Spoštovani,imam problem,ki ga enostavno ne znam več rešiti.Torej,z možem sva skupaj že 16 let,oba sva še mlada,saj sva tudi zgodaj postala par in imava dva otroka.Zdi se mi,da je najin zakon popolnoma podrt,ljubezen je izginila neznano kam.Med nama je polno nesoglasij,vendar ne najdeva skupnega jezika,ker oba trdiva svoj prav.Moram povedati,da sem pred tremi leti doživela panično motnjo,vendar ne vem če je povezano s tem.Pravzaprav sem se od takrat tudi sama malo spremenila,saj nekako bolj cenim preproste stvari v življenju.No in že tukaj nastane problem,ker ima on povsem druge prijatelje kot jaz,ker njemu pomeni veliko ugled v družbi,kdo kaj ima,jaz pa sem zelo daleč od tega.Ne moreva se več zmenit za nobeno stvar,še najbolj preproste stvari ne,recimo kam gremo na dopust…..V odnosu samem je tudi veliko premalo spoštovanja,ampak moram priznati,da iz obeh smeri.Veliko se zmerjava med sabo,on pa še glasno vpije.Moram pa še dodati,da je tudi grozno ljubosumen in vedno,ko grem s kako prijateljico samo na pijačo,me že zmerja,da sem bila z drugim,kar seveda ni res.Spolnost je grozovit poraz,tukaj je tudi največji problem in največje kreganje.On velikokrat gleda pornografske filme,kar mene zelooo moti in z mano sploh skoraj ne sexa,če nimam na sebi kakga dodatka,ki jih on vidi na tv,recimo visoke pete…Če rabim kako pomoč,recimo da mi kaj pomaga v službi,on zahteva plačilo z sexom,ki ga on vidi na tv.Mislim,to se mi zdi popolnoma nenormalno!!!!
Drugače pa moram reči,da je čudovit oče,ves svoj čas nameni otrokoma in otroka ga tudi imata zelo rada,zato še bolj ne vem kaj naj naredim.Predlagala oz.že skoraj zahtevala sem,da greva v kako posvetovalnico ali pa ločitev,seveda pa on niti pod razno ne pristane na nobeno stvar.Trenutno stanje je tako,da živiva še vedno skupaj,amak kot dva stanovalca,niti ne govoriva med sabo.
Prosim lepo,da mi pogate vsaj z kakim nasvetom,ker tako ne morem več naprej.
Hvala in lep pozdrav,Janja

Spoštovana Janja,

ne zavidam vašemu položaju, v katerem ste, saj se je v vajinem odnosu vzbudilo precej enega nezadovoljstva, obupa, strahu, jeze in besa drug na drugega, ter hkrati nenehnega iskanja rešitev, kako si pomagati, kako pomiriti celotno situacijo in si povrniti voljo do življenja nazaj. Vam pa dajem spodbudo, kar ste tudi že sami začutili, da postavite meje in končno poskrbite zase.

Zelo iskrena bom: vedenje vašega moža do vas je v celoti nespoštljivo, zlagano, ponižujoče in tudi zlorabljajoče. Njegova pričakovanja so “nad”-povprečna in nerazložljiva. On je tisti, ki vam narekuje, kako morate živeti, se mu prilagoditi, mu ustreči za vsako ceno (zlasti pri spolnih užitkih), ga ubogati…, saj se bojim, da je v nasprotnem do vas tudi nasilen in agresiven oz. vam prikrito izreče tudi grožnje, zaradi česar čutite precej strahu in terorja. V nobenem pogledu ni zaupanja med vama. Čeprav je mož tisti, ki ustrahuje vas, je istočasno tudi njega strah, da bi ga zapustili, saj v sebi ne verjame, da ga ima lahko nekdo rad. Navzven pa naredi vse (nezavedno), da je odnos nevzdržen, neznosen in zadušljiv. Panični napad oz. motnja je povezana s tem, saj zaradi težkih občutkov strahu, jeze in odpora, ki ga čutite do izpolnjevanja uslug za moža, čeprav vseeno to naredite (ker vas je strah), tega ne zmorete več prenašati, je nesprejemljivo. Čutite, da ste kot “spolni objekt” za potešitev moževih želja (ne pa tudi vaših!), da ste kot nekdo, ki se ga le uporabi, izrabi in nato zavrže. Nemogoče želje vašega moža vam puščajo neznosne občutke besa, gnusa, zlasti pa ponižanja, nespoštovanja in človeškega razvrednotenja. Vsi ti občutki se pri vas izrazijo v obliki paničnega napada – ker je enostavno preveč in pretežko. Toliko jeze je med vama, da bi najraje samo udrihala drug čez drugega, nihče od vaju pa se ni zmožen ustaviti in razmisliti, kaj želi. Kje so tu otroci v vsem tem?

Tako bi želela poiskati nekaj sočutnih besed za vas, a jih v tem trenutku težko zmorem, saj prevladuje bes, ki je v vajinem odnosu na dnevnem redu. Verjamem, da vas je strah, kako bo naprej, a na vas je, da se odločite, kako želite v prihodnje živeti. Ker ste odrasli, ste dolžni poskrbeti zase v smislu, da temu početju preprosto postavite jasno mejo – da možu poveste, da je to za vas nesprejemljivo in da temu ne boste več nasedali. Čeprav tvegate obtožbe in kritiko, najbolj pa vas je strah, da bi vas zapustil, saj imate občutek, da brez njega ne zmorete, ste dolžni poskrbeti zase, nenazadnje pa tudi za otroke. Vaši otroci si iz srca želijo, da bi imeli mater, ki bi bila odločna, trdna in bi se znala postaviti zase in za svoje žensko dostojanstvo. S tem ko možu sledite v njegovih spolnih željah, pri tem pa svojih sploh ne upoštevate, kažete na svoje samospoštovanje in vrednost, ki sta skoraj nična.

Vztrajajte na tem, da obiščeta zakonskega terapevta, ki vama bo pomagal umiriti situacijo in povrniti zadovoljstvo v vajin odnos. To si namreč tudi zaslužita. Oba sta namreč odgovorna za vzdušje, ki ga ustvarjata z nenehnimi obtožbami, izpadi besa in poniževanj, tu ni eden bolj ali drugi manj, ampak vsak pol doprineseta k medsebojni neznosni dinamiki. zakonca, ki skupaj obiščeta terapevta, sta lahko drug drugemu v oporo, če pa to nikakor ni možno, pa je v redu tudi, če pridete sami. S tem ko se bosta zmogla slišati in spregovoriti o vajinih doživljanjih (ki jih do danes morda niti ne vesta), se bo situacija umirila.

Želim vam veliko poguma pri novih odločitvah ter zaupajte vase, da zmorete. Srečno.