Težave v službi zaradi invalidnosti
Stara sem 22 let. Imam cerebralno paralizo in sem na električnem invalidskem vozičku. Po končani srednji šoli nisem šla študirat, ker bi bilo to zame prezahtevno, pač pa sem začela iskