dano. Zdaj sva skupaj skoraj 3 leta in se imava rada. Ko sva se spoznala je bilo vse vredu, mogoče sem tu in tam opazil, da je nenehno živčna oziroma, da v njej tli neka živčnost. Ampak na to nisem posvečal neke pozornosti. Ima skupino prijateljev in prijateljic, s katerimi sem se spoznal in smo se začeli družiti. Težave pa so začele nastajati, ko sem hotel predstaviti mojo skupino prijateljev in PRIJATELJIC. Namreč ob sami omembi imen teh prijateljic so se začeli nenormalni ljubosumni izpadi in panični izpadi. To je bilo kričanje, jokanje razbijanje, žaljenje in poniževanje. Izpad se je končal tako, da je morala vzeti pomirjevala, katerih pa se je tolko najedla, da tisti dan več ni funkcionirala. Sem sicer zelo potrpežljiv človek in sem vse skušal mirno požreti in jo vedno miril in tolažil. To je šlo tako daleč, da je nato začela mene žaliti in poniževati ter me je tudi že fizično napadla, da sem moral v bolnico na šivanje. Pri vsakem čisto malem prepirčku je nastala res ogromna drama. Nato me je začela vsako sekundo nadzirati in pregledovati sporočila na mobilnem telefonu. Z njo sploh več ni bilo možno resno debatirati saj je nato sledil izbruh nekontrolirane jeze. In vsakič pred tem izpadom mi je rekla naj vsi slišijo kaj jaz njej počnem, najbolj pa njena starša, ki živita nadstropje nižje. Zato sem bil še toliko bolj v strahu, saj mi je bilo težko, da njena starša to poslušata. Njena zahteva je bila, da prekinem stike s svojimi prijatelji, češ da sem nezrel in da to ni normalno, da bi fant imel prijateljice. Tukaj moram omeniti, da odkar sem z njo se še s svojimi prijatelji 1x nisem videl, to je skoraj 3 leta zdaj. Grozila mi je tudi, da bo naredila, da bom izgubil službo v kolikor jo pustim.

Zadeva je šla naprej in sicer je morala na psihiatrijo, kjer so ji diagnosticirali mejno osebnostno motnjo. Jaz sem vmes prekinil z njo, ker nisem zdržal.

Vseeno sva ostala v stikih in sicer je tako naneslo, da se mi je opravičila, čes da vse razume kaj je delala narobe in da zdaj razume za kakšne stvari je delala probleme. Po nekem času sva se spet našla in začela znova.

Ker nisem hotel takoj drezati v njo, sem vse resne pogovore pustil za kasneje. Saj je sama rekla, da vse razume. Kot kaze pa ocitno ne razume. Pri sebi sem opazil,da zaradi njenih izpadev sploh vec ne upam v resno debato in skusam takoj umiriti situacijo na nacin, da njej ustrezem. V zadnjih dneh sem skusal na blagi nacin zaceti kaksen pogovor ampak ne more iz svoje koze. Najprej je bil mali prepircek sedaj pa samo se raste vedno huje. Ne zmorem vec poslusati taksnih izpadov. Spet se ponavlja. Razumem, da ima to motnjo in tezavo vendar, nekje pa je treba potegniti crto in se vprasati, ce je vredno.

Nevem vec kaj naj naredim… Je vredno tako živeti?

pozabi že enkrat nanjo.  ona ma preveč drugih problemov.  najdi si kakšno k te bo vredna.

Če nisi narcis boš borderline težko prenašal naslednjih 30 let.