4 letnik in plenice
Spoštovani!
MOj 4 letni otrok,ki je četrti otrok v družini, pri svojih letih noče iz plenic.Nosi jih 24 ur na dan in je srečen samo, ko jih ima.
Poskusila sem že vse; od tega da sem vztajala da obleče spodnje hlače in da plenic ni več, do knjigic, kahlic , nakupa deske in stopničke za na školjko. Otrok je zadrževal tako vodo kot blato in trdil,da ga ne tišči na wc.Pa čeprav je od nervoze grizel nohte, pri obroku postaval ob mizi ter ni jede, ob večerih pa je mel. Lulal in kakal je v hlačke in ni ga bilo pogoja, ki bi ga spravil sedet na wc. Zaradi zadrževanja sem z odvajanjem prekinila, saj me je postalo strah, da se bo zastrupil z urinom ( postajal je nenaravno rdeč v lička).
Vem vse: da noče odrasti(celo povedela je da noče postati velik), krivim se celo, da ga na nek način jaz držim v njegovi dojenčkavosti (tako trdijo nekatere teorije) in da mi to več kot očitno celo ustreza. Da meni noče nečesa dati, da noče dati kakca iz telesa, da so mu pleničke očitno določena varnost,…..a vse to vedenje mi prav nič ne pomaga.Še vedno je v plenicah in nikakor ga pregovorim: ne s pregovarjanjem ne z odločnostjo (tudi na školji sav sedela , da bi pleničke opustil.Ostali trije otroci so šli iz plenic normalno.
Mož pri tem noče sodelovati.Takoj ko ga zaprosim za sodelovanje se energično skrega z menoj in me dolži za stanje kakršno je.Tako je tudi glede najinega dogovarjanja na drugih področjih.Žal.
Prosim nikar ne vrtajte sedaj v moj odnos z možem, ki ni rožnat, to moram priznati in povedati. Bila sva že na več terapijah, sedaj pa mož na terapijah noče več sodelovati.Trdi da je obupal nad menoj. Nad čim je obupal, noče povedati, kaj bi si želel,d a spemenim, tudi ne. To sem prepustila njemu, sama vztrajam in se trudim za čimbolj pozitivno vzdušje injemljem stavri kot izzive. Seveda se stvari čutijo, a mislim,da kar se odnosa tiče, ne morem narediti ničesar več, dokler mož nemara ne bo znova pripravljen poskusiti, ( če se bo morda zgodilo kaj “od zunaj”, kar ga bo vrnilo v odnos).
Prosim skušajte me razumeti: Rada bi rešila problem plenic z možnostmi, kakršne so mi dane : nesodelovanje moža, neurejen odnos med nama, popolno upiranje otroka, več neuspelih poskusov odvajanja ter moji rastoči občutki ensposobnosti in posledična jeza.
Mi morda vi lahko nakažete še kakšno pot? (Upam da ni edini odgovor: uredite odnos z možem, pa bodo tudi plenice….).
Pozdravljena
Ne morem začeti drugače, kot ravno s tem, česar ne želite. Vajine težave z možem zagotovo zelo močno vplivajo na otroke. Žal pa naša psiha ni tako enostavna, da bi lahko z gotovostjo rekli »to je tako zaradi tega, treba je narediti to in to«. Največ, kar lahko napišem je, da je zelo verjetno, da če bi vidva z možem izboljšala vajin odnos, da bi prenehale tudi te otrokove težave. Naj se bere še tako čudno, mož ima vso pravico, da obupa nad vami kot ženo. Nima pa prav nobene pravice, da obupa nad sabo kot očetom in da ne sodeluje z vami kot mamo. Če mož na noben način noče sodelovati z vami, se postavlja logično vprašanje, zakaj potem še vztrajati z njim. Kot partner je odšel iz vajinega odnosa, kot oče pa ne želi sodelovati. Kaj še ostane?!
Vem, da pričakujete konkreten nasvet, vendar takega nasveta, ki bi spremenil vašega moža, ni. Če se bo spremenil, se bo, ker se bo sam tako odločil. Do takrat pa vi ne morete kar čakati. Čeprav je morda pri štirih letih malo prekmalu, vendar bi vam vseeno svetoval, da poskusite moža prepričati, da se terapije udeleži cela družina, torej vidva z vsemi otroci. Kot sem že napisal, se kot partner lahko izmakne, kot oče pa je dolžan narediti vse, da pomaga svojim otrokom. Če bo mož sprejel ta predlog, potem obvezno izberite družinskega terapevta. Če pa ga ne bo, potem boste verjetno morali začeti resno razmišljati, kaj boste naredili zase in za svoje otroke.
Preberite si odgovore na tej strani -odgovore tistih, ki pravijo kako dati otroku čas, ne pa tistih kritičnih…
http://med.over.net/forum5/read.php?140,4332780,4362881#msg-4362881
umirite se v sebi, dajte otroku vedeti, da ima čas, prevsem pa ne teh stvari razreševati pred ostalimi – zazvzamite do njega odnos, kot do odrasle osebe, ki želi svoje intimne stvari reševati v mejah intime – to pomeni v zaupnem odnosu s tistimi, ki ga spoštujejo in so na njegovi strani – v tem primeru z mamo, ki ga razume, mu da čas in o tem ne razglaša drugim – očetu, ostalim otrokom in še komu… morda ga privajajte na kahlico ko drugih ni doma, kajti otroka je morda strah lastnega neuspeha, ki ga lahko opazijo tudi drugi, ker tako že ve, da vsi čakajo in prežijo kdaj bo brez plenice. Naj se ta prehod zgodi vstran od oči drugih – naj ima svoj svet tako kot imamo mi radi svojega.
Vem da vam ni lahko, a vi to zmorete – zmorete to izpeljati v miru – najlažje vam bo, ko boste nehali pričakovati sodelovanje moža, ki kot kaže tega sodelovanja ni zmožen – ne trudite se z njim, se pa v miru vprašajte zakaj vztrajati v takem – nekaj bo potrebno ukreniti, a ne prehitevajte…morda ko boste v miru razmislili v sebi, tudi mož začuti da mislite resno in da mu bijejo zadnje minute.
Bodite močni in iznajdljivi – glede na to kako dobro opazujete vašega otroka (je za razbrati iz napisanega) verjamem, da ste globoka mama, ki svojega otroka čuti in razume – dajte za trenutek otroškega očeta na stran, da boste lahko svojemu otroku mirna in prava mama – to čaka.
Bodite dobro,
Sončnica
Sončnica
Hvala za tale vaš odgovor, v katerem lepo opisujete, kaj kljub vsemu “kamnik” lahko naredi sama. Se močno strinjam z vsem, kar ste napisali.
Lep pozdrav