To mi mama ves čas pravi. Star sem 23 let in še nikoli nisem imel dekleta, niti do prvega poljuba še nisem prišel. Prvi poljub pri 50? Prvi seks pri 50? Prvič očka pri 51? Sprašujem se, če je z mano kaj narobe da si želim partnerske zveze, ali je moja mama padla z Marsa, ali je kaj tretjega? Pred nekaj leti sem celo zasledil statistiko, iz katere je razvidno, da je pri 18+ letih povsem brez izkušenj (tj. da se še nikomur niso približali na manj kot pol metra) le desetina 18+ letnikov in letnic. Predpostavljam, da se v naslednjih nekaj letih število le-teh zmanjša kvečjemu za kakšen odstotek? Že tako imam težave pri navezovanju stikov z dekleti, število prijateljic = 0, število ženske družbe = 0. Pravzaprav so kolegice na faksu edini stik z osebami ženskega spola, pa še glede tega je že prvi teden študija postalo jasno, da parčkanja v oddelku ne bo. Čisto vse so nedostopne ali pa oddajajo negativno energijo. Letos sem na valentinovo poskusil pri sosedi v študentskem domu, pa me je zavrnila. Konec marca sem preko interneta navezal stik z vrstnico, s katero sva se v začetku aprila dobila na pijači. Na tisti pijači je 95 % časa bila tišina. Moram posebej omeniti, da je prva pijača bila hkrati tudi zadnja?

No, glede na mamino mnenje oz. pogled mi je postalo jasno, da od nje ne bom dobil konstruktivnega nasveta. Mi lahko tukaj kdo svetuje, kje in kako naj navezujem stike z dekleti?

Hvala

Nekje moraš začeti.

Mislim da ti bodo koristili tile nasveti:

https://www.youtube.com/c/PopolnoRazmerje/videos

Pa srečno!

Ne poslušaj mame!
Sam sem star 51 let, samski, brez otrok (sicer imam nezakonskega otroka s katerim nimam stikov),.. Ko sem bil mlad sem mislil, da je časa še dovolj,.. Potem pa kar naenkrat ugotoviš, da ga ni več. Najboljše punce tvoje generacije se poročijo, vsako nočeš vzeti, malo si preveč izbirčen in na koncu ostaneš sam.
O tem sem tudi napisal prispevek na mojem blogu, ki si ga lahko prebereš na https://www.tomazgorec.si/ce-bi-bil-se-enkrat-mlad.

Iz napisanega predvidevam, da s puncami nisi ravno najbolj spreten. Če greš s punco na pijačo in sta 95% časa tiho, mora biti s tabo nekaj zelo narobe. Tudi, če je punca tiha, mora fant biti toliko sposoben, da ves čas nekaj govori, jo sprašuje,…

Praviš, da parčkanja v oddelku na faksu ne bo? To ti je samo izgovor! Verjemi, da če bi v razredu bil en hud in sposoben macho, bi vse tvoje sošolke želele biti z njim. Če ti je katera od sošolk všeč, poskrbi predvsem, da boš zabaven. To pri ženskah najbolj vžge. Tudi, če nisi zabaven tip se to da naučiti!

Predlagam ti, da si prebereš knjigo z naslovom Igra – https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/ljubezenski-roman/igra-vstopite-v-skrivno-druzbo-umetnikov-zapeljevanja.html. Garantiram ti, da vse kar piše v tej knjigi je res, čeprav bodo ženske trdile, da ni!

Vse kar sem napisal je napisano dobronamerno!

Zdiš se čisto ok oseba in ni razloga, da bi se počutil slabo zaradi svoje neizkušenosti.

Manjka ti samo samozavesti in življenjskih izkušenj. Sama sem se iz zelo sramežljive, nesamozavestne punce prelevila v divjo najstnico, študentko in kasneje v punco, ki si je želala najti nekoga za zmeraj, ne le za eno noč. In to mi je tudi uspelo.

Ne čepet doma za knjigami, in ne “geekat” s kolegi. Posveti nekaj prostega časa kakšnemu delu, kjer se zahteva komunikacija s strankami. Tako si boš prislužil nekaj denarja in se naučil boljše zgovornosti in komunikacije, kar ti bo prineslo ogromno samozavesti.

Študentke in nasploh punce imajo rade fante, ki so predvsem samozavestni, samostojni, odprti, nasmejani in jim ni nerodno pri pogovorih.

@Andrej34379, pogledal sem posnetke. Toda še vedno, kje in kako sploh navezati stike z dekleti. Kot sem omenil, imam 0 stikov z dekleti. Dekleta povsod naredijo zaprt krog in ne vem, kako v ta krog vstopiti. Sploh je toliko težje, ker me nihče ne pozna, me nima kdo vpeljati v svoj krog družbe.

@Tomaž, hočeš reči da imaš otroka, toda ne živi pri tebi? Njegova mati je samohranilka? Ali njena? Imaš sina ali hči? Nam zaupaš, zakaj je v tvojem primeru tako? Upam, da vsaj redno plačuješ preživnino in da ta ni bakšiš.

Pravilno si ugotovil, pri dekletih nisem niti s od spreten. Še ko kakšna pristopi k meni oz. skuša kakorkoli navezati stik z mano, zmrznem, zablokiram. Odkar si od sredine leta 2016 želim dekle, sem od takrat pa do danes zaradi problemov pri navezovanju stikov z dekleti zamudil okoli 12 deklet. Sicer sem leta 2018 preko oglasa navezal stik s tedaj 17-letnico, toda me je preveč zmotila razdalja (265 km z javnim prevozom, 220 km z avtomobilom). Javila se je še ena, ki je od mene oddaljena 40 km, toda na oglas se je odzvala v prepričanju, da imam avto. No, vozniško dovoljenje B kategorije imam, toda nimam avta. Januarja letos se je prvič pojavila priložnost za srečanje, mislil sem iti k njej z vlakom, le-to sem ji tudi predlagal, pa se mi kar naenkrat ni več javila. Od takrat ni od nje ne duha, ne sluha več.

