Kaj je z mano narobe?
Ne vem več kako naj si pomagam. Zapletla sem se z moškim, ki ga poznam že več kot deset let. Spoznala sva se preko družabnih omrežij, kjer je on zelo dejaven. Vmes sva bila dve leti v zvezi. Ves čas poznanstva me je malo osvajal ampak ga jaz nisem sprejela, ker sem vedela da ves čas dodaja ženske in jih malo klika. Ampak okoli mene se je on trudil več let, vmes je imel eno kratko zvezo na kar sem bila jaz zelo ljubosumna. Po parih mesecih sta zaključila in jaz sem takrat videla da mi očitno ni vseeno zanj in da nekaj čutim. Tako sem se prepustila in pristala z njim v zvezi. Skupaj sva bila dve leti. Od kar ga poznam je bila to njegova najdaljša zveza in prvic nekaj resnega, čeprav je bil star že 28 let. On je rekel da je končno dobil pravo, da si me je želel ves čas in da je bilo vredno vztrajati. Bila sem presrečna, ker sem mislila da me res ljubi. Bolelo me je, ker je še vedno dodajal ženske in jih ves čas lajkal. Zaradi tega sva se veliko kregala in se je potem malo umiril. Zgodba pa se je zaključila, ko sem našla zbrisana sporočila in tudi ugotovila da je hodil na pijače z ženskami. Po njegovih razlagah so vse to samo prijateljice in da ni bilo nič več. Zamerila sem mu ker je brisal in nič povedal o njih, niti predstavil nikoli. Zato sem zvezo končala. Jaz sem ga res ljubila in mislila da tudi on mene, ampak verjetno potem tega ne bi počel. Prvič sem se vprašala ali me je imel sploh kaj rad. On je trdil da me fizično ni prevaral.
Problem je, ker mi on tudi po koncu ni nehal pisat, jaz pa se čustev do njega nisem mogla znebit in mi je nekako ustrezalo, da mi je vsak dan pisal, res čisto vsak dan. Vsi so mi rekli če ga želim pozabit naj ga blokiram. Včasih sem ga za par dni pa sem ga tako močno pogrešala da sem ga odblokirala. Ta začaran krog se vleče že dve leti po koncu zveze. Vmes sem spoznavala druge moške in želela izbrati drugega in ga pozabiti pa se za nobenega ne odločim ker še vedno njega nosim v srcu pa nimam pojma zakaj. Vse primerjam z njim, v vseh najdem napake in se potem vedno znova vrnem nazaj k njemu. Nimam pojma kaj se z mano dogaja? Ves čas sva v stiku in je velikokrat bil tudi nesramen do mene, kljub temu da je on delal napake. In takrat si rečem, ne sedaj ga bom pa ignorilala ne bom mu odpisovala in si bom zbrala drugega. Tako se začnem videvat s kom in bivšega malo ignoriram, ampak on mi takoj piše, vidim da maš zmenke in ti ni mar zame, sploh nimaš čustev do mene ipd. Priznam da mi ta pozornost paše in ko mi pri novem moškem kaj ni všeč takoj začnem razmišljat o bivšem ki mi je sicer nudil ogromno pozornosti in imela sva se zelo lepo. Tako se mi vedno znova zgodi da druge skensalm in se vrnem k bivšemu. Začneva se menit kako bova povrnila zaupanje, obljublja mi da se ne bo več dopisoval, da bo iskren ipd. Jaz mu tega ne morem verjet in ne zaupat in mu pravim, da ga bom zelo nadzorovala s čimer se strinja. Zgodilo se je, da sva tako že dvakrat šla nazaj v zvezo. Mene res razjeda nezaupanje in ga ves čas preverjam. On je enkrat že čisto znorel in res vpil name in takrat sem ga zato pustila. Potem pa mi je žal in ga začnem pogrešat, ker pravi da niti ne počakam da se umiri in da se lahko normalno pogovoriva. Zdi se mi da res delam stvari v afektu, čeprav tako kot je on vpil name ni normalno. Mori me tudi to da se to vleče že dve leti. Običajno si moški hitro najdejo drugo žensko in nehajo on pa sploh nikoli nima nobene resne zveze. Izvedela sem da je imel vmes eno avanturo v tem času za kaj več pa ne vem. Vedno je pripravljen da se pobotava.
