Rada bi vaš nasvet, kako naj živim naprej.

Poročena sva 25 let, imava dva zelo sposobna in odlična otroka, vsi smo zdravi. Z možem sva iz istega kraja, poznava se še iz OŠ. Moji in njegovi starši so prijatelji. Mož je zelo izobražen, jaz imam univerzitetno izobrazbo. Njegovi zelo cenijo znanje in izobrazbo, in tudi meni je bilo pomembno, da je moj mož zelo pameten.

Skupaj imava uspešno firmo. Je pa res, da je on glavni, jaz mu samo pomagam. Ves denar v firmo prinese on, jaz pa sem v celoti skrbela za družino. Naj povem, da nisem družinski človek in mi skrb za družino in gospodinjstvo ni poseben užitek.

Čedalje bolj se mi zdi, da nisva za skupaj. On od mene pričakuje vedno 100 % V odnosu in v službi. On nikoli ne popeni, nikoli ne kaže čustev, vedno se obvlada in vedno dela prav. Jaz ne zmorem vedno delati vse prav in včasih popenim in potem je on neskončno užaljen, ker se ne znam kontrolirat. Naj povem, da je on tako obvladan, da ga še nikoli v življenju nisem videla jokat. Sem prepričana, da ne bi jokal na mojem pogrebu, ali pogrebu svojih staršev.

Včeraj sem naredila napako v službi, ker sem povzdignila glas nad njim pred zaposlenimi. Totalno je užaljen, ker da mu rušim avtoriteto. Vem, da to ni dobro, vendar mi gre tako na živce, da nisem mogla drugače.

Ne vem, če zmorem še živeti z njim. Ne vem, če se lahko trudim še nadaljnih toliko let. Hkrati pa ne želim izgubiti vsega, iti od začetka. Ne bi želela drugega moškega, ker si moških sploh ne želim. Rada bi živela čisto sama, brez vseh. Žal mi je, da sem se sploh poročila. Ene ženske se ne bi smele poročiti, ker pač nismo mame in gospodinje. Jaz sem pa zdaj predvsem to in nič nisem naredila iz kariere. Nič nisem. Ena navadna kura, take kot sem prezirala, ko sem bila mlada.

Moja mama mi ni bila nikoli v oporo, na njen način me ima rada. Bojim se, da bi bila taka mama, kot je moja, vendar mi je hči pred mesecem dni, rekla, da sem mogoče prav zaradi tega, tako dobra mama. Res sem se trudila z vzgojo in upam, da jima nisem dala preveč slabih vzorcev za življenje. Oče me ima rad in je zelo ponosen name.

Mogoče še lahko omenim, da z nobenim moških nisem doživela orgazma. Tega mož ne ve. Tudi zaradi tega, ker ne skačem skozi po njemu, je nezadovoljen. Samozadovoljujem se redno in nimam problema z orgazmom. Jaz ga nisem nikoli prevarala, pa čeprav sem zelo privlačna in je bilo ogromno priložnosti, on pa mi je tudi zvest. Glede tega mu zaupam in verjamem. TUdi drugače je človek, ki drži besedo in ljudje ga izjemno cenijo in spoštujejo.

Še najbolj sem srečna, ko gre na službeno pot. Jaz potem vse dobro obvladujem, vse si krasno splaniram, imam dober občutek o sebi.

Načeloma se znava pogovarjati. Mislim, da sva oba dobro misleča in predvsem on je verbalno zelo spreten. Je tudi psihično izjemno močen in žal sva tako povezana, da čutim njegovo fizično počutje. Ko me sovraži, to čutim s telesno bolečino. In tudi on mene čuti.

Pravzaprav nimava nikogar, s katerim bi se lahko pogovorila o problemih. Če že, se ljudje obračajo po nasvet, po mnenje na naju. Enostavno ne vidim človeka, ki bi lahko nama kaj svetoval. Poznam nekaj ljudi, ki se ukvarjajo s psihoterapijo. K tistemu ki ga na tem področju zelo cenim in bi mogoče znal kaj povedati, me je pa sram iti.

