Spoštovani!
V januarju sem vam pisala pod temo Mož, najstnica-večni prepiri(šifra 2008). Od takrat je hvala bogu prišlo do nekaterih sprememb, hčerka je povedala kaj ji leži na duši in mož (oče) je to sprejel, tako da so se odnosi znotraj družine nekoliko zboljšali. Vendar je občasno še prišlo do moževih izbruhov zaradi hčerkine nepripravljenosti pri domačih opravilih in kletvic, ki jih je izrekla.
Problem je v tem, da je mož postal izrazito občutljiv na red v hiši, meni, da samo on dela (res naredi kar precej, ker je več doma kot jaz), kritizira moj način pospravljanja (oz po njegovem-nepospravljanja) itd. Res smo dokaj nedosledni pri zahtevah glede sodelovanja otrok pri domačih opravilih, vendar jaz tega ne jemljem tako strogo, on pa izbruhne. Tokrat je ponovno (dobesedno) znorel, ker so otroci naredili nekakšne črte po tleh v otroški sobi (imeli smo praznovanje rojstnega dneva), ki so se pa dale popolnoma brez problema odstranit s čistilom. Ker je pri tem izbruhu kričal in preklinjal, sem se seveda oglasila in zahtevala, da neha kričat, da ne moreš otrok zvezat in da hčerka (mlajša) ni pri tem nič kriva(pa četudi bi bila-to je malenkost). Od takrat dalje (1 teden) mož ne govori z nikomer, oz. odgovarja kratko, samo nujno, pravi, da ne more zdržati v tej družini, da ni upoštevan, da take družine ne potrebuje in noče in da vidi, da ga tudi mi nočemo.
Takšne vrste izpadov je imel že neštetokrat.Vedno sem ga nekako pomirila, mu dopovedovala,da ga razumem, vendar da način ni pravi, hodila okoli njega….dokler se ni pomiril, začel z nami govoriti, se otrokom celo opravičil…
Tokrat pa ne morem več. Mislim, da je dovolj mojega moledovanja, popuščanja, razumevanja in sklenila sem, da ga pustim, da razmisli in sam pristopi. Saj sem želela z njim pogovor, vendar je to bil monolog, on se je delal, da spi, ali je gledal TV. Rekla sem mu, da ne moremo tako živeti, da on prihaja in odhaja kot želi, da se z nobenim članom družine ne pogovarja in spi v sobi za goste. Ker potem je bolje, da gre. In je rekel, da tudi on hoče iti, ker nas več ne prenese. Ker je še nekaj dni nazaj govoril, kako me ima rad, koliko mu pomenim…sem ga spomnila na te besede-in je samo rekel, da so bile pač samo besede. Jaz mu tega v resnici ne verjamem. Menim, da samo zaradi ponosa noče popustit in da mu ni vseeno za družino. Vendar po drugi strani razmišljam- le kakšen je to človek, ki ne popušča zaradi ponosa, četudi za ceno odhoda iz družine. Skušam ostati trdna, ker mislim, da če sedaj spet popustim (da ga prosim.prepričujem…) kot sem to počela vsa leta, bo spet vse ostalo enako, do naslednjega izbruha.
Posebno težko mi je, ker me mlajša hčerka nenehno sprašuje, ali bo ati odšel, da naj mu dam še eno priložnost, hoče vedeti, ali je spal doma(ker spi v sobi za goste) in vidim, da je (normalno) v hudi stiski.
Ampak ne zdi se mi prav, da spet tekam za njim, po drugi strani pa je taki status quo, nevzdržen.
Takrat ste mi priporočali terapijo za oba-on o tem noče slišat. Ko sem mu v jezi rekla, da je psihično bolan, mi je odgovoril, da ve in da se bo kmalu šel zdravit-v zemljo.
Po eni strani bi ga najraje zdrobila od jeze, po drugi pa mi ga je nekako žal (saj ne ve kaj dela?!).
Ne vem več kaj naj, izmučena sem od psihičnega pritiska, prav tako otroka….
Hvala za kakršenkoli nasvet!
P.S-če je možno, bi želela, da ostane sporočilo skrito
lp
2008

Pozdravljena!

Najprej samo kratko pojasnilo: Kljub vaši želji, da sporočilo ostane skrito, sem ga objavil, saj verjamem, da v njem ni čisto nič takega, kar se ne bi dogajalo tudi v veliko drugih družinah, zato se ni bati, da bi se odkrila vaša identiteta. Zdi se mi prav, da ostali obiskovali foruma lahko preberejo tudi vprašanje, saj jim je drugače odgovor težko razumljiv. Zato naprošam tudi vse ostale, da namesto “skrivanja” vprašanja, raje ta pišete tako, da iz njih odstranite podatke, ki bi vas lahko preveč razkrili. Vnaprej lahko napišem, da ti podatki niso zelo pomembni za razumevanje problematike in tudi samo vsebino odgovora.