Naj povem da sva se sedaj že v tretje pobotala. Meni je že pred vsemi ljudmi in prijatelji zelo nerodno, imam občutek da se nama že vsi smejijo. Sploh jim ne upam več povedati da sva nazaj skupaj. Jaz sem se za to odločila, ker nikakor si ga ne spravim iz glave, kaj takšnega se mi še v življenju ni zgodilo. Ne vem kaj se z mano dogaja? Ne vem ali me je on že v vse prepričal, nimam nobene prave moči, niti poguma, ne morem se mu več upreti, vdala sem se v to in ne vem ali so to kar me vleče nazaj čustva ali odvisnost? Kljub vsemu nezaupanju in razjedanju v meni kje hodi in kaj počne, da mu ne verjamem čisto da je nehal z dopisovanjem si kar želim biti z njim. Rekel je da se bo potrudil povrniti zaupanje, da tega ne bo več počel, zmenila sva se da mi govori kje je, občasno pošlje tudi sliko v dokaz, mi na mojo željo pokaže telefon da preverim če se dopisuje ipd. Nekako me to delno pomirja, vem pa še vseeno da lahko vse skupaj briše in mi prekrije tako da ne bom nič vedela.
Sprašujem se kaj je to med nama, ali je to ljubezen ali obsedenost? Z moje strani lahko rečem da ga imam res rada, nikoli ga ne bi prizadela, še manj prevarala. Kaj pa on, bi verjeli po vsem tem času in kar je počel da me res ljubi? Kaj mu je da ne odneha? Je možno da te človek v tem času ne pozabi? Mislite da se je vredno trudit in da je tako zvezo možno rešit in biti z njim dolgoročno? Postala sem zelo čudna, ves čas razmišljam kje je, kaj počne, ali mi laže. Najhujše od tega pa je, da tudi če ga bom dobila spet pri čem kar me prizadene se ga ne morem znebiti in niti pozabiti. Strah me je kako se bom v bodoče soočala z njim, mu bom sploh še kaj upala reči, ali bom iz ljubega miru rajši tiho. Zadnje čase sem čisto na koncu z živci, naj povem da sem pred kratkim zgubila še službo, verjetno zaradi te moje nezbranosti in ker ves čas razmišljam samo o tem. Vse se mi je nabralo. Stara sem 30 let in si želim tudi ustvariti družino, tudi čas me zelo pritiska. Nikakor se ne morem pobrati, sedaj se trudim vsaj s to vezo in upam da mi vsaj to uspe in upam da me nima za norca. Rada bi tudi kakšno spodbudno besedo, kaj mi svetujete, kje je prava pot naprej?
Resnica je da to ni ljubezen. Druga resnica je, da verjetno gre za neko otroško rano ki jo nosiš in ti jo ta tip nekako obuja. “travma-bond”. Nadaljne kar je, ti nabija sram in slaba čustva, to je klasični “gaslight”. Lahko da je narcis, lahko je pač posesiven, obupan, navajen ali pa samo otročji. V glavnem na bolje ne bo šlo, to je moje mnenje. Še celo več, ti vajini “back together” so v bistvu zelo toksični. Vzemi se v red in se spravi nekam v tujino za par mesecev in pusti to kramo na miru.