Saj ne vem, celo pismo je zmedeno. Pišem, ker sva se včeraj zvečer skregala in sem celo noč jokala. Zdaj sem tako zabuhla, da ne grem v službo. In še vedno ne morem nehat jokat. Nikomur tega ne morem povedati.
Prosim, če lahko pismo zelo SKRAJŠATE in mi samo napišete par besed. Res mi je težko v tem trenutku. Počutim se popolnoma sama, zapuščena, nesposobna. Če bi imela pogum, bi umrla. Pa vem, da tako ne gre. Ampak v tem trenutku, mi je ta misel dobra in odrešilna. Ne bi se ubila predvsem zaradi občutka, ker bi bili zaradi tega vsi srečni. Pa seveda zaradi otrok. Bi bilo pa celo morje tistih, ki bi bili noro srečni in veseli in bi privoščili možu.

Res vam hvala, da ste to prebrali.

Pozdravljeni!

Vaše vprašanje je polno protislovij. Na eni strani trdite, da vam družina nič kaj dosti ne pomeni, po drugi pa, da ste se zelo trudili z vzgojo in da vam hčerka celo priznava, da ste dobra mami. Moški naj bi vam nič ne pomenili, hkrati pa živite v zvezi z moškim, ob katerem tako zelo trpite. Najraje bi bili sami, hkrati pa vas samota po nekaj dnevih začne motiti. Vaš oče je bil čudovit, imel vas je rad in bil ponosen na vas, hkrati pa imate tak odpor do moških, da kar ne bi bili z njimi. Kaj je torej res? Je morda celo res vse to in se dejansko tako »gugate« skozi življenje – iz ene skrajnosti v drugo. Ob tem pa nikjer miru in varnosti. Z vsem spoštovanjem do vaše stiske, ampak vse skupaj občutim, kot da marsikje niste pošteni do sebe. Da se silite verjeti stvari, ki enostavno niso vaše in ste jih v življenju pobrali spotoma, kdo ve od koga. Eno od takih prepričanj, ki se jih očitno zelo oklepate, je idealizirana podoba vašega očeta. Če bi vas on res imel rad (s čim vam je to pokazal?) in bil resnično ponosen na vas, vi ne bi imeli takih težav v odnosih z moškimi. Predvsem pa o sebi ne bi pisali, da ste »ena navadna kura, take kot sem prezirala«. Hčerke, na katere so očetje res ponosni, enostavno ne morejo tako misliti o sebi! Morda je bil oče res kdaj ponosen na vas, ampak to samo takrat ko ste bili 100%. Zelo podobno kot je zdaj pri vašem možu. Skoraj prepričan sem, da je vaš oče zelo preziral nesposobne in nepopolne in bil nasploh zelo zahteven. Koliko ste se trudili, da bi izpolnili očetove visoke kriterije? Kaj se je zgodilo, če jih niste? Vam je potem dal vedeti, da ste »ena navadna kura, vredna samo prezira«. Je bila morda taka (tudi) mama? Ste zato tako jezni na moža, ker tako pritiska na vas in hoče od vas 100%? Ne vaš mož pa tudi vaš oče nista tako zelo dobra in popolna, kot ju dojemate. Da je oče res lahko bil tak v vaših očeh, ste ga povzdigovali, spregledovali njegove napake, ob tem pa sebe dobesedno tlačili v tla. Da bi bili taki, kot si je želel oče (in še kdo drug), ste se odpovedali sebi, svojim naravnim potrebam, pravzaprav kar svojemu otroštvu. Odrasli ste v žensko, ki živi tuje življenje, žensko, ki sploh ne ve, česa si želi. Zdi se, da ste šli v tem tako zelo daleč, da ne opazite več svojih želja, ki povsem jasno kričijo iz vas (želja po bližini, ljubezni, sprejetosti, cenjenosti, sproščenosti,…). Iz vašega vprašanja prav sevajo te želje, čeprav pišete, da si ničesar ne želite. Družina ni za vas, mož je najboljši, ko je daleč stran na službeni poti… Ne vem koliko let nazaj ste se ob vaših starših raje prepričali, da sploh nimate želja, kot pa si priznali, da jih imate in s tem tvegali konflikt s starši, ki vam teh želja še priznali niso, kaj šele da bi poskrbeli za njihovo uresničitev.

