po 16. letih
Spoštovani!
V debato bi rada ponudila še eno izmed mnogih zgodb, ki jih prebiram na tem forumu. Dogaja se meni in ker sledim vašim odgovorom vam zaupam, da se še jaz razkrijem. Morda bom pisala na kratko in jedrnato, pa malce pomešano pa vendarle:
poročena sva 16. leto imava dva pridna in dobra otroka v 15, in 12 letu.. Imava srednješolsko izobrazbo. Vedno sem imela solidno službo kot nabavnik, sedaj kot prodajalka. Služba me je večinoma osrečevala, brez večjih problemov. Mož , star 41 let je do izpred pol leta bil zaposlen pri očetu obrtniku, sedaj pa je sam prevzel obrt, ker oče pri 75 enostavno ne zmore več. Mož je po poklicu orodjar in se hkrati ukvarja tudi s plastiko.
V vseh teh letih sva nekako prebrodila življenske situacije in neprilike. Te niso bile hude, nihče ni doživljal osebnostnih katastrof, smrti ali bolezni. Seveda pričelo se je z ne vem kako bi se izrazila – enostavno z naveličanostjo, rutino, mož trdi da do mene ne čuti ničesar, ne ljubezni in ne sovraštva. Z moje strani tudi niso več čustva kot so pri začetni zaljubljenosti, ampak bolj kot partnerstvo. Drug drugega ne varava, vsaj z moje strani ne. Bolj me muči njegov odnos do mene – hladen, ni mu do spolnosti, pozornosti in nežnosti. Z mano je pri 37 letih čisto drugače. Vse to bi počela vsak sleherni dan. Njemu je dovolj 1-x mesečno, pa še to na mojo pobudo.Bila sva pri socialni delavni, ker sem hotela spremeniti najin odnos, vendar je po 45 min zaključila, da glede na to, da se je mož jasno izrazil, da me nima več rad in do mene ne čuti ničesat, je bolje, da greva narazen.
Na tej stopnji pa jaz na to še nisem pripravljena, saj kot družina z otroci funkcioniramo skoraj odlično, zatakne se samo pri najinem odnosu, kot mož in žena. Evo danes sem ga zopet zalotila ko je masturbiral ob računalniku. Nisem vedela ali naj bom jezna ali se naj smejim – on je trdil, da se je samo oblačil. Jaz pa točno vem, kaj je delal. Zmanjkuje mi spoštovanja, ki naj bi ga imela žena do moža, še vedno hoče igrati hipija kot pri 20. letih, za obrt se je brigal njegov oče do 75 leta, sedaj ko bi moral prevzeti posle v svoje roke, pa samo čaka na naročila.Ne skrbi za nove posle. Danes dopoldne ko je bil sam v delavnici – pa drka. Oprostite izrazu,vendar se mi zdi tako otročje in neodgovorno od 41 letnega moškega, da ni sposoben kaj drugega kot še vedno kadit travo, prirejati piknike za prijatelje in “drkat”.
Jaz mu povem vse odkrito in brez sprenevedanja (morda že preveč direktno, kar se spolnosti tiče) on pa kar beži od pogovora (sploh če mu tema ne paše), gre vstrAn ali pa se murka.
Zaključek: Ali imam sploh kakšne možnosti, da v prihodnje živima bolj urbano, kar se tiče njegove ljubezni do mene, pa sem vedno bolj prepričana, da me nima rad. Ali vidite Vi prihodnost v takem razmerju?
Pošljem še dodatna pojasnila,
lp
Spoštovana gospa,
ko sem prebrala vašo zgodbo, so se vzbudili močni občutki strahu. Od kod toliko strahu v vajinem odnosu? In hkrati čista nemoč, karkoli vam reči, predlagati ali vas usmeriti. A se da.
Vaš mož se je očitno znašel v eni veliki stiski, iz katere ne zmore. To ponazarjajo njegov beg v odvisnosti (kajenje trave, morda alkohol na zabavah), izolacija, skrivanje (masturbiranje) in s tem povezan strah, da ga bo kdo zalotil. Ker je prevzel obrt, za katero se morda niti ne čutisposoben voditi jo, saj je nase prevzel precejšnje breme in odgovornosti oz. je to nanj “padlo”, je tudi to povezano s strahovi, zlasti (kar sklepam) ker o tem ne spregovori z nikomer. Vse, kar ga muči, zadržuje zase. Sprašujem se, kaj se je zgodilo, da se je začel umikati oz. kako je bilo do sedaj v vajinem odnosu. V vajinem odnosu je namreč precej nezaupanja in osamljenosti, naselil se je tudi obup, razočaranje in zamorjenost. Kje najti smisel za naprej, saj ga nihče od vaju v teh trenutkih ne zmore uvideti?
Vaš mož beži iz odnosa in se zateka v fantazijski svet spolnega občevanja, ki je manj ogrožujoč (morda ga vzburjajo mlada dekleta!), s tem pa je neiskren do vas – in to je prevara. Vi se čutite nezadovoljeno, nezanimivo in ne dovolj privlačno zanj, zato nanj še bolj pritiskate, da bi dobili odgovore, s tem pa se vaš mož še bolj umakne. Edini stik med vama je (bil) na področju spolnosti – tam oba lahko začutita sebe, tam dobita občutek, da sta živa, lahko občutita svoje telo.
Sama bi dodala, da se vaš mož najverjetneje boji odraslih žensk, ker ga je v njegovi preteklosti ena (mati) preveč zasedala, bila posesivna, je pričakovala veliko, morda želela vse vedeti, ga kontrolirala…in s svojim vedenjem povzročila, da vaš mož ženski ne zmore zaupati, zato beži. Vi pa ste verjetno imeli očeta, ki je bil čusteveno hladen, nedostopen in odsoten, zaradi česar ste njegovo bližino zelo pogrešali, prav tako tudi občutke ljubljenosti, sprejetosti in naklonjenosti.
Predlagala bi vama čimprejšnji obisk zakonskega terapevta, ki vama bo znal podati nevtralno ovrednotenje na vajino dinamiko odnosa. S sočutnimi besedami vama bo prek pogovora pomagal, da poiščeta izvore, ki so pripeljali do “naveličanosti” in životarjenja v odnosu. Do zdaj sta bila verjetno vsak po svoje zelo zasedena s službami in vzgojo otrok, kar je vajine stiske puščalo v ozadju, zdaj ko se je pa ustvarilo malo več prostora, pa so ti neprijetni občutki prišli na dan – in čakajo, da se jih poimenuje. v nobenem primeru vajinega nezadovoljstva ni za zanemariti, saj človek v takem odnosu ne more zaživeti in se sprostiti, to pa vsekakor občutijo tudi otroci, čeprav navzven funkcionirate kot “idealna” družina. O teh stvareh bosta morala čimprej spregovoriti ter se čim več pogovarjati o vajinem doživljanju drug ob drugem. Na tej poti vama bo zakonski terapevt v veliko oporo.
Vso srečo in vse lepo vam želim.
Rozi
Iz vašega opisa bi se dalo kaj hitro zaključiti, da je vaš partner »obtičal« nekje med puberteto in odraslostjo in se še kar ne more in noče odločiti, kaj bi s sabo. Izgleda, kot da so ves čas o vsem odločali drugi, vse so mu pripravili. Še celo za službo se mu ni bilo treba kaj dosti potruditi, saj se je samo priključil »očetu obrtniku«. Svojo ubogljivost in prilagodljivost (do staršev) je na drugi strani očitno kompenziral s svojim »hipijevstvom«. Starša sta vašega partnerja očitno »pozabila« pripraviti na samostojno življenje, oče ga še celo na samostojno vodenje obrti ni uspel pripraviti. Da ne bo spet izpadlo, kot da so za »vse krivi starši«, dodajam, da je pri 41-letniku odgovornost za svoje življenje povsem njegova. Odgovornost staršev za storjene napake pri vzgoji seveda ostaja, kar pa ne pomeni, da sta starša odgovorna za stanje, v katerem vztraja sin tudi še pri 41-ih.
Iz teh prvih nekaj stavkov bi se seveda lahko hitro zaključilo, da je za vajine težave kriv vaš partner, ker je nezrel, neodgovoren,… Pa vendar: zakaj ste toliko let »potrebovali« točno takega moškega, ste se tudi vi, tako kot starši, kar odločali namesto njega, in mu omogočali njegovo neodgovorno »hipijevsko« vedenje? Kako to, da še vedno ne morete stran od njega? Če vam partnerski odnos res toliko pomeni že vsa ta leta, kako ste lahko tako dolgo zdržali v tem hladu? Vam je morda ta vajina distanca prej na nek način ustrezala, zdaj pa ste začutili in se odločili, da je te distance in praznine dovolj? To, da kot »družina z otroci funkcionirate skoraj odlično« je samo izgovor, ker vam v resnici stanje tako kot je, precej bolj ustreza, kot pa izgleda iz vašega pisanja. Družina, v kateri sta si partnerja čustveno in tudi sicer tako zelo daleč, NE MORE funkcionirati »skoraj odlično«, še »skoraj dobro« ne more funkcionirati. Vaša družina IZGLEDA »skoraj odlično«, ker se vajini otroci za to maksimalno trudijo in za to plačujejo visoko ceno – odrekajo se namreč sebi, svojim resničnim željam in potrebam, pravzaprav se odrekajo kar svojemu otroštvu. Ne počnejo namreč tega, kar si resnično želijo in ne izražajo tega, kar v resnici so, ampak počnejo to, kar starša (družina) potrebujeta in izražajo to, kar starša preneseta. Približno to se je očitno dogajalo tudi z vašim partnerjem. Ker se na pragu odraslosti temu ni zmogel upreti, je na njem obtičal in ostal tak kot je. Upor proti tej krivici, ki se je verjetno sploh ne zaveda, so njegovi pobegi v »hipijevstvo« in pa upor proti vam, saj vas verjetno doživlja zelo podobno, kot svoje starše: da ves čas samo nekaj hočete od njega, da se vam mora prilagajati, da pa vas tak, kot v resnici je, sploh ne zanima. Verjetno ima občutek, da ga imate radi samo, ko je tak, kot želite, ne pa tudi takega, kot v resnici je. Zelo podobno torej, kot je bilo z njegovimi starši. Ker vas tako doživlja, »gre vstran ali pa se murka«.
Debate o tem, koliko ima kdo koga rad, vama ne bodo prav nič pomagale pri odločitvi ostati skupaj ali ne. Oba ravnata tako, kot sta se naučila in s tem soustvarjata vajin odnos. Prišla sta do točke, ko tisto, kar znata in zmoreta vnesti v odnos, ni več dovolj. Na tej točki ni pomembno, koliko ima kdo koga rad, ampak kaj je kdo pripravljen narediti, da se spremeni, preko tega pa tudi spremeni to, kar vnaša v odnos. Od tega je odvisna prihodnost vajinega razmerja. Če ste se resnično odločili, da si takega odnosa ne želite več, potem to mirno in brez obtoževanja povejte svojemu partnerju. Če imate še željo in moč, da poskusite izboljšati in rešiti vajino zvezo, potem mu to PRIJAZNO predlagajte. Od tod naprej pa je vaš partner postavljen pred odločitev, odgovornost in vprašanje, na katero si bo moral odgovoriti sam: Ali mu vajin odnos pomeni toliko, da se je pripravljen zanj truditi in se spremeniti? Pri tem pa ne pozabite, da ste pred POVSEM enako odločitev in vprašanje postavljeni tudi vi.
Lepo vas pozdravljam