Izgubljena756, 18.02.2022 ob 15:40
Ne vem več kako naj si pomagam. Zapletla sem se z moškim, ki ga poznam že več kot deset let. Spoznala sva se preko družabnih omrežij, kjer je on zelo dejaven. Vmes sva bila dve leti v zvezi. Ves čas poznanstva me je malo osvajal ampak ga jaz nisem sprejela, ker sem vedela da ves čas dodaja ženske in jih malo klika. Ampak okoli mene se je on trudil več let, vmes je imel eno kratko zvezo na kar sem bila jaz zelo ljubosumna. Po parih mesecih sta zaključila in jaz sem takrat videla da mi očitno ni vseeno zanj in da nekaj čutim. Tako sem se prepustila in pristala z njim v zvezi. Skupaj sva bila dve leti. Od kar ga poznam je bila to njegova najdaljša zveza in prvic nekaj resnega, čeprav je bil star že 28 let. On je rekel da je končno dobil pravo, da si me je želel ves čas in da je bilo vredno vztrajati. Bila sem presrečna, ker sem mislila da me res ljubi. Bolelo me je, ker je še vedno dodajal ženske in jih ves čas lajkal. Zaradi tega sva se veliko kregala in se je potem malo umiril. Zgodba pa se je zaključila, ko sem našla zbrisana sporočila in tudi ugotovila da je hodil na pijače z ženskami. Po njegovih razlagah so vse to samo prijateljice in da ni bilo nič več. Zamerila sem mu ker je brisal in nič povedal o njih, niti predstavil nikoli. Zato sem zvezo končala. Jaz sem ga res ljubila in mislila da tudi on mene, ampak verjetno potem tega ne bi počel. Prvič sem se vprašala ali me je imel sploh kaj rad. On je trdil da me fizično ni prevaral.
Problem je, ker mi on tudi po koncu ni nehal pisat, jaz pa se čustev do njega nisem mogla znebit in mi je nekako ustrezalo, da mi je vsak dan pisal, res čisto vsak dan. Vsi so mi rekli če ga želim pozabit naj ga blokiram. Včasih sem ga za par dni pa sem ga tako močno pogrešala da sem ga odblokirala. Ta začaran krog se vleče že dve leti po koncu zveze. Vmes sem spoznavala druge moške in želela izbrati drugega in ga pozabiti pa se za nobenega ne odločim ker še vedno njega nosim v srcu pa nimam pojma zakaj. Vse primerjam z njim, v vseh najdem napake in se potem vedno znova vrnem nazaj k njemu. Nimam pojma kaj se z mano dogaja? Ves čas sva v stiku in je velikokrat bil tudi nesramen do mene, kljub temu da je on delal napake. In takrat si rečem, ne sedaj ga bom pa ignorilala ne bom mu odpisovala in si bom zbrala drugega. Tako se začnem videvat s kom in bivšega malo ignoriram, ampak on mi takoj piše, vidim da maš zmenke in ti ni mar zame, sploh nimaš čustev do mene ipd. Priznam da mi ta pozornost paše in ko mi pri novem moškem kaj ni všeč takoj začnem razmišljat o bivšem ki mi je sicer nudil ogromno pozornosti in imela sva se zelo lepo. Tako se mi vedno znova zgodi da druge skensalm in se vrnem k bivšemu. Začneva se menit kako bova povrnila zaupanje, obljublja mi da se ne bo več dopisoval, da bo iskren ipd. Jaz mu tega ne morem verjet in ne zaupat in mu pravim, da ga bom zelo nadzorovala s čimer se strinja. Zgodilo se je, da sva tako že dvakrat šla nazaj v zvezo. Mene res razjeda nezaupanje in ga ves čas preverjam. On je enkrat že čisto znorel in res vpil name in takrat sem ga zato pustila. Potem pa mi je žal in ga začnem pogrešat, ker pravi da niti ne počakam da se umiri in da se lahko normalno pogovoriva. Zdi se mi da res delam stvari v afektu, čeprav tako kot je on vpil name ni normalno. Mori me tudi to da se to vleče že dve leti. Običajno si moški hitro najdejo drugo žensko in nehajo on pa sploh nikoli nima nobene resne zveze. Izvedela sem da je imel vmes eno avanturo v tem času za kaj več pa ne vem. Vedno je pripravljen da se pobotava.
