Lep pozdrav. Preganja me obcutek obzalovanja in posledicno depresije. Bila sem 9 let s fantom, v teh letih si nisva ustvarila druzine, se porocila… nic.  Imela sva se zelo rada, ampak kot veste, ljubezen ni dovolj. V tem casu sva se tako spremenila, sledili so hudi prepiri, pa pobotanja na racun ljubezni, zacaran krog skratka. Sama izhajam iz urejene, intelektualne druzine, moj bivsi fant pa is totalnega druzinskega razusla. Na zacetku me je to da je “bad boy” privlacilo. Z leti, pa se je to pogljabljalo v tezkega moskega, s skodljivimi vzorci in cisto drugacnimi pogledi. Po kaksne 4 letih ko sva bila skupaj, sem obiskala prijateljico v tujini. V tem casu, je bil tam tudi njen prijatelj. S tem prijateljem, sva se odlicno razumela. Prijateljica je delala cez dan, zato sva se ogromno druzila. Bila je to neka taka visja povezanost. Ko ima clovek enak humor, zanimajo ga enake stvari, deli si skupen pogled na svet, hobije itd… Skratka, vse to, kar pri fantu ni bilo. Med nama ni bilo nic, ceprav sem vedela, da sem mu zelo vsec. Samo spostoval je dejstvo, da imam fanta. Seveda sem tudi jaz to spostovala. V tem obdobju,  je bila zveza s fantom z precej naceta in sem razmisljala v odhodu. Pa vendar sva nekako vztrajala. Velikokrat sem pomislila na tega prijatelja, kaj pocne itd. Vedela sem, da je dobil sluzbo v tujini. Potem pa se je vrnil v Slovenijo, ker je tukaj dobil sluzbo, sva iz precej podobnih “fohov”.  S fantom sva se zacela razhajati, to je bilo eno  dolgo, mucno, zalostno obdobje. Dokler ni pocilo. Ceprav sva dolgo casa vedela, da tako ne gre. Samo kaj, ko je tezko spustiti nekoc tako resnicne sanje o druzini in spomin o tako veliki ljubezni. Zelo tezko. V tem casu, pa je ta prijatelj dobil punco. In to punco, ki jo poznam. Je res lepa in prijazna, ter uspesna. Vrjamem, da je cisto zaljubljen. Mene pa grize in obzalujem, zakaj nisem takrat pustila fanta in dala priloznost. Vem, da je oseba s katero bi se veliko bolj ujemala. Sedaj pa vem, da je ta oseba, zame izgubljena za vedno. Privosicm mu to punco, po drugi strani pa se tepem po glavi, zakaj sem toliko let, vztrajala v odnosu ki mi ni dal nic, vse mi je vzel… najlepsa leta mojega zivljenja. Pocutim se popolnoma depresivno. Hvala za vse besede. Stara sem 33 let. Res sem si zelela biti mama, imeti druzino… s clovekom ki ga ljubim in se ujemava. Sedaj je vse propadlo.

Nehaj sanjati, če bi tega fanta ljubila, bi bila skupaj. Nisi ga ljubila, ampak si se ufurala v neko predstavo, kako bi bilo, če bi bilo, ker se ti pač s prejšnjim partnerjem ni izšlo. Niti slučajno ne moreš vedeti, kako bi se z njim ujemala, ker nisi živela z njim, ne veš, kako smrdljivo je sposoben prdniti, koliko časa preživi v kopalnici, kakšno pusti za seboj, ali je sposoben sam kaj videti v kuhinji in počistiti, ne veš, kaj od tvojih navad in razvad bi mu šlo blazno na jetra in bi zaradi tega morala hoditi po prstih, ne veš, ali smrči in tako naprej in tako naprej. Skratka, o njem veš premalo.

Pojdi dalje, ker življenje in čas nič ne vprašata, samo minevata.