Kako naprej?
Lep vecer,
S partnerjem sva sla skozi cel tornado čustev. Namreč bil je odvisnik od pornografije in bil je čustveno čistoma nestabilen. Dala sem vse, da sem ga iz dna postavila spet na noge. Energije, kolikor sem imela, sem jo dala vanj, samo da bi se resil “bednega” zivljenja in se postavil na svoje noge. S časoma se je, a med tem časom je vso jezo in stres ter laži stresal name, saj je imel le mene. S starši žal nima stikov. Ko sem bila noseca, me je zapustil večkrat, v pričo mene je premerjal druge ženske in mi povedal da fantazira o njih. To je počel ves čas ne glede na to, da me je res prizadelo in da sem mu rekla da bom raje samska mamica. Vglavnem tega on več ne počne, do mene se obnaša lepo, a je prišlo do tega, ko se mi je zameril toliko, da ne vem če ga še ljubim sploh. Sanjam o boljšem življenju, o sreči. Ne mislim s tem moškega, mislim le osebno srečo. Iskrenost se mi na nek način gnusi, saj dejstvo da sem bila nosečka, njegova nosečka, on pa je fantaziral o vsaki drugi, med tem ko je bil z mano, se mi zdi blazno nenavadno in ponižujoče.
Toirej mojre vprašanje je, kako naprej? Kaj najj naredim? Za moje občutke ve, sva se pogovorila, a rešitve ne najdem. On zveze ne želi končati jaz pa je ne vem nadaljevati.
Spoštovani,
zelo lepo ste zapisali…”s partnerjem sva šla skozi tornado čustev”. Mi je žal, da ste morali skozi takšno izkušnjo.
Tornado, kot vsaka huda nevihta, za seboj pusti opustošenje, ruševine, devastirano življenje in ljudi kot prave žrtve nesreče, ki jih je doletela. Razumljivo je, da se počutite tako kot se počutite.
V vašem primeru bolezni odvisnosti partnerja in vas kot njegove partnerice. In to v času nosečnosti, ki je zelo občutljiv in potrebujemo veliko razumevanj, nege, skrbi in ljubezni. Tako me, kot naš še nerojeni otroček. Sprašujem se, kaj so bili razlogi, da ste se odločili ostati ob partnerju, ki vam ne more nuditi kar potebujete? Ali lahko sodeluje kot partner vsaj pri vzgoji in skrbi za otroka?
Odvisnost od pornografije kot vsaka druga kemična ali nekemična zasvojenost zahteva ustrezno strokovno zdravljenje in mi naše ljube, ne glede na to, kako jih ali pa smo jih imeli radi, ne moremo spremeniti. V resnici jim niti pomagati ne moremo iz začaranega kroga propadanja in uničevanja vsega dobrega, kar s(m)o imeli v življenju. Edino kar naredimo z vztrajnimi poskusi pomoči zasvojenemu, misleč, da se bo zaradi ljubezni, ki mu jo dajemo spremnil je, da sebi zagrenimo življenje.
Se lahko ob takšnem partnerju počutite sprejeto in zaščiteno? Se lahko zanesete nanj, da bo “oddelal” svoj del obveznosti, ki jih ima in da bo ob tem vajin odnos vsaj spoštljiv, če že ljubeč ni?
In če se vrnem nazaj na tornado. Po vsaki “naravnı katastrofi” se lahko odločimo za obdobje obnove, ko zavihamo rokave in vložimo velike napore v to, da obnovimo porušeno in si zgradimo nazaj, kar je bilo podrto. A za to morata biti DVA zanesljiva in zrela odrasla, ki se odločita, da bosta zmogla vse napore, ki sledijo. In da sta v stanju odpovedati se trenutnim užitkom za neke negotove dolgoročne koristi, ki jih v tem trenutku še niti napovedati ne zmoreta.
Uspeh in zadovoljstvo v življenju je namenjeno namreč ravno tistim, ki se zmorejo odpovedati kratkorajnem in instant užitkom z namenom daljnosežnih in globjih zadovoljstev. Žal je zasvojenost (pa kakršnakoli) ravno nasprotno od tega.
Draga Sonja, premislite. Vsekakor smo vsi ljudje bitja ljubezni, spoštovanja in toplih odnosov.
Oglasite se, me zanima, kaj menite o tem?
vse dobro,
Mirjana Frankovič
PhDc. Mirjana Frankovič, spec. dipl. oec.
Transakcijski analitik – psihoterapevtka
[email protected], http://www.mirjana.si
Pogovor pomaga.
040 520 257
Gospa Mirjana se občasno oglaša na različne teme 🙂
In sem zelo zasedena. Se bom potrudila in bolj pogosto napisala kakšno svoje mnenje, idejo… vsepovsod po forunu.
Pozdrav vsem
Mirjana