Starši si za otroke želijo vse le najboljše, da bi bili v življenju uspešni, zadovoljni, čustveno stabilni in imeli “prave” vrednote itd. Zato je že od rojstva pomembno, da jih s postavljanjem pravil in meja vodite oziroma vzgajate. Pravila in meje postavljate vedno v skladu s tem, kar je otroku razumljivo in je sposoben dojemati. Začne se z blagimi, osnovnimi mejami in obveznostmi, nato pa se z leti le-te stopnjujejo (zahtevnostno in količinsko). Zahteve, pohvale in kritike so vodilne osnove, s katerimi otroke vzgajamo. V vzgoji je zelo pomembno, da sta starša usklajena.
Primer:
Starš reče otroku: “Obuj si čevlje.” Ker otrok tega noče narediti, starš zahtevo večkrat ponovi. Težava je v tem, da otroka niste prosili, ampak ste zahtevali. Primerneje bi bilo: ”Prosim, obuj si čevlje.”
Zahteva ni enako kot prošnja in izrečene zahteve se večkrat prikrivajo s prošnjami. Pri zahtevi pričakujete, da se tudi dejansko nekaj zgodi.
Primer:
”Prosim naredi to do 15. ure popoldne.” Pravzaprav zahtevate oz. pričakujete da bo narejeno do takrat.
Treba je jasno in razločno razlikovati med prošnjo in zahtevo.
Pomembno je prava mera in ravnotežje med pohvalami, zahtevami in kritiko. Pri vzgoji otrok vedno izhajate iz sebe, saj so otroci vaš odsev, hkrati pa ste jim vzor.
Primeri neravnotežja med zahtevami, pohvalami in kritiko v vzgoji:
- Veliko zahtev, malo pohval in veliko kritik: Otrok postane nesamozavesten in z nizko samopodobo, ”tipičen Slovenec”. Starši takšnih otrok pravijo: ”Se bo pokvaril ali poslabšal, če ga bom pohvalil.”
- Malo zahtev, malo kritik in veliko pohval: Otrok se vedno primerja z drugimi, narcis. Starši pravijo: ”Če je otrok srečen, sem dober starš.”, ”Sem proti vsakršnemu nasilju, saj je kritika nasilje nad otrokom.”, ”Otrok potrebuje svobodo.”
- Malo zahtev, pohval in kritik: Preveč zaščiteni otroci, takim pravimo ”mamini sinčki”. Na primer; Starši otroku ne dovolijo na gugalnico, zato se otrok ne more “pravilno” razvijati, saj nima te možnosti, ker mu starši nič ne dovolijo. Ne morejo ga niti pohvaliti niti grajati, ker mu ne omogočajo izkušenj in izzivov. Starši pravijo: ”Dobri starši morajo vedno zaščiti otroka pred slabimi izkušnjami.” Tudi iz slabe izkušnje se lahko otrok veliko nauči.
- Malo zahtev, malo pohval, veliko kritik: Zanemarjeni otroci, zaradi pomanjkanja prisotnosti staršev (službene obveznosti) in zlorabljeni otroci (fizično, psihično – zlorabljanje moči nad otrokom).
- Veliko kritik, pohval in zahtev: Ni nujno dobro, pomeni le, da veliko komunicirate z otrokom. Če otroka nekaj učimo, še ne pomeni, da bo to vzel za svoje in se s tem poistovetil. Primer: Dober šofer ni tisti, ki naredi izpit v avtošoli ampak tisti, ki zna predvidevati dogodke na cesti.
Samopodoba je ljubezen do sebe, samozavest pa pomeni, koliko si vreden v primerjavi z drugimi posamezniki glede na lastne dosežke.
Primer:
Otrok priteče z risbo v roki, ko ga pride iskat mama v vrtec …
- mama: pogleda otroka, ga pozdravi in objame, vpraša, kako je bilo v vrtcu, nato pa opazi risbo in jo pohvali,
- mama: pogleda risbo, jo pohvali in se šele nato posveti otroku.
V prvem primeru gre za krepitev samopodobe, v drugem pa za krepitev samozavesti. Pri otroku je pomembna krepitev obojega.
Preizkus:
Naredite si tabelo in vsak dan sproti s križci označujte, kolikokrat zahtevate, pohvalite in kritizirate. Zahteve, pohvale in kritike realno prilagajate starosti otroka in tudi “otežujete” glede na starost. Tabela bo tudi nekakšen pokazatelj ali ste na pravi poti.
Povzeto iz knjige Mala knjiga za velike starše.
