Pozdravljeni!

Imava 13 mesecev staro hčerkico, živimo v hiši z babico, ki jo tudi varuje dopoldan, ko sem v službi. Babica je njena druga mama saj je bila pri njej pogosto v varstvu (na začetku 3-4 ure – med dojenji , kdaj pa tudi več ur -potem ko je jedla še drugo hrano – saj sem imela hudo bolno mamo, ki je umrla, ko je bila hčerkica stara 7 mesecev). Babica je skrbna in ji 100% zaupam oz. vem da je v dobrih rokah, ko je pri njej.

V mesecu juniju z možem planirava oditi (prvič) brez hčerkice na podaljšan vikend v Barcelono (od petka do ponedeljka). Pred dvema mesecema sva plačala tudi letalske karte. Takrat sem seveda imela pomisleke, vendar, bolj ko se približuje junij, več jih imam. Prepričana sem bila, da bo dvomov vedno manj, saj bo punčka zrastla, sedaj pa res ne vem, ali bi jo pustila samo z babico. Na pomoč bi ji priskočila tudi moževa sestra in njena družina. Vsi so nori nanjo in tudi ona se jih vedno razveseli in takrat pozabi na naju. Videvamo se pogosto. Mož pravi, da greva in da naj ne skrbim, da bo uživala. Moram še povedat, da do sedaj ni bila nikoli brez enega od naju z možem več kot en dan, dvakrat pa je zvečer zaspala pri babici, vendar se je zbudila z nama.

En občutek, da naj ne grem, mi ne da miru in zato se obračam na vas, da mi pomagate z vašim mnenjem. Ne bom mirna dokler ne zvem kaj otrok (lahko)občuti ob takšni ločitvi? Glede na to,da otrok ne ve kaj pomeni 3 dni? In glede na to, da je mesec nazaj umrl tudi kuža, ki ga je imela strašno rada in sedaj včasih pokaže na njegovo prazno hiško ter pokaže da je šel PA-PA.Sicer kakšne hude žalosti ob tem, da ga nekega dne ni bilo, ni pokazala, vendar vem da ga pogreša. No in po njenem bova šla tudi midva pa-pa? Morda me je strah, da spozna občutek izgube mame za večno, tako kot sem ga pred nedavnim sama? Tega res ne zelim…

Zelo bi vam bila hvalažna za vaš ogvovor.

Lp, m.

Mircha

Vaša dilema je razumljiva. Odkrito povedano, ne vem, kaj bi vam napisal v odgovor, da bi vam lahko pomagal pri odločitvi. Za otroka pri tako majhni starosti je seveda boljše, če sta starša ali vsaj eden od njiju z njim. Po drugi strani pa ni nujno, da bi vajina tridnevna odsotnost pustila kakšne trajnejše posledice, sploh če bo otrok ta čas res v zdravem in zanj prijaznem okolju. Morda bi to lahko otroku celo koristilo pri navajanju, da starša ne moreta biti ves čas z njima in da tudi, če jih nekaj časa ni, vedno prideta nazaj. Morda je zato »navajanje« pri 13 mesecih še prekmalu, ampak jasnega pravila ni.

Ne veste torej vnaprej, kako se bo otrok odzval na vajino odsotnost. Jasnega pravila in nasveta torej ni, zaupate lahko samo svojim občutkom. Dodal bi samo še to, da tudi če bi vajino odsotnost otrok težko prenesel, se ni bati morebitnih posledic, če bosta po vrnitvi z njim taka, kot starša morata biti. Dobri starši lahko praktično vse nadoknadijo in popravijo.

Čisto na koncu pa samo še v razmislek: ves čas pisanja tega odgovora se ne morem znebiti občutka, da vas je morda vsaj toliko kot pustiti otroka samega strah biti 3 dni sama z možem. Upam sicer, da me občutki tokrat varajo, za vas pa bi bilo koristno, če svojim strahovom in pomislekom pridete do dna in se o tem pogovorite s partnerjem.

Lepo vas pozdravljam

Vse bo v redu, če pogumno na pot in lep vikend v Barceloni !!!

Naj ti dam še ženski odgovor:

poslušaj svoje občutke, ker mož jih nikoli ne bo imel enake kot ti, pa čeprav je oče – ni pa mama in nič za to, ampak ni mama, to je pa tudi dejstvo. Nositi otroka 9 mesecev pod srcem, ga čutiti z vsem njegovim dihom in ga po 13. mesecih, ko še otrok ne razume da se starša po 3. dneh vrneta, ker časa še ne dojema tako kot mi… je bolj tako tako. Jaz bi verjetno kar lepo prestavila potovanje… boš res lahko uživala v Barceloni?

Upam, da ti nisem dodala novih dvomov – ampak sem se odločila napisati, ker vem kaj pomeni ne imeti sigurnosti v staršu… in življenje mi je pokazalo že tudi to kaj pa sigurnost je, koliko je vredna – in zagotovo me nihče ne prepriča, da grem kdaj preko svojih občutkov in zapustim otroka, če mi notranji občutek pravi, da to ne bi bilo dobro. Zakaj pa je ne vzameta zraven… nekateri ljudje pa res povsod vzamejo otroka zraven in še mnogo manjšega… Terapevt ti je postavil vprašanje, če se morda bojiš biti sama z možem, jaz bi te pa vprašala: katerega od vaju otrok tako zelo obremenjuje, da bi vama pokvaril potovanje, če bi šel zraven.

