Pozdravljeni.

Z možem imava 2 leti staro hčer, celo pogovarjava se o še enem otroku.

Imam ga zelo rada ampak zaradi njegove družine je po poroki postalo moje življenje popolnoma nesrečno. Zelo so nesramni in žaljivi. Mož mi seveda stoji ob strani ampak že nekaj let se počutim precej zaprepadeno. Če bi vedela prej kako bo, da bom zaradi njegove družine tako nesrečna se kljub temu, da ga imam zelo rada ne bi poročila in imela otroka ampak bi šla po svoje, ko je bil za to še čas. Poslušati žalitve in laži njegovih sorodnikov okoli je težko za naju oba. Prav padam v depresijo in iščem uteho v tem kar imam, hči, mož, lepo življenje. Ker je mož na terenu vse dni v tednu imam edina skrb za vzgojo otroka 24/7, saj vrtca ne obiskuje, ker je dvoizmenski vrtec zaseden, službe samo v dopoldanskem času pa ne dobim.  Ampak to ni težava, zaradi moževega dela si lahko veliko materialnega privoščimo. (Zaradi velikih dohodkov moža imam nekaj eur otroškega dodatka in ne, ne prejemam pomoči države.) Delala bi zgolj zaradi tega, da se malo odklopim in zamenjam okolje.

Čeprav imamo lepo, veliko stanovanje in vse kar mi srce poželi od materialnih zadev se sprašujem kako bi bilo, če bi ostala takrat s fantom s katerim sva se srečevala in sem potem prekinila stike, ko sem spoznala zdajšnjega moža. On ima vsaj nekaj od življenja. Je sam, potuje in živi tudi med korono kje v toplih krajih, kot je ne bi bilo. Jaz se pa počutim ujeto med 4 stenami s hčerko, ki jo obožujem ampak enostavno gremo 1x na leto na nek družinski oddih, ko ima mož kolektivni dopust in ker me razjedajo žalitve in širjenje laži njegove družine sploh več ne vem če ga ljubim tako kot si bi zaslužil in ne vem kako si naj izbijem iz glave neko iluzijo o bivšem in sem enostavno srečna z življenjem, ki ga imam?

Teh 14 dni dopusta na leto meni ne omogoči veselja ostalih 350 dni, ko sva s hčerko skoraj vse dni sami, tudi za vikende, razen za velike praznike smo skupaj. Sama ne želim hoditi s hčerko v toplice, izlete, itd., saj imam občutek, da mož dela midve pa sami uživava, zato sva doma in si krajšava čas z igranjem, ki se ga ona za razliko od mene ne naveliča. Možu je lepo, da bo hčerka (in mogoče še en otrok) imela lepo otroštvo, ker se ji kot mama lahko popolnoma predam, ne razume pa, da si jaz želim v življenju še kaj drugega kot poslušat žaljivke, laži, ki krožijo in biti zaprta med 4 stenami. Razumem pa tudi moža, če bi bil več doma, bi morala tudi sama nujno delati, da bi lahko imeli takšno življenje. Denar nam ostane, skupni čas za izlete, potovanja ali ležanje na kavču pa ne.