Naj povem da sva se sedaj že v tretje pobotala. Meni je že pred vsemi ljudmi in prijatelji zelo nerodno, imam občutek da se nama že vsi smejijo. Sploh jim ne upam več povedati da sva nazaj skupaj. Jaz sem se za to odločila, ker nikakor si ga ne spravim iz glave, kaj takšnega se mi še v življenju ni zgodilo. Ne vem kaj se z mano dogaja? Ne vem ali me je on že v vse prepričal, nimam nobene prave moči, niti poguma, ne morem se mu več upreti, vdala sem se v to in ne vem ali so to kar me vleče nazaj čustva ali odvisnost? Kljub vsemu nezaupanju in razjedanju v meni kje hodi in kaj počne, da mu ne verjamem čisto da je nehal z dopisovanjem si kar želim biti z njim. Rekel je da se bo potrudil povrniti zaupanje, da tega ne bo več počel, zmenila sva se da mi govori kje je, občasno pošlje tudi sliko v dokaz, mi na mojo željo pokaže telefon da preverim če se dopisuje ipd. Nekako me to delno pomirja, vem pa še vseeno da lahko vse skupaj briše in mi prekrije tako da ne bom nič vedela.
Sprašujem se kaj je to med nama, ali je to ljubezen ali obsedenost? Z moje strani lahko rečem da ga imam res rada, nikoli ga ne bi prizadela, še manj prevarala. Kaj pa on, bi verjeli po vsem tem času in kar je počel da me res ljubi? Kaj mu je da ne odneha? Je možno da te človek v tem času ne pozabi? Mislite da se je vredno trudit in da je tako zvezo možno rešit in biti z njim dolgoročno? Postala sem zelo čudna, ves čas razmišljam kje je, kaj počne, ali mi laže. Najhujše od tega pa je, da tudi če ga bom dobila spet pri čem kar me prizadene se ga ne morem znebiti in niti pozabiti. Strah me je kako se bom v bodoče soočala z njim, mu bom sploh še kaj upala reči, ali bom iz ljubega miru rajši tiho. Zadnje čase sem čisto na koncu z živci, naj povem da sem pred kratkim zgubila še službo, verjetno zaradi te moje nezbranosti in ker ves čas razmišljam samo o tem. Vse se mi je nabralo. Stara sem 30 let in si želim tudi ustvariti družino, tudi čas me zelo pritiska. Nikakor se ne morem pobrati, sedaj se trudim vsaj s to vezo in upam da mi vsaj to uspe in upam da me nima za norca. Rada bi tudi kakšno spodbudno besedo, kaj mi svetujete, kje je prava pot naprej?
Ojoj, dekle… žal mi je, da si se znašla v tem.
Kar se njega tiče… najbrž te ima rad. Ampak njegova definicija ljubezni je drugačna kot tvoja. Jaz se ne čudim, da ti piše se po koncu, če mu je pa dopisovanje hobi. Z vsemi. On pač tako živi. Nekateri niso za življenje v dvojini. Ne gre za to, da te nima rad, on jih ima rad več. In tu se mu zalomi.
Bolj bode tvoje ravnanje. Razumem, rada ga imaš. “Navajena” si ga. Najbrž je večino časa, ko sta skupaj, pozoren, nežen, daje občutek varnosti in perspektive. Samo… ti ga ne sprejmeš takšnega kot je. In je bolje zate, da greš. To, da ti mora pošiljat slike? A si res želiš takega življenja? Dokazovanje? A je to to? Nenormalna paranoja pa naj bo upravičena ali ne, ti bo uničila življenje. Stara si 30 let, ti se to sedi na ramenih. Ampak… a boš pri 45 in otrocih ugotovila, da to ni to?
Vem, da ti je hudo. Sem imela podobno vezo. 4 leta. Ljubosumje in prevara iz njegove strani. Sem končala razmerje x-krat. Vedno je prišel nazaj. Pa ga nisem kontrolirala. Kljub prevari. Tega ni v meni.