Saj to, da je s tisto na pijači bila 95 % časa tišina, je bil zame hladen tuš. Sprašujem se, zakaj pogovor ni stekel. Pri tisti izpred treh let ni bilo tišine, sem jo že kaj spraševal. Pogovor sem jaz vodil, je pa res, da sva se videla za vsega 10 do 15 minut. Namreč s šolo so šli v ljubljansko dramo, pa ker v prestolnici študiram, sem njen prihod izhoristil za srečanje. Pa letos na začetku poletja je bila ena, s katero sem bil dogovorjen za pijačo. Deset minut pred dogovorjeno uro mi je povedala, da bo s seboj privlekla še svojo kolegico. Na pijači se je 95 % časa ukvarjala z njo, namesto z mano.

Mimogrede, praviš da če dekle nima kaj povedati, ni to nič takega medtem ko je problem, če je tip tiho?

Parčkanja v oddelku ni. Nihče se ni v 4,5 letih z nikomer poparčkal. Poleg tega vse kolegice oddajajo neko neprijetno, negativno energijo. Da ne omenjam, kakšno grebatorstvo vlada v oddelku. Preko trupel do cilja. Zaradi ene sem imel kar precejšnje probleme, ker je hotela za vsako ceno dobiti neko študijsko gradivo na CD-ju, jaz pa si nisem utegnil z danes na jutri narediti kopije. CD sem moral predati, jaz pa sem ostal brez gradiva.

Naj omenim, da nisem mačo. To vem že vsaj od osnovne šole, ko si pred pričetkom plesnih vaj za valeto nisem nobene upal vprašati, če bi plesala z mano.

@123jump, že od konca drugega letnika srednje šole opravljam počitniška dela, kjer je komunikacija s strankami. Poleti 2016 in 2017 sem npr. delal na plaži in posojal ležalnike ter senčnike. Sicer ni neke omembe vredna komunikacija, stranki sem samo izdal račun, vzel denar in predal želen plažni inventar. Nazadnje sem letošnje poletje delal v proizvodnji za tekočim trakom.

Hja, torej mene dekleta ne bodo imela rada, saj nisem zgovoren. Poznam na stotine šal in ustvarjam smeh pri ljudeh, tukaj se pa konča. Npr. ko imamo v študentskem domu privat žur, tam zbijam šale, toda ko se moj “program” konča, se folk pogrupira med sabo, jaz pa izvisim.

Okej, prva stvar: to, da fantu govorite, da je nesposoben, ne vodi nikamor.

Sama nisem bila nikoli tako zaprt ali sramežljiv tip, ampak imam nekakšno neverjetno empatijo do takšnih ljudi, včasih jih tudi pritegnem in mislim, da sem par ljudem že pomagala, da so se malo bolj opogumili.

Prvi nasvet: absolutno ne poslušaj mame! Ne vem sicer natančno, v kakšnem kontekstu ti je to rekla. Če si se ji res izpovedal in pokazal svoj obup, te je morda le želela potolažit in ti povedat, da imaš še čas. Včasih se nam kam tako zelo mudi, da si zaradi nestrpnosti ustvarimo frustracije, ki jih je kasneje težko razplest. V tem, da se pomiriš in se poskusiš oddaljit od pritiska, da se mora zgodit zdaj, je tudi nekaj vzpodbudnega. Namreč, ko smo pomirjeni, lažje delujemo organsko in sproščeno, potem se pa stvari zares zgodijo 🙂

Če pa ti mama to ponavlja kot mantro, bi jaz rekla, da je mogoče celo sokriva za nastalo situacijo. Posesivnih mam je kar nekaj, slovenci smo prav znani po tem stereotipu. Mama mora, poleg vseh naporov in žrtvovanj, ki jih prinese materinstvo, opraviti tudi zelo težko nalogo odcepitve od svojega otroka. Včasih pa se mame temu izogibajo in svoje otroke (predvsem sinove) predolgo preveč vežejo nase. Dandanes, ko je otroštvo podaljšano, življenjske in ekonomske razmere so pogosto težje in se otrok enostavno kasneje odseli od doma, je to še toliko pogosteje. Pri tem potencialno sinovo dekle seveda predstavlja grožnjo in bo mama naredila vse, da te prepriča, da dekleta ne potrebuješ. Če se ti zdi, da gre v tvoji situaciji morda za to, bi ti predlagala pogovor z mamo. In hkrati namerno odcepitev od nje, čeprav ti bo včasih morda težko. S tem boš naredil uslugo obema.

Stvar, ki se ji moraš posvetit sam, je pa samozavest. Loti se tega najprej z varnega mesta, beri knjige, glej youtube videe, ki jih je ogromno na to temo. Potem pa počasi poskušaj to vpeljati v svoje življenje. Ne napadi takoj in ne pričakuj, da boš čez noč kar poročen. Poskusi navezat stik z ženskim spolom, ne nujno z romantičnimi namerami. Tako se boš počasi sprostil v komunikaciji in ugotovil kako se s puncami pravzaprav pogovarjati, kakšne teme jih zanimajo in na kakšen način se odzivajo. Strinjam se s predlogom, da si poiščeš delo s strankami, morda kakšen hobi, kjer sodeluje več ljudi oziroma karkoli, kar zahteva komunikacijo. Če ti je zelo težko, poskusi najprej prek spleta, vendar za to možnost ne navijam toliko, ker boš slej kot prej soočen z realnim srečanjem. Premisli kaj te zares zanima v življenju, kaj si želiš početi in kakšnega si želiš, da bi te punce videle. Potem pa razmisli kaj lahko narediš, da prideš bližje temu. Poskusi o teh stvareh tudi govorit, z ljudmi se strastno pogovarjaj o temah, ki te zanimajo. Če imaš dobre prijatelje, jih prosi, naj te pri tem spodbujajo. Ob morebitnih neuspelih poskusih se ne koncentriraj takoj na to, kaj vse je šlo (spet) narobe, ampak pomisli, kaj je bilo tokrat drugače ali bolje.

