Počutim se zelo nezaželeno,
In vse te občutke v meni naplavi moj partner. Že od zmeraj velja za bolj tihega. Sama sem ga spoznala,ko sem bila ločena z otrokoma. Pisala sva si preko interneta. To pisanje je v meni vzbudilo neko novo upanje, novo strast, občutek, da imam nekoga, s kom se končno lahko pogovarjam in se izlijem cela ven.
Morda je tu tudi največji problem. V živo sva lahko po cel dan tiho, jaz bi se vedno nekaj pogovarjala, komunicirala, on pa ne. Kadar gre recimo v službo ali pa kam tako,kjer je lahko na telefonu, mi piše lepe stvari, na dolgo in široko. Zato sem se začela posluževati tega, da mu kdaj svoje občutke raje zapišem v sms. Po navadi vedno odgovori na vsak sms in da pokomentira,tako da vsaaj malo dobim občutek,kaj si pa on misli.
To je kot nekakšen uvod. Težav je kar nekaj. Prva itak to nekomuniciranje v živo. Druga je to, da so mi povedali, da ko sem rodila najinega otroka,se je on dopisoval in vabil punce ven na kavo. To me je čisto sesulo,od takrat dalje ga preverjam. Seveda sem tudi sama odkrila dopisovanje z več ženskami. Soočila sem ga s tem. Povedal mi ni čisto nič, še celo jezen je bil name in padel v vlogo žrtve, telefona se ni več dotaknil ter naokoli razlagal, da ne sme bit na telefonu. Na koncu mi je rekel le, da “nima druge,naj mu zaupam,to je to.” Sem mu zaupala,nisem preverjala več, dokler po naključju spet nisem ugotovila dopisovanja. Smešno mu je bilo, ker je žensko “samo vprašal,če so že bili na morju..” Ko sem povedala svoje stališče, da mislim,da ni ok tako dopisovanje kar tako v en dan. In da lahko komot piše kaki ženski in se pogovarja z njimi tudi v živo,ko ga zanima kaka določena stvar v zvezi s čem,kakšen projekt itd.. da pa imava oba dovolj prijateljev, da se lahko z njimi pogovarjava.
In še to, z nekimi neznanimi ženskami si dopisuje, z mano pa neka normalna komunikacija sploh ne poteka.
Je pa v takšni službi, sa ima veliko stikov s strankami in precej žensk potem tudi pregleda na spletnih straneh in jih dodaja za prijateljice.
Druga stvar-spolnost. Ne vem,če lahko na prste obeh rok preštejem,kolikokrat sva bila intimna lani.. Res je, da sva dobila otroka, ampak meni to ni bil nek problem nikoli z njim. Zelo me vzburja, ampak on nima nikoli neke želje. In v večini primerov sem jaz pobudnik.
Redko,da lahko se ali jaz kaj poigram z njim,ali pa pride do odnosa. Vedno je nek razlog. Pa poškodbe,pa otroci, pa kakšne bolečine,pa pa pa… vsakič se tako zelo bojim zavrnitve, da me kar stiska. Časa je dovolj,da bi si ga lahko vzela za to. Imam pa težavo sama iz prejšnje zveze, namreč bivši mož je po vseh opisih narcis in me je zelo silil v spolne odnose. Pri njem sem si želela,da bi kaj zbolela, sem bila velikokrat tudi zato ginekološko bolana, bolelo me je vse, vnetja itd..,on pa me je silil v odnose. So bili otroci,jaz utrujena, on pa me je ponoči naskakoval,jokala sem se zraven, ker mi ni bilo ok.
No zdaj v tej zvezi je povsem druga zgodba – tu si pa jaz noro želim zdajšnjega partnerja, on pa očitno mene ne. Tako zelo si želim neke strasti, objemov,poljubov, objetega spanja, ne želim si toliko seksa, tudi seveda kdaj.. ampak v prvi vrsti pogrešam to,da mi pokaže,da si me želi. Jaz mu to vsakodnevno delam – ti objemi,poljubi, besede.. in recimo v objemu sploh ne sodeluje zraven, ali kako naj zapišem. Zdi se mi, da sem mu že vsiljena z vsem, ampak sem mu tudi že rekla, da vse to si jaz želim, da mogoče zato mu vse to jaz počnem in niti ne vidim,da njemu ni ok. On mi itak ne pove,ali mu je ok ali ne.
Sama sem zelo zelo sočutna, še preveč po mnenju prijateljice,ki vse ve v zvezi s tem. Partnerju povem svoje občutke,ko se mi zdi, da bom že počila od tega pričakovanja, kaj bi on meni vse lahko pokazal. Ko mu rečem,da se mi zdi vredu, da si poveva kaj čutiva, pa vedno začne sarkastično:”Ja,seksat je treba. Samo seks pomaga. Po statistiki je treba seksat vsaka dva dni…itd..itd.. in da saj seksava vsak teden in da se skoz in vedno poljubljava in kaževa srasti” in ko mu razlagam,da mi ni samo seks, da ne vem,ali ima kake težave, ali sem jaz problem, pa je tiho.
Tretja težava-njegove bivše punce. Ena je bila do njega zelo nesramna, sam mi seveda ni nikoli razlagal o njih, ker se “o bivših ne razlaga-to je zakon bivših”. Mene pa ne zanimajo toliko njegove bivše kot to,kako se je počutil. Očitno so ga zelo prizadele in šikanirale, morda tudi zato takšba tišina v komunikaciji.
Nimam posebej vprašanj.. morda to,kako bi ga “odklenila” v komunikaciji, spolnosti..? Ima kdo kakšne ideje? 

očitno hodiš od enega pacienta do drugega, vmes pa otroci ven kapljajo. Res ubogi otroci v takih zvezah, kaj naj rečem. Spravi se k sebi ženska. Poišči si pomoč zase, da boš malo uredila svojo psiho in svoje ravnanje, potem pa še vse ostalo.

Najprej, zal mi je, ko to berem.

Potem pa… ti ga ne boš odklonila. Ker ga tudi zaklenila nisi. Če noče, pač noče. Ti moraš pa ali sprejeti, ali oditi. Vem, da je težko, ampak to so dejstva.

Samo to, da si piše “tudi” z ženskami, samo po sebi ne pomeni nič. Pač si piše, ker se tako lažje izraža. Ni rečeno, da s katero kaj ima. Seveda pa ni izključeno.

Da pa vajino intimo lahko na prste preštejemo in se to samo s tvojo pobudo… ne vem.

Nočem biti groba. Razumem, si rodila. Ampak… Samo ti veš, kakšen je bil prej in kakšen je zdaj. Če ni več, to kar je bil, potem… se odloči ali vztrajaš, ali greš. Vsekakor pa ga odklonila ne boš. Sploh zdaj ne več. Če bi bilo možno, bi ga takrat, ko je še letel na krilih sveže ljubezni.