Zadnjič sem srečala znanca z malo punčko v roki,pa me je vprašal kaj imam jaz,sem rekla nič,čeprav bi bil sedaj star skoraj 9 mesecev in sem povedala kako je bilo vse skupaj.Matija moj vedno in večno boš v mojem srcu in vem da ti to veš in to mi je v veliko tolažbo.Zanimivo,da po očetovi smrti po pol leta nisem več zajokala,za tabo pa vsakič,ko se spomnim nate,vsakič je kot bi bilo včeraj…še vedno te tako pogrešam dragi moj sin.V mislih mi je trenutek,ko se nekoč srečava in bo tako lepo…do takrat pa vedi sinko moj mamica te ima neskončno rada.

Iskreno sožalje! Verjamem, da te Matija, kjerkoli že je, gleda in pazi nate!

Žal mi je! Objem…

Tudi jaz poznam in čutim tvojo bolečino, moram pa priznati, da si s svojim pisanjem v meni pravzaprav odprla dilemo, s katero se tudi sama večkrat srečujem, pa ne najdem pravega odgovora. Kaj odgovoriti znancu, neznancu, bežnemu mimoidočemu, ki takole mimogrede v pomenku vpraša: koliko imate pa vi otrok? Kaj mu rečete?

Priznam, da se mi ravno vsakomur ne ljubi razlagati moje zgodbe, po drugi strani pa ne želim zanikati rojstva svojega sina. Naj torej odgovorim: ja, imam enega sina? In potem bo pogovor zavil v smer: o, koliko je pa star, itd. in hočeš-nočeš bo treba povedati, da v tej zgodbi ni srečnega konca. In potem ljudje mencajo in so v zadregi, pa ne vejo kaj reči.

In edini način, da se temu izognem je, da rečem: ne, nimam otrok. Pa jih res nimam?

Kaj pa potem, ko na svet pride še drugi, pa tretji otrok? Kaj na to vprašanje odgovorite takrat?

Jaz sem vedno rekla:nimam otrok!
A ko mi je Bine umiral na rokah, sem se odločila, da NIKOLI več ne bom zanikala svojih otrok in ko me kdo povpraša o tem odgovorim:imava, pa nimava, dolga in žalostna zgodba.Potem utihnejo, oz.kdor ima moč vpraša in pač povem, da sta se rodila prezgodaj.
Na začetku, sem včasih avtomatično rekla ne, ampak v trenutku mi je šinil čez oči moment iz porodne, Bine v naročju in moja zaobljuba njemu in vsem ostalim najinim angelčkom in v naslednjem trenutku sem se popravila in rekla:Ja imam, pa jih ni ob nama.

V začetku mi je bilo težko, sedaj po skoraj dveh letih, je postalo lažje in vsakokrat, ko tako odgovorim, pogledam gor in vem da so ponosni name!

lp
škratek

Tudi sama sem vedno znova pred isto dilemo. Vcasih povem po resnici, vcasih recem, da je prvi otrok, ceprav je v resnici drugi.

Odvisno je tudi, kdo me vprasa. Tezko mi je povedati, da je umrl, da ga ni tukaj. TEzko mi je potem poslusati besede, ki ne pomenijo nic, pa vendar imajo ljudje obcutek da morajo nekaj reci.

Skratka, zoprne situacije, v katerih se mnogokrat sprasujem, ce je prav da ne povem po resnici, po katerih imam slabo vest, po kateri delam poracune sama s seboj, ces da zanikam obstoj svojega prvega otroka.

Meni je bilo ze grozno vsakic znova vsem zdravnikom v casu druge nosecnosti in sedaj pediatrom razlagati mojo zgodbo. Vedno od zacetka, vedno znova…in vedno znova odpira rane, ki bolijo, bolijo…

Pa saj se ne zlažem, če rečem, da nimam otrok. Nimam več otroka. Nekoč sem ga imela, zdaj ga nimam več. Vse, kar živi, je spomin nanj v mojem srcu.

Zakaj imate občutek, da zanikate vašega otroka, če rečete, da nimate otrok? Jaz nimam tega občutka.