Predvsem ne izgubi upanja, za to si pa res še čisto premlad 😉

Če te kaj potolaži, poznam nekaj ljudi, ki niso imeli romantičnih in seksualnih izkušenj do podobnih let ali še kasneje, pa se imajo zdaj vsi super, večina je v lepih odnosih. Veliko teh ljudi je tudi zelo odprtih in komunikativnih, samo ni še bil njihov čas očitno. Kar sem opazila, je pa to, da so ti ljudje veliko bolj celostno zgradili svojo osebnost in se jim še danes pozna, da so se v tistih letih, ko smo se ostali ukvarjali z romantiko, ukvarjali z drugimi zadevami (intelektualnimi, športnimi, izpopolnjevanje raznih skillsov) in kot da nekako bolje vedo, kam si želijo v življenju. Lažje so tudi sami in nimajo težav z odvisnostjo od drugih ljudi in partnerjev. Skratka, vsaka situacija ima dva konca in tudi v tej se najdejo pozitivne lastnosti.

Kar pogumno!

Vpiši se v kakšen fitnes in delaj na sebi.

Spoprijatelji se z kakšnim alfa samcem. Plačaj mu kakšnega kuhančka ali pivo in hodi z njim naookoli, ter se uči od njega.

@luna902, mama mi je to poletje vsak dan ponavljala, da dokler bom brez avta, ne bom dobil dekleta. Ker da ne bo nobena tekla za mano. Se pa name obeša že najmanj od začetka srednje šole. SŠ sem obiskoval v Ljubljani in bival v enem tamkajšnjih dijaških domov. Komaj tri dni po začetku SŠ je brez prehodne najave in brez predhodnega dogovora se med odmorom narisala v učilnici. Ponovno se je brez najave in dogovora narisala v dijaškem domu dan pred jesenskimi počitnicami v 1. letniku SŠ. Praksa je, da mora dežurni dijak tedaj generalno očistiti sobo (v sobi nas je bivalo pet dijakov). Ona se je kar sama lotila čiščenja. Rezultat se je pojavil dva meseca pozneje, saj je v očeh drugih dijakov izpadlo, kot da sem jo poklical naj pride očistit sobo, in sem zato bil deležen podj*******ja. Ti problemi z mamo so se dogajali kar nekaj let. Poleg tega imam še tri polbrate, vsakega od nas ima z drugim moškim. V vseh štirih primerih je mama končala kot samohranilka, pri niti enem moškem ji ni uspelo izterjati preživnine.

Poleti 2013 sem prvič navezal stik z nekim dekletom. Bil sem res vesel, že je kazalo da bo kaj iz tega. Pa so mi tako mama kot vsi trije polbratje povzročali probleme do te mere, da se je s tistim dekletom končalo s prekinitvijo stikov. Kasneje sem še ugotovil, da tudi če bi hotel biti z njo, to nikakor ne bi bilo izvedljivo. Kot prvo nas je pestilo kronično pomanjkanje denarja, kot drugo med krajema ni povezave z javnim prevozom, torej do nje sploh ne bi mogel priti. Peljati me ne bi kdo imel, avta nimamo, saj mama zaradi spleta nesrečnih okoliščin ni nikoli mogla opravljati vozniškega izpita. Vse skupaj se je ustavilo že pri zdravniškem pregledu, ko je mama po tuji zaslugi prišla na pregled pod vplivom substanc. Pa tudi denarja ni bilo, si ne bi vsega skupaj niti mogla financirati. Sedaj kot absolvent že peto leto bivam v študentskem domu, torej skupno sem v Ljubljani že deveto leto.

Pogledal sem videoposnetke na povezavi, objavljeni na začetku teme. Še vedno ostaja problem, kje in kako sploh navezati stike z dekleti. Število deklet, s katerimi imam stike, je še vedno 0.

Sem tudi že opravljal delo, kjer sem bil v stiku s strankami. Kot sem omenil, posojanje ležalnikov in senčnikov na plaži. Toda do navezave stika ni prišlo z nikomer.

Naj ne izgubim upanja. Nekdanji prijatelj mi je novembra 2017 rekel, da kako mislim najti dekle v domačem kraju (nekaj manj kot 8000 prebivalcev), če je v Ljubljani ne morem. Poleg tega sem predlani zasledil objavo, ko neka 25-letnica sprašuje če je vrednota, da je pri teh letih še devica. Nekdo je kar dobro opisal in orisal odgovor; pri 25. pomeni, da ima za seboj že celotno srednjo šolo in študij. In če v tem času ni uspela nikogar najti, je to že hiba, ne vrednota. Bravo jaz, ki sem v enaki situaciji.

Kaj me zanima v življenju? Ne vem. Lani se mi je študij zagabil, sploh nimam volje da bi delal na tem področju. Pravzaprav so se problemi pojavili že kar v prvem letniku študija. Glavni profesor mi je rekel da ga skrbi, če bom sploh doštudiral.

Praviš da poznaš ljudi, ki do teh let in še kasneje niso bili z nikomer. Jaz vem za nekoga, ki je prvi poljub in prvi seks doživel pri 31. Žensko je sicer našel na portalu Ona-on, pa še ta se mi zdi bolj ostanek, ki ji do tedaj ni uspelo nikogar najti oz. je nihče ni hotel.

@Andrej34379, aprila letos sem v študentskem domu navezal stik s 3 leta starejšim študentom, sosedom v domu, ki je pri ženskah zelo uspešen. Npr. greva skupaj ven, tam se on zaplete v pogovor s kakšno študentko in čez pet minut se že poljubljata. Dogajanje spremljam in mi še kar ni jasno, kako mu to uspeva. Kaj on naredi takega, da ženska malodane ne razširi nog pred njim. No, kot kaže je ta človek od začetka novembra letos moj nekdanji znanec. Stiki so se prekinili, sploh pa nočem imeti opravka s človekom, ki mi je podtaknil pokvarjeno vrstnico, od mene mlajšo leto dni. Mislim da mi ni treba posebej omenjati, da z njo nisva nič imela.

Pozdravljen spet!

Zdaj malo bolje razumem družinsko situacijo, ki ima žal verjetno veliko opraviti s tvojo situacijo. Vendar ne vrzi puške v koruzo. Večina ljudi se mora soočiti z okoljem, iz katerega izhaja in prav vse nas zaznamuje. Nekaterim gre bolj v prid, zelo veliko ljudem pa ne.

Ja, tudi jaz bi ti predlagala, da narediš izpit in se odpelješ predvsem stran od mame. No, tole je bilo malo cinično, ne vzemi me preveč resno. Glede na to, da si že dolgo v Ljubljani, predvidevam, da si fizično že dovolj ločen od nje. Čaka te težji del, kjer se moraš tudi psihično ločit od teh vzorcev in se resno poglobit v to, kaj si želiš v življenju in kaj bi si želel, da bi bilo v tvojem življenju do zdaj drugače. Kako si želiš, da bi se mama obnašala do tebe, kaj si želiš, da bi ti družina nudila in kakšno odraščanje bi ti bilo bolj všeč. Potem pazi, da se ne zatakneš na točki, ko boš samo jezen na svet in svojo mamo ter poskusi to uporabiti konstruktivno in si poskusi sam postaviti življenje, kot si ga želiš. Verjemi, tudi v življenjih ljudi, ki so zadovoljni, ni vse tako, kot bi si želeli. Vsi imamo slabe dni in vsaj kakšen trenutek, če ne celo obdobja, ko imamo občutek, da smo zavozili življenje. (nekako te želim vzpodbuditi na način, da boš videl, da v tem nisi sam)

Kako pa gre tvojim polbratom, so oni kaj bolj uspešni na tem področju?

Te smem vprašati kaj študiraš in kaj počneš v prostem času? Kaj so tiste stvari, ob katerih se res počutiš kot ti in te zamotijo do te mere, da ne razmišljaš o tem, da si nesposoben ali manj vreden od drugih? Te zanima umetnost, greš kdaj v kino, gledališče, koncert na razstavo? Te zanima šport, avtomobili? Rad kuhaš? Te zanima glasba, žuri?

Kako se počutiš glede svojega fizičnega izgleda? Absolutno ne mislim, da je fizični izgled najpomembnejši, nam pa lasten odnos do telesa lahko včasih povzroči težave tudi na drugih področjih.

Prosim te, poskusi se manj primerjati z drugimi. Vem, da je to težko, vendar štetje primerov in črnogledost te žal ne bosta pripeljala nikamor. Tudi postavljanje v vlogo žrtve, ki nam zna biti včasih tako prijetno, v glavnem dela samo škodo. Pogumno in pravilno je, da priznaš svoje nesigurnosti in težave ter da prosiš za pomoč, vendar pa vztrajno negodovanje vodi v vztrajanje v pasivnosti. Ne bo šlo zlahka, to je dejstvo. Ampak na koncu boš tako ponosen nase, da boš mnogo stvari v življenju cenil veliko bolj kot marsikdo, to je pa je res veliko vredno.

Si želiš z dekletom odnosa? Kako si ga predstavljaš, kaj bi počel z dekletom, kaj bi se z njo pogovarjal? Kako si želiš, da bi se ona obnašala do tebe?

Ali si želiš le fizične izkušnje, ker se počutiš neizživetega? Tudi, če si želiš le tega, ni s tem nič narobe. Seveda to ne pomeni, da izkoriščaj ženske.

Glede na tvoj način izražanja se mi sploh ne zdiš neumen in mislim, da se znaš lepo izrazit, verjetno bi znal povedat veliko pametnih stvari, nekako imam občutek, da imaš nekje zadaj tudi smisel za humor. Punce imamo to rade. Tiste, ki se po petih stavkih poljubljajo s tvojim “nekdanjim kolegom” verjetno tudi same nimajo kaj povedati in mene osebno ne bi preveč zanimale.

Se mi pa zdi, da te trenutno v življenju najbolj zanima prav to, o čemer pišeš. To je seveda razumljivo, vendar ti priporočam, da se čim prej začneš ukvarjati s svojim življenjem. Da se ti ne bo zgodilo, da boš končal študij, ostal brez statusa in dela in se na koncu primoran preselit nazaj k mami.

Te je kdaj zanimala tujina? Se mi zdi, da se ljudje tudi tukaj v našem okolju pogosto zataknejo. Tudi Ljubljana, glavno mesto kot je, ni prav nikakršna metropola, prej vas, kjer se še komu, ki je pri ljubezenskih zadevah bolj uspešen kot ti, zazdi, da ni nikogar, ki bi mu ustrezal.

