Pozdravljeni!

S fantom sva skupaj skoraj 4 leta, in oba greva proti 30. Kamlu se bova tudi vselila v skupno stanovanje. Imava se zelo rada in na videz nama nič ne manjka. Težava se začne pri moji samozvesti, ki je zelo nizka in se zelo težko poberem. Tako sem ugotovila, da mi fant nezavedno malo po malo zbija mojo samozavest, tako da sem pristala skoraj čisto na dnu (počutim se grozno). Tako mi naprimer reče ne tega delat, ne onega delat kot da sem 5 letni otrok, ki ne ve kaj je prav in kaj ne (verjetno vpliv, da ima veliko mlajšega brata, ki ga je čuval, ko je bil še čisto majhen). No to sem mu nekako dopovedala, da sama vem kaj je prav in kaj ne, čeprav ga včasih še vedno zanese. Potem zelo težko (beri nikoli) me pohvali brez da bi zraven dal še kakšen nasvet kako bi lahko to naredila boljše! Haloo? Vse to mi malo po malo zbija voljo in veselje. Počutim se kot, da bi bila brez svoje pameti, kot da je ne znam uporabit, kot da ne smem nič mislit. In sem se odločila, da bom temu naredila konec. Odločila sem se da se poberem in postanem samozvestnejša. Tako sem mu vse povedala, kaj me muči in kako se počutim ob vsem tem. Povedal je, da je pripravljen kaj spremenit, da bi se jaz in posledično on ( ko kuham mulo;)) bolje počutila. Vprašal me je za nasvet, pa ga tudi sama ne vem, zato sem se obrnila na vas. Torej zanima me, kako naj odpraviva ta problem, ker sva pripravljena oba kaj naredit za to.
Hvala za odgovor!

Lep dan!

Besame

Napisali ste, da ste fantu odkrito povedali, kako se počutite »ob vsem tem«, on pa je to sprejel, prenesel in tudi jasno povedal, da tudi njemu ni prav, tako kot je med vama, in da je pripravljen skupaj z vami delati na tem, da to spremenita. Ob tem je še povedal, kako mu je, ko vi »kuhate mulo«. Boljšega načina od tega, kar trenutno počneta vidva, ne poznam. Z odkritim pogovorom in sodelovanjem sta že na najboljši poti, da ta problem v vajinem odnosu odpravita. Seveda to ne bo šlo kar čez noč, še dolga leta, če ne kar celo življenje, se vama bodo prikradli podobni vzorci obnašanja. Vendar, če bosta vztrajala, jih bo vedno manj, manj intenzivni bodo in vedno lažje jih bosta prenašala. Ne pozabite, da ste vse to sprožili takrat, ko ste namesto kuhanja mule odkrito spregovorili o tem, kar vam ni všeč in kaj čutite. Če vama ne bo zmanjkalo tega poguma za drugačen odziv in odkrito pogovarjanje, potem bosta počasi a vztrajno »reševala« problem za problemom. Konkretno bo to največkrat pomenilo samo to, da bosta razumela in začutila drugega, zakaj počne, kar počne, in kaj želi s tem povedati. Morda to izgleda malo, ampak je običajno več kot dovolj. Želim vama, da vztrajata pri odkritih pogovorih, sodelovanju ter medsebojni pomoči.

Lep pozdrav