Verjamem, da vam je bilo tole težko prebrati. Morda sem marsikje celo udaril mimo, ampak nekaj v vašem otroštvu je moralo iti narobe in to močno. Tako sem napisal zato, ker ne čutim, da v vaši situaciji zdaj rabite predvsem sočutje, razumevanje in tolažbo, ampak nekoga, ki bi vas zbudil, da bi se končno predramili in spregledali. Dokler ne boste začutili in si priznali, kaj je v resnici vaš problem, česa si sploh želite, kaj vam manjka, ste kot brez kompasa – lahko samo begate naokrog. Dokler ne boste prišli v stik s sabo, svojimi željami, hrepenenji in svojo ženskostjo, boste povsem brez energije, da bi življenje kakorkoli preobrnili v svojo prid. V taki stiski, ko celo razmišljate o samomoru, bi bilo res pametno, da si poiščete pomoč. Če poznate terapevta, ki mu zaupate, pojdite do njega. Česa le vas naj bo sram? Podobne probleme imamo vsi, vsi se kdaj znajdemo v stiski, iz katere ne vidimo poti. Če si v tej stiski ne morete pomagati ne z možem, ne s starši in tudi ne s prijatelji, potem vam res ne ostane drugega kot terapevt. Naredite ta korak, včasih je tako malo potrebno, da življenje dobi nov ton, da se pokaže drugačna priložnost. Samo naredite prvi korak…in potem naslednjega…in naslednjega. Zaenkrat ni važno kam, samo korakajte. V življenju se da tudi »napačne« korake popraviti. Ne da pa se nadoknaditi časa, ko capljamo na mestu. Pri vas imam občutek, da se vam je zgodilo točno to. Z navodili, ki so vam jih dali drugi, ste prišli do konca slepe ulice. Čas je, da začnete hoditi po svojih poteh in po svojih navodilih. Teh seveda še ni ali pa vsaj ne dovolj, zato vas je razumljivo strah. Ampak sčasoma jih boste našli, vsa so v vas. Če se boste le začeli poslušati in jemati resno, vse kar čutite. Pojdite do terapevta, da ti vaši prvi koraki ne bodo tako težki. Čez nekaj časa bo vse skupaj lažje. Zato le pogumno…

Moje mnenje je , da ste si dovolila nasilje svojega moža do sebe in s tem spletla odvisnost od njega./čustveno in materialno najbrž/

Glede na to ima on v vaših očeh veliko moč, ki pa je v resnici le navidezna.Prav tako kot je navidezna tudi vaša nemoč.

Prvi korak je da poskrbite zase.Verjetno ste stik s sabo res popolnoma izgubili. Poskrbeti zase pomeni, da v to skrb ne vpletate svojih najbližnjih, še najmanj moža, ampak je to obračun ki ga morate narediti sama s seboj.

Šele ko vam bo jasno kdo ste in kaj si v nadaljnem življenju želite, lahko v svoje zdravljenje vključite tudi moža, če vam je do tega. V osnovi pa je vaše življenje VAŠE.

Zna se zgoditi, da boste s pomočjo zaupnika, najbolje terapevta, pridobivali na moči in opazujte, kako jo bo po vsej verjetnosti izgubljal vaš mož oz. kako debelo bo gledal in s strahom opazoval spremembe.

Moja izkušnja je taka:Ko sva se srečala v strahu, ranljivosti, žalosti, travmah…sva zgradila enakovreden odnos, se bolje razumela(zakaj se je vsak od naju obnašal kot se je) in se znebila marsikatere iluzije ki sva jo imela o sebi in drug o drugemu.

Vse to s pomočjo terapije.

Srečno.