Ne vem, v kakšni finančni situaciji si, vendar bi ti predlagala tudi terapevta, če nimaš predsodkov glede tega. Obstajajo tudi skupinske terapije oziroma srečanja ali kakšna predavanja, alternativne metode za iskanje samega sebe, kar bi ti pač najbolj ustrezalo. Če so odnosi (ki jih nimaš) nekaj, kar te najbolj zanima, se pa pač ukvarjaj s tem. Ampak poskusi se ne samo pritoževat, zaradi mene lahko napišeš knjigo. Obstaja mnogo bolj alternativnih in poduhovljenih pristopov, do katerih ima veliko ljudi sicer predsodke, ampak se meni sploh ne zdijo sporni, če to pomeni, da se ljudje kasneje bolje počutijo. Veliko znanja o boljšem in bolj zdravem pogledu na življenje imajo vzhodne kulture. Sama sicer ne podpiram instant predragih kursov in učiteljic joge, ki so zgradile kariero na desetih tečajih v LA-ju. Obstajajo bolj poglobljenje stvari. Ali pa bolj fizične, na primer treningi kontaknte improvizacije. Gre za neke vrste sodobni ples, v glavnem pa samo ukvarjanje z odpiranjem telesa, ne rabiš nikakrčnih plesnih izkušenj. Ponavadi se dela z drugimi ljudmi, veliko je fizičnega kontakta s partnerjem in pomaga pri sproščanju, takšne skupine pa so ponavadi zelo podporne in vključujoče, ponavadi vedno mešanih spolov.

Ker te po zapisanem pač ne poznam dobro, sem navrgla par nasvetov iz glave. Upam, da te kakšen tudi malo spodbudi 😉

@luna902, izpit za avto imam že od februarja 2019. Le avta nimam.

Že dalj časa čutim jezo do mame in vsega sveta. Včasih mi gredo misli tako daleč, da če bi kdo vedel, kaj mi roji po glavi, bi me nemudoma prijavil policiji.

Mlajši polbrat je v 3. letniku srednje šole, prav tako v Ljubljani. Kar sem opazil, se je v dijaškem domu kar vključil v družbo. Starejša polbrata sta se dan po rojstvu mlajšega odselila na različne konce države. Sta pa oba v zvezi, en je star 36, drug 38 let.

Končujem študij arhitekture, zdaj sem absolvent. Imam za počistiti še tri grehe. Moj hobi je nekaj, s čimer se ukvarjajo le moški, pa še to jih je več kot polovica upokojencev. V kinu sem bil nazadnje marca 2018, ko je cimer dobil dve vstopnici, pa sva šla skupaj v Kolosej. Šport in žuri me pa nikoli niso zanimali. Pri 18. sem bil prvič v diskoteki in tam sem se počutil kot riba na suhem.

Kar se fizičnega izgleda tiče, sem v prvem letniku srednje šole dosegel preobrazbo, iz bajsija s 15 kg preveč sem se prelevil v fanta z normalno postavo. Poleti 2016 se je na plaži vame zaljubila skupina treh deklet, toda kaj, ko mi niso bile vizualno privlačne. Ena od njih je bila morbidno debela. Še starejši polbrat je rekel: “To sta dve grdi in ena povprečna.” Ta povprečna je imela na ustih herpes in nisem imel želje po poljubljanju z njo. Namreč če bi hotel kaj imeti z njimi, bi se menda šli četvorček v postelji, bi moral obdelovati kar tri dekleta. Ah ja, ko le ne bi bile neprivlačne…

Hja, trenutno mi je v edino tolažbo to, da vem za vrstnike, ki tudi še niso niti do prvega poljuba prišli. Pa junija 2018 sem na spletu zasledil pisanje tedaj 21-letnice, ki se še nobenemu fantu ni približala na manj kot pol metra.

Z dekletom si v prvi vrsti želim intimnosti, tj. poljubljanje, crkljanje, spolnost. Če imaš partnerja, si odgovori zakaj si z njim. Menda bi ti podal enake odgovore glede mene in deklet. Te stvari bi rad doživel z dekletom, s katero bova v resni zvezi.

“Tiste, ki tudi same nimajo kaj povedati.” Ne vem, če so res na slabšem. Tukaj me kar spominjaš na mamo (ne mislim nič slabega), ki z veseljem zliva gnojnico po mojih nekdanji sošolcih iz OŠ, medtem ko mene kuje v zvezde na podlagi… česa že? Mi pravi: “Ej, tisti Dejan je pa čisto propadel. Pa Stanko, je on sploh končal šolo? Marko pa niti v drugo ni opravil popravnih izpitov.” No, Dejan, Stanko in Marko so v zvezah in so se prvič poljubili v letih, ko je to običajno, tj. v srednji šoli. Pa razmislimo še enkrat, kdo je tukaj šalabajzer. Očitno moja mama ne pozna definicije genija: povprečen otrok v očeh svoje matere.

O tujini nisem nikoli razmišljal. Kam ciljaš? Da bi poiskal dekle v tujini? Malo za šalo, malo zares, upam da ne ciljaš na rusko nevesto. 😀 Pa ne vem, če bi ena tam z drugega konca države bila vesela ko bi ji rekel, da sem jo vzel samo zato, ker bližje nič ne najdem.

Resda je Ljubljana v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami (Praga, Pariz, Madrid, Moskva) mestece, toda zakaj 90 % vrstnikom uspe najti dekle v domačem kraju ali bližnji okolici (pa je to kraj s 5000 do 8000 prebivalci), meni pa niti v Ljubljani ne? To ni bilo jasno niti nekdanjemu prijatelju.

Sem že pomislil na terapijo, toda sem samo obnemel, ko sem videl cenik storitev. Žal si tega ne morem privoščiti.

Sem pa prejšnji mesec o svoji situaciji povedal sosedu in sosedama v študentskem domu (brat in dve sestri), pa so mi rekli, da me bodo skušali sparčkati s svojo zelo sramežljivo prijateljico v njihovem domačem kraju. Hja, ne vejo, da sem tudi jaz zelo sramežljiv. Ne vem, kako bo to izgledalo.

Peter, Ti si en patron. Malo bi in malo nebi. Poslušaš vse naokoli, mami si zameril, pa vendar iščeš žensko. Zakaj to omenjam? Ker sinovi grehe odnosa z matero, nosijo v odnos z žensko. Pa kaj ti mar, če polbrat reče, da je ženska grda? A bo on z njo? Al čutiš, da se moraš dokazat pred njim? Ne rabiš terapevta, sam vase poglej. In pejt od doma. Avto je nujen. Zakaj? Ker ženske v tvojih letih iščejo potencialne očete svojim otrokom. Čisto nezavedno. Ne gre za to, da imaš avto za 60t eur +, gre za to, da si vsaj delno preskrbljeni, oziroma, da se znajdeš.

Z mamo imata pa res čuden odnos. Ona ima toliko otrok in z različnimi moškimi, tebi pa pravi, da imaš do 50 leta čas. Mislim, saj ne poznam situacije, ampak… malo čudno no.

Pa naj rečem, ni čudno to, da pri teh letih nimaš stikov z ženskami, čudno je to, da si jih želiš, pa jih nimaš.

Pa… iskanje 17letnic po spletu… je malo bosa. Sramežljivost se pa premaga s prijateljstvom najprej. Ne pa takoj ko bik v cunjo. Pač neobremenjeno greš v stik. Tudi, če je tvoji polbratje ne odobravajo (mimogrede, bi res rada videla kakšni lepotci so pa oni). Ti boš tisti, ki bo z njo vsak dan. Če vama uspe, bo vzgajala vajine otroke ona, ne tvoji polbrata. Tudi, če je morbidno debela, pač delaš na tem, mogoče je debela  ker je v taki buli kot ti. In bo tudi ona slekla 15 kg pol ;). Ne pravim, da se moraš zadovoljit z vsako, pravim, da odpri oči in neobremenjeno navezi najprej pogovor, pol prijateljstvo in pol vidiš, kaj se rodi.

In pozabi na to, kar mama govori. Sama sem mama sinu, ki je precej atraktiven (športnik, svetlolas) ampak introvert. Dosti mlajši kot ti, pa ga nonstop gnjavim, kdaj bom spoznala katero :). Mulc se ne da :). Je pa doooooosti mlajši kot ti :).

Zakaj se pa ne umakneš stran od mame? Zakaj takšne misli, ko pa imaš možnost se iztrgati iz tega?

Drugače pa… do 50ega kr ne čakaj, ker ti bo žal 🤣.

Tvoja mama sicer malo pretirava.

Če bi bili na tvojem mestu, se tja do 30-tega leta nikakor ne bi šel resnega odnosa, ali ustvarjal družino.

Najprej poskrbi zase, da boš mobilen in ekonomsko neodvisen do te mere, da boš brez težav lahko udobno preživel tudi dve leti brez zaposlitve. Pri 30-tem do 35-tem imej sekundarni, pasivni vir dohodka – delnice, rento, denar od najemnin. Šele nato se loti ustvajanja družine. Vmes pa imej več kratkoročnih, nezavezujočih razmerji z različnimi ženskami.

Če bi jaz pri tovjih letih vedel to, kar vem danes pri 48-tih, bi ravnal tako, kot sem opisal zgoraj.

@Kr ena191, tista tri dekleta so res bila vizualno neprivlačna. Bratove besede so mi kasneje bile samo potrditev, da so res vizualno neprivlačne in ne gre zgolj za izbirčnost. Avta pa nimam, ker sem še študent in ga ne potrebujem. Pa tudi če bi si omislil avto, na koncu finančno ne bi zneslo. In kako naj bi se znašel?

Hja, res je, ona ima 4 sinove, vsakega z drugim moškim, meni pa pravi… Očitno to izvira iz tega ker se ji zdi, da je bolje biti sam kot v (slabi) zvezi. Namreč ona je bila z idioti od moških. Drži, toda ona je zanosila že pri 18, jaz pa pri 23. še niti prvega poljuba nisem doživel.

Da, še meni samemu ni jasno, kako je na koncu prišlo do tega, da z dekleti nimam stikov.

Ni bil splet, ampak oglas v tiskanem glasilu za mladino. Oglas sem oddal ker ni bilo videti, da mi bo sploh uspelo spoznati dekleta v vsakdanjem življenju. V diskoteki si ne upam pristopiti, na faksu ni z nobeno kemije, v domu so pa vse nekaj let starejše in ni pričakovati, da se bo katera ukvarjala z mano. Če tip ne zna osvajati, pa sploh ne. Pa najprej da je treba biti prijatelj z dekletom. Tista je bila od mene oddaljena 220 oz. 270 km in tudi če bi hotel prijateljstvo, bi se z njo družil, ker ni nobene druge. Pod pogojem, da tudi ona pride k meni seveda. In drugi pogoj, da je to druženje najmanj enkrat na vsakih 14 dni. Pa zamešala si hruške in jabolka. Tista debela je bila leta 2016, ta z drugega konca države oz. z oglasa pa 2018.

In koliko je star tvoj sin?

@NevaM, med tednom bivam v študentskem domu, občasno tam ostanem tudi čez vikend. In ja, že zdaj, pri 23. me zelo boli, da sem na nuli kar se tiče deklet. Pa da bi bil pri 50? Nočem biti črnogled, toda pomoje bi pri 50. storil samomor, če bi bil na nuli.

Tudi jaz imam popolnoma enako zgodbo.

tinder in podobno si snemi lepo dol. ne bit izbirčen pa se bo že kera najdla.

Hej 😊 23 letna punca, ki prav tako še ni doživela prvega poljuba, tukaj. Verjetno bi lahko rekla, da živim v podobnem »breznu«, le da sem mogoče še malenkost bolj sramežljiva, saj bi že ob misli na »spontan« pogovor z neznanimi ljudmi najraje zlezla pod mizo. (Tudi ob pisanju tega odgovora lezem na kup in se postopoma spreminjam v zardel paradižnik.) Fantom pa je seveda privlačno, da so punce samozavestne… Ko prebijem led sicer postanem zelo zgovorna (mogoče celo preveč), ampak običajno je pot do tja precej dolga. Tudi sicer sem verjetno precej bolj na »nerodni« strani in prej ali slej v navalu »panike« izjavim kaj čudnega – ne prikupno čudnega, ampak zgolj in samo čudnega.

Ker sem na faksu tudi jaz pristala v zelo »grebatorskem« okolju, skoraj nisem imela druge izbire, kot da sem zadnjih 5 let živela z nosom v seminarskih nalogah in si dopovedovala, da ne bi bilo pravično imeti fanta, ker mu ne bi mogla nuditi toliko, kolikor bi si želela. In sem si rekla: »ko končam faks, bo čas za to«. No, zdaj sem skoraj na koncu in ugotavljam, da sem zamudila »najlepša leta«.

Imam skoraj 0 stikov s fanti. V moji prijateljski skupini smo same punce in ja, vse smo precejšnji »zapečkarji«, zato ni bojazni, da bi preko njih posredno kogarkoli spoznala. Imam sicer nekaj prijateljev (lahko jih preštejem na polovico prstov ene roke), vendar so vsi bolj v vlogi »bratov, ki jih nikoli nisem imela« kot karkoli drugega. V razredu nimamo niti enega fanta, zato sem zelo hitro odpisala tudi opcijo, da bi koga spoznala na faksu, v prostem času pa najraje berem, kar prav tako ni ravno »recept« za spoznavanje novih ljudi. Navezovanje stikov na žurih ipd. me nikoli ni mikalo, ker se – če si izposodim kar tvoj izraz – na njih počutim kot riba na suhem in se jim z največjim veseljem na daleč izognem. Podobno je tudi z raznimi manjšimi druženji v študentskem domu. Če koga poznam, se ga držim kot senca, dokler se ne zaplete v pogovor s kom drugim in »izvisim« osamljena nekje v kotu. Pogovora z drugimi ne načnem, ker imam občutek, da se vsiljujem v »zaprte skupine«, pa tudi stand-up komik nisem ravno, zato se ne morem zateči k vicem. Zmenki na slepo in razni Tinder-ji tudi niso moj »stil« in tako se zelo hitro krajša seznam načinov, kako spoznati fanta. Samo izgovori? Mogoče delno. Seveda vedno ostaja možnost, da na slepo pišem fantom in upam, da zadenem pravega, ampak bi bilo to precej prostaško in neosebno. Kje naj bi torej koga spoznala? Na mestnem avtobusu? Sredi pločnika? Ko odnesem smeti? Nimam pojma.

»Saj imaš še čas.« Ta stavek sem slišala že toliko krat, da ima že skoraj efekt pokvarjene kasete, na drugi strani pa so: »Kako nimaš fanta? Pa saj imaš 23 let?!«, vmes pa še vse  Načeloma se ne oziram na to, kaj si drugi mislijo o mojem samskem stanu – vedno bosta obstajali obe skrajnosti. Imam pa seveda svoje želje in cilje, ki definitivno ne sodijo v kategorijo »Za moškega bo čas tudi pri petdesetih.« – prej nasprotno. In kaj delam? V bistvu nič. Živim s tem, kar imam 😊 In nekje v ozadju misli čakam in upam, da se nekega dne vseeno zgodi. Naivno? Mogoče. Preveč »iluzorno« in »pravljično«? Mogoče. Mogoče pa ne. Mogoče mora biti tako in se bo res vse “sestavilo” ob svojem času 😊

Peter, na napačnem koncu iščeš. Lej, če deluješ kot študent, išči študentko in rastita skupaj. Neke samostojne, preskrbljene ženske ne boš dobil, ker se bo ustrašila, da je dobila velikega otroka. In, da ga bo ona vzgajala in vzdrževala.

Kar se tiče starejših punc v študentu…boš presenečen, ampak če bo prava, tistih par let, kar bi bila starejša, ne igra vloge. Sploh pa, v mojih časih, ko smo študirali, si bil 24 že starešina. Kako dolgo ste pa zdaj lahko v študentu?

Jaz ti predlagam, da se najprej odločiš kaj iščeš, potem kakšno iščeš in kakšne cilje mora imet. Brezciljno tavanje sem in tja, pa malo iskanje partnerja, za katerega sploh ne veš, če gresta skupaj, ker ne poznaš svojih ciljev, je brezplodno.

Ti pa verjamem, da dostikrat pomaga kaka beseda nekoga nevtralnega. Pa ne nasvet, ker to so zelo subjektivne zadeve.

Drugače pa, moj sin je pod 20 ;). Nisem bila prijavljena, ko sem pri odg pisala.

Drži se. Mamo pa z rezervo jemlji. 4x je šla na led. Seveda zdaj pozna led dodobra. Ampak pravijo tudi, da se še zvite vrvi boji tisti, ki ga kača piči. Čeprav ti želi dobro, ampak učinek bo slabši, če se boš opiral na to. Če se boš opeku, se boš. Če boš razočaran, boš. Če boš imel krasto na kolenih, pač boš. Brez padcev ni rasti. Isto velja za ljubezen in odnose.

Lepo bodi.

@BTDT, kdo so ti, ki naj si ne ustvarijo družine?

Sem absolvent in kot praviš, mi je udobno. Imam dva vira dohodka, štipendijo in pokojnino po očetu. Težava je, da moram s tem denarjem poleg sebe preživljati še mamo in mlajšega polbrata. In kakšne delnice, renta in najemnine? Niti svojega stanovanja nimamo, le-to je last občine. Sploh nimamo nepremičnin, ki bi jih lahko oddajali.

In poglavitno vprašanje: kako naj pridem do kratkoročnih, nezavezujočih razmerij? Kaj je treba dekletom reči? O čem se z njimi pogovarjati? Kako pristopiti k neznanki v lokalu?