Vajino sodelovanje v vlogi staršev se je, kot vedno, kmalu pokazalo pri otrocih. Ti se namreč takoj odzovejo, saj s svojim vedenjem samo opozarjajo na »težave« v starševstvu. Hčerka je s svojim problematičnim vedenjem klicala očeta, da se ta vrne, zbudi in začne opravljati svojo vlogo. Ko je opazila, da oče spet popušča, je na to spet odreagirala s problematičnim vedenjem, s katerim je spet »aktivirala« očeta. Za otroško dojemanje je namreč dosti boljši oče, ki ima tudi hude izbruhe, kot pa oče, ki ga sploh ni. Z možem sta prvi del naloge (starševski) očitno začela bolje opravljati, vendar pa sta pri tem pozabila na drug del: vajin odnos. Izgleda, da se med vama ni kaj dosti spremenilo. Skrb za hčerko vaju je sicer povezala (zato je tudi hčerka bila problematična in bo spet, ker je to edini način, da vaju vsaj za silo spravi skupaj!), vendar to ni moglo zadoščati v nedogled. Vajine stare zamere in problemi so morali enkrat na plano. Ker vajina komunikacija ne deluje, komunicirata preko otrok. Moževi izbruhi večinoma sploh niso namenjeni otrokom, ampak je v resnici besen na vas. To ne pomeni, da si vi ta njegov bes zaslužite, ali da ste zanj odgovorni, rad bi samo opisal, kako vse skupaj v vaši družini poteka. Lahko samo ugibam, ampak mislim, da ni dosti od resnice, če napišem, da se vaš mož počuti, kot da je vse breme naloženo nanj. Otroci rabijo bolj strogo in dosledno vzgojo, mož se to trudi doseči, ob tem pa doživlja, da ga ne podpirate ali pa ga pri tem celo ovirate. Vaša stavka »Res smo dokaj nedosledni pri zahtevah glede sodelovanja otrok pri domačih opravilih, vendar jaz tega ne jemljem tako strogo, on pa izbruhne« precej jasno kažeta na to. Ko ste poskusili ustaviti moža, ki je nekontrolirano kričal na otroke, ste seveda ravnali povsem prav, saj ste kot mati dolžni zaščititi otroke pred nasiljem. Vendar pa ste to storili na precej neposrečen način, ki je možu sporočil točno to, o čemer sem prej pisal: da ga ne podpirate. Niste ga namreč opozorili, da je tisto, kar vam ni prav, njegovo kričanje (nasilje), ampak ste mu povedali, »da otroci niso naredili nič narobe, da je prestrog, da otrok ne moreš zvezat,…«. Kričanje imate pravico in dolžnost ustaviti takoj tudi vpričo otrok. Razpravljati o (pre)strogosti in načinu vzgoje vpričo otrok pa je povsem neprimerno, zato je bil v tem primeru mož povsem upravičeno jezen na vas. Takoj dodajam, da s tem ni bil tudi upravičen, da je KRIČAL na vas, pa tudi za njegov umik, čeprav ga lahko razumemo, bi bilo res težko napisati, da je to upravičeno in zrelo vedenje. Upam, da sem napisal dovolj jasno, da boste začutil, kje se zapleteta vidva z možem, predvsem pa kaj vaš mož pogreša in kaj ga v resnici prizadeva.

Napisali ste »kakšen je to človek, ki ne popušča zaradi ponosa«. Gospa, ko vi pridete do njega, se ob tem pokažete taki, kot ste takrat v resnici: prestrašena, žalostna, obupana, negotova, prizadeta, osamljena, zavrnjena, jezna…? Ne pridete morda do njega čisto drugačna (navidez odločna, močna, pričakujoča, očitajoča…)? Če imam prav, zakaj z njim in ob njem ne zmorete biti taki, kot v resnici ste? Je to iz ponosa, zamere, sramu, strahu…? Ste pomislili, da tudi vaš mož tega ne počne iz ponosa, ampak enostavno zato, ker ga je SRAM, da je tako nekontrolirano izbruhnil? Sram zato, ker si je kot otrok ves čas dopovedoval, da ne bo tak kot oče (mama), ki sta se tako znašala nad njim – zdaj pa je natanko tak. Ne bom trdil, da je tako, predlagam pa, da razmislite, če ni nemara tako. Morda so vajini razlogi, da ne naredita nečesa, kar bi bilo PRAV ZA VAJIN ODNOS, presenetljivo podobni. Ne vem, samo domnevam. Če jaz ne vem, to ni tak problem. Velik in predvsem VAJIN problem pa je, da VIDVA tega ne vesta in še vedno samo domnevata. Zakaj? Ker se ne pogovarjata. Zakaj se ne? Morda iz ponosa (»Ne bom ga več prosila«), sramu, strahu, lahko pa samo zato, ker se enostavno ne znata. Mogoče je pa to iztočnica, prva tema, o kateri bi se lahko začela pogovarjati: »Zakaj se ne pogovarjava?«. Če bosta začela s to temo, se bodo takoj odprle ostale – in potem vedno druge. Čez čas bo skozi pogovore postalo jasno, ali se ločiti ali ostati skupaj.

Seveda moža ne morete prisiliti, da bi se pogovarjal z vami. Lahko ga pa (namesto, da mu rečete, da je psihično bolan) samo potrpežljivo, iskreno in z zanimanjem vprašate, kaj ga moti v vaših monologih. Ko boste to zmogli (da še ne, ni čisto nič kriv vaš mož) in potem tudi zmogli slišati in poslušati moža do konca, se bo vajin odnos začel zelo hitro spreminjati – na »slabše« ali na »boljše«. Takrat se vam tudi ne bo več tako težko pravilno odločiti. Želim vam, da se odločite tako, kot je prav za vas.