Prekleto srce, že par let sem v vezi z eno, ki mi je v redu, se štekava, mirno plujeva in vse bi bilo ok, če ne bi bila tukaj ona, bivša. Pri kateri sem očitno pustil srce. Ona je bila moja ljubezen, mi je najlepša, najzanimivejša ampak je tako težko z njo. Poleg tega sem spoznal, da ona ni ravno globok človek, ne zmore toliko ljubezni (travme iz otroštva) ampak mene ima baje rada kolikor je to pač sposobna.

Je tudi bivša in že iz tega bi bilo težje spet začet, ampak če sem iskren se mi zdi, da jo nikoli ne bom prebolel. Skoz mi manjka.

Za kakšno življenje se odločiti mirno brez nekih čustev, čustveno vendar dramatično. Sam iskreno brez nje nisem srečen, je tista pika na i.