Iskreno sožalje, natašagr! Razumem, kako težko ti je bilo, saj sem bila tudi sama po porodu v podobnem položaju kar nekajkrat. Je pa res tudi to, da živim v manjšem kraju, vse se je razvedlo, tako da se me je večina že najraje kar na cesti izognila.
Ko me kdo vpraša, koliko otrok imam, rečem da enega. Če silijo naprej, povem, da je mrtva in da se z njimi nočem o tem pogovarjati. To zadostuje.
Če bi rekla, da nimam otroka, bi se zlagala. Res, da ni več z nami, toda še vedno je moj otrok. In vedno bo, ne glede na vse okoliščine.

Draga Nataša,

Vem kako je hudo komu odgovoriti na vprašanje: imaš kaj otrok? težko ti je povedati po resnici, še slabše se počutiš, če otroka “zanikaš”.
Tudi jaz sem se še kako čutila mame, saj sem bila in sem še vedno mama mojim trem umrlim otrokom. Nosečnosti in poroda ne pozabiš nikjer, pa materinsko knjižico imamo doma. Saj smo bile mame.
In zelo mi gre na živce, če me sedaj kdo po posvojitvi otrok poudarjeno pokliče: MAMA, kako si? Komaj se zadržim … Ma, jaz sem bila že dolgo prej mama. Ej, kaj se greste?! In pri meni otrok nisi mogel spregledati ali zanikati, saj sem bila kar trikrat noseča.

Še danes mi je tudi težko povedati na glas, da sem mama 6 otrokom, ker je bolečina še zelo močna. Še vedno mi je težko iti pogledati novorojenčka… Ja, noben naslednji otrok ti ne odvzame bolečine, le lažje je, ker ti še okolica prizna vlogo starša.

Ja, glede izgube očeta, kako majhne postanejo izgube babic, staršev, ko izgubiš svojega otroka. Nepomembno.Doživeli smo najhujše.

Draga Nataša in tvoj Matija, mislimo na vaju in se vsi nekoč srečamo…

Drage mame in očetje,

po dolgem času sem spet odprla to stran. Ker vedno boli…

Zaradi majhnosti kraja ljudje vedo, da je moj sin umrl. Zadnjič me je starejši možak presenetil ob vstopu na pokopališče. Ob pozdravu mi je odvrnil: a greš obiskat sineka? Na nek način sem čutila hvaležnost, da so vendarle ljudje, ki se spomnijo malih otrok, ki jim ni bilo dano živeti.

Hkrati pa bližnji pozabljajo (po dobrem letu). Kolegica me ne bo povabila na prvi rojstni dan svoje hčerke. Utemeljitev: vidva z možem se ne bi ujela, ker nimata otrok. Nisem imela moči za odgovor.

Če izgubiš otroka, se ničesar več ne bojiš; to misel nosim v sebi.

Zadnje čase pa mi hodi po glavi še pesem (mislim, da od Mateja Bora) Majhen grobek na poljani…

Topel objem za vse.

SovaATT, a to zaničevanje šteješ kot kolegico….dobra si….namesto prijazne besede te ona zavrača…to ni kolegica, mogoče znanka….

Mislim, da je pač zelo odvisno od tega, kdo sprašuje, pa v kakšnem razpoloženju te najde. Jaz sem včasih rekla, ne nimam jih, včasih sem pač na kratko povedala. Zdaj pa za svojega sina vedno rečem, da je četrti, da ima tri starejše bratce, ki so žal prezgodaj prišli na svet…

Kaj pa če odgovoriš npr. imam 2 otroka in enega angelčka?

Meni je se vedno tezko povedati.

Odvisno od situacije in od ljudi, vcasih povem, da imam dva in da ta, ki ga vidijo ni prvi.

Vcasih raje recem, da je ta, ki ga vidijo prvi.

Vedno se moram namrec soociti z reakcijo sogovornika, obicajno jim je neprijetno, meni pa je hudo, vcasih mi gre na jok. Besede vse naredijo se bolj resnicno in bolece.