@Še obstajamo, nam opišeš svojo situacijo?

@blahh, sem poskusil Tinder, pa povsem brez uspeha. Eno ujemanje na teden, pa še pri tem z njo ne steče komunikacija.

@bibitibibitibob, kaj boš naredila glede svoje situacije? Te nič ne stisne pri srcu, ko v parku na klopi vidiš par, ki se poljublja?

O ja, seveda me stisne. Še kako. Marsikdaj dobesedno boli gledati… In pomislim »o, kako lepo, jaz bi tudi«… in razmišljam, zakaj sem ravno jaz samska in kaj je narobe z mano. Ampak vem, da aktivno ne delam nič na tem, da bi kaj spremenila (vsaj zaenkrat ne), zato tudi ne morem pričakovati, da bi se kaj zgodilo.

Kar se tiče tvojega poglavitnega vprašanja lahko izhajam samo iz svojega mnenja o teh zadevah, zato vzemi vse z rezervo. V prvi vrsti moraš bit iskren glede svojih namenov, da ne zavajaš punce. Če iščeš kratkoročno in nezavezujoče razmerje, potem ji povej, da bo takoj jasno, kakšna so pričakovanja obeh in se lahko izogneš kakšnemu nepotrebnemu razočaranju z obeh strani. Glede tega verjetno ni druge opcije, kot da vztrajaš, dokler ne najdeš take, ki ima podobne želje in cilje, kot ti. Seveda nimam v mislih tega, da navališ na vsako, ki pride mimo, ampak tako – malo po srcu, malo po pameti. Če čutiš potencial, se potrudiš poglabljat odnos… Je pa v teh časih, ko je toliko izigravanja in manipulacije, težko imet srce na dlani, zato imej potrpljenje…

Kar se tiče “nezavezujočih” zvez verjetno ni tak problem, ker se verjetno večinoma zavedamo, da ne moreš vedeti, ali se bo stvar obnesla ali ne. Vsaj na začetku ne. Kar se tiče “kratkoročnih” razmerij je pa verjetno malo težje, ker pri tej starosti verjetno marsikateri ni več do “igranja” in iščejo predvsem resne zveze. (Ne vem, če sem si pravilno interpretirala tvoje želje.)

Če sklepam po sebi in svojih prijateljicah, lahko najdeš zelo različne interese – vse od takih, ki si želijo čim prej ustaliti in ustvariti družino, do takih, ki si želijo počakati še vsaj 10 let. Samo na pravo moraš naleteti 🙂 Kar pa se tiče ostalega, pa samo govori. Zveni malo butasto in vem, lažje je reči kot pa narediti, ampak kolikor poznam punce, smo načeloma precej odprte za pogovore. Samo vprašati nas moraš, ker same na žalost pogosto ne pristopimo prve. Vsaj jaz ne. Mogoče zveni staromodno, ampak mislim, da še vedno cenimo “gentlemane”, ki naredijo prvi korak. Iskreno mi kot punci ne bi bilo nič manj privlačno, če bi do mene pristopil nekdo, ki mu na čelu piše, da mu je nerodno, kot če bi pristopil nekdo, ki izžareva vso samozavest tega sveta. V obeh primerih bi cenila trud – mogoče pri sramežljivem fantu še bolj, ker mu ni »v naravi« osvajati vsake druge punce, ki jo sreča. Mislim, da je bistvo v tem, da punca začuti, da te res iskreno zanima pogovor z njo in da si želiš »vstopiti v njen svet«. Seveda ne dvomim, da naletiš tudi na take, ki te takoj zatrejo in grejo z zavihnjenim nosom v drugo stran ali pa se ti začnejo vzvišeno smejat, ampak tako pač je. Verjetno ne rečejo zastonj, da kdor ne reskira, ne profitira.

Mogoče žuri niso najboljši naslov za iskanje punc (sploh če se tudi ti tam počutiš kot riba na suhem), ker bi (vsaj jaz) imela že v osnovi vzpostavljen nek »obrambni mehanizem« in bi fante odgnala že iz preventive. Razen če seveda naletiš na kakšno, ki je ravno tako izgubljena in lahko obrneš v hec dejstvo, da je obema neprijetno 😉 Sicer pa je mogoče vseeno lažje, če daš glavo na pladenj v takih situacijah, kjer se vsaj ti načeloma počutiš sproščen. Da se ne že v osnovi ukvarjaš s tem, kako ti je neprijetno, potem pa še otežiš situacijo s tem, da stopiš v pogovor s punco. Lahko so to res najbolj banalne situacije – na avtobusu, v dvigalu, v knjižnici, na hodniku študentskega doma. Če ne drugega, da vsaj malo »vadiš«. Verjetno si narediš malo sramote, ampak verjemi, da ni tako malo »izgubljenih duš«, ki še tavamo. Kar se tiče tvoje družine in finančnega stanja pa se ne obremenjuj. Vsi imamo svojo »prtljago«. Važno da si iskren sam do sebe in do punce, ostalo pa vidiš sproti.

Ne vem… Težko je karkoli »svetovat«, ker vem, da tudi sama ne poslušam svojih lastnih »nasvetov«. Tudi jaz sem dobila že marsikakšen nasvet v zvezi z razmerji. Nekatere bi mogoče morala poslušati, nekateri pa so enostavno »nekompatibilni« z mano in bi mi verjetno izkopali še večjo jamo. Smo si različni 😊 Včasih se lahko trudiš in trudiš, pa iz tega ni nič, potem pa pride en trenutek, ko se vse obrne in se samo od sebe izide stokrat boljše. Kakšen je »recept«, da prideš do tega, kar si želiš, je pa verjetno stvar posameznika. Kdo bi vedel… Imaš ti kakšno idejo?