Torej, ni problem v njem. On pač taki je. Center kontrole je v tebi. Če bi se vsi tega zavedali… sploh ne bi imeli težav. Tako pa vsi krivdo za naše počutje vržemo na drugega (nas vara, nas kontrolira, nas komandirja, omejuje itd). Ampak ni res. To je v nas.
Vzami moč v svoje roke. Preberi kakšno knjigo. Tole kar imata, že dolgo ni več ljubezen. To je igra lovca in divjadi. Reši sebe iz okovja. Pa ne njegovega. Okovja svojih občutkov. Vem, to je najtežje. In najlažje je tako napisat. Ampak samo tako se boš rešila. Ko boš prevzela nadzor v svoje roke. Pa ne nadzor nad njim. Nadzor nad sabo.
Vse bo. Drži se.
Na okolico… pa še ne oziraj. V nobenem primeru. Nekateri ali večina jih je pravih hijene, ki samo čakajo na ranjeno osebo, da lahko cefrajo. Samo poskrbi, da boš krono nosila z dvignjeno glavo. Ni važno kakšna je krona, naj bo z dragulji ali cirkoni, zlata ali železna…Samo nosijo jo pokončno.
Lp
https://fb.watch/bOHbgCY82M/ upam, da imaš fb 🙂
To, kar opisuješ, ni ljubezen. To je odvisnost in toksičen odnos. Si lahko predstavljaš, da boš takole v nezaupanju, strahu pred prevaro in s stalnim preverjanjem, kje je tvoj partner, živela na dolgi rok? Mislim, da je najbolje, da zapustiš to zvezo, ki te v resnici ne osrečuje, ampak samo izčrpava in greš naprej ter vlagaš svojo energijo drugam. Vidva, glede na napisano, očitno nista za skupaj.
Taksne veze so toksicne in naredijo iz tebe odvisnika,kajti “partner” se ti v fazi dvorjenja pokaze kot ideali partner.Soul mate ki ga cakas celo zivljenje,potem pa to postopoma sesuva in na razlicne nacine v tebi vzbudi odvisnisko mentaliteto (trauma bond) predstavljaj si kot da si odvisna od mamil.In ker te je zaradi tvojega nacina custvovanja izbral in te se bolje spoznal v inicialni fazi (globoki pogovori) te ima v sah mat poziciji.To se bo vleklo kolikor casa bos pustila,vmes ga bo pa veselo namakal drugje.In ko bos sla te bo poskusal povlect nazaj in to veckrat.In vsakic je hujse.Takim ljudem si samo podaljsek,v resnici niso sposobni ljubiti ozirima imeti nekoga rad.Si samo sredstvo za potesitev potreb fizicnih ali psihicnih ali pa za to da cas hitreje mine.Izobrazi sr o mejnih motnjah,o NOM,zaenkrat pa zacni pisat dnevnik,posnami pogovore da jih pol poslusas.In ja ce bos koncala to vezo in dala vse komunikacijske kanale na block se ti bo narisal objokan z rozami pred stanovanjem in te peljal se en krog zivljenja.In ta cikel traja kar nekaj casa da se konca,lahko tudi kaksno leto.Delaj na temu zakaj to dopuscas,zakaj ti je to normalno.A izhajas iz toxicne druzine,aje bil oce prisoten,… Ugotovi v sebi zakaj to dramo rabis v zivljenju.Le pa tako lahko bos cez eno leto svobodna ali pa ce ostanes bos pa na psihjatriji,vse je odvisno le od tebe.Nocem bit zaljiv samo predstavljaj si da si kot kuza k vsakic skoci ko ga gospodar poklice,a res hoces tako ziveti?Block povsod in temeljot no contact na vseh podrocjih+ terapevt+ce rabs fizicno zadovoljitev si pa kaksnega prijatelja dubi za to (pazi ker nimas razcisceno sama s sabo pa bos iste tipe nasla,dokler ne razcistis sama pri sebi)