Poznam mlado družinico, ki je po rojstvu prvega in drugega otroka vse zorganizirala tako, da gresta otroka vedno povsod zraven… prej sta starša hodila veliko na sprehode – hodita še tudi sedaj – prav enako pogosto, samo ne gresta več sama, ampak gredo 4.-je.

Verjamem da pa bo težko, če vsi razmišljajo tako kot tvoj mož (vsa njegova družina), potem mi je hudo zate – presodi – ti najbolje veš kako v takšni situaciji…

Prijeten čas – v dvoje ali v troje vam želim,

Sončnica

Meni je vedno zelo veliko pomenilo, da z možem nisva bila vedno okupirana z otroci in da sva si tu pa tam vzela trenutke, urice, dneve-samo za naju.To je bilo za najin medsebojni odnos zelo zdravilno, saj sva bila sicer vedno na voljo svojim otrokom, staršem malo manj, drugim ljudem(strankam) v službi, tako da bi za naju, najin odnos včasih kar zmanjkalo energije, ostalo bi mnogo nepovedanega, nepredebatiranega, tako pa imam občutek da sva negovala ljubezen in da je drugi zaradi tega niso dobili nič manj nasprotno-več. Tudi otroci imajo zelo lepe spomine na čase, ki so jih preživaljali z dediji in babicami, to je bil njihov svet, poseben čas.
Včasih so se oddahnili od nas staršev in od naših zahtev. To ugotavljamo sedaj, s časovne distance,ko so otroci že odrasli.

Ni pa to recept za vsakogar. Mene so starši kdaj pustili pri sosedi, enkrat pri sorodnici proti moji volji in še sedaj sem jezna na njih in počutila sem se grozno.Zapuščeno.

Vsak mora res sam pri sebi presodit in vedno obstaja možnost, da se v presoji zmotimo 🙂

Srečno.

P.S. Ja, zanimivo vprašanje moderatorja:koliko znamo, zmoremo bil sami s partnerjem?”

Ne skrbi. Pojdita na dopust, uživajta. Vajina hči bo imela nato srečna, ljubeča in zadovoljna starša in to je največ kar lahko ima. Meni je žal. da tega nisva naredila večkrat. Ob prvi hčeri še, potem pa ne več. Sedaj ni več ljubečih staršev skupaj, sva le še ljubeča starša vsak zase. Zato nikar ne pozabita nase. Malčica bo vesela ko vaju bo videla, morda se vaju bo držala nekaj časa ko klopek in vsi boste srečni. Pojdita, ne razmišljajta. Bodita drug z drugim in uživajta. In potem se boste imeli neizmerno radi. Nikar ne imejta slabe vesti, saj je ne zapuščata. Potrebujeta pa razvijati vajin partnerski odnos, vajino ljubezen in spoštovanje drug drugega, da sta spet samo razigrana in malo brezskrbna.
Kajti starši tako hitro pozabimo nase, mame pa sploh. Ne pozabi nase in na vaju. Deklica pa bo srečna ker ji bosta dala ob vrnitvi toliko ljubezni….

Hvala za odgovore, ki so mi dali tem za razmišljanje.

Naj najprej povem o moji odločitvi. Še predenj sem prejela vaše odgovore, sem se odlocila, da potujeva in da greva sama. Sem seveda pomislila, da bi hčerkico vzela s seboj, vendar potujeva predvsem zaradi povabila na dogodek, ki se bo zgodil v soboto zvečer. Tam najti varuško bi bil spet cel projekt, sploh ker prijatelica, ki naju je povabila nima otrok in izkušenj z varuškami. Pa tudi , ker mislim da bo hčerkici lepše doma, z babico ter ostalimi, v bazenčku, peskovniku in z kužki čez dan , kot pa v velikem mestu in na letališčih. Ko je bila stara 9 mesecev smo sicer potovali v Španijo z letalom, ampak je bilo vse dugace ker se ni hodila in je vec spala – tako je vecji del neprijetnega potovanja prespala, pa še dojila sem jo.

Tako bova torej nadoknadila, ko se vrneva. V tem smislu me je zelo pomiril odgovor g. Gašperlina, ki moram priznati ima tudi izostreno intuicijo. Obcutek, ki ste ga imeli ves cas pisanja, kot ste dejali, da me je je strah biti sama 3 dni z možem, na nek način drži. Pa ne biti sama z možem, ker u bistvu ne bova sama, razen če si ne bova utrgala uric zase, saj bodo tam tudi prijatelji in znanci, ampak vse te ceremonije. Dejansko pa se so nama tudi nakopičile težave, sploh v komunikaciji, sama pa imam izbruhe jeze in res potrebujeva čas samo za naju. Vendar najbrž ne ob tej priložnosti, kljub temu da upam, da nama bo uspelo utrgati nekaj časa za pohajkovanje po mestu. Kakorkoli že, se vam zahvaljujem (četudi z zamudo)za odgovore in vas lepo pozdravljam!

Verjemi, da bo tvoji hčerki pri babici prav prijetno in ker je že tako precej časa z njo, jo pozna in jo sprejema. Na vaju se bo sicer spomnila, ne bo pa vaju pogrešala. Pišem iz izkušnje.

Napaka staršev je ta, da se posvetijo izključno materinstvu, pozabljajo pa na vlogi moža in žene, moškega in ženske, kar se zaključi s hladom v postelji in skoki čez plot.
Imata priložnost, da se znova začutitia, zbližata, ne zapravita te priložnosti. In čim manj dramatizirajta okoli hčerke. Jasno, da se bosta spomnila nanjo, vendar ne objokujta nečesa, česar sama ne počne. Prepustita se drug drugemu, da se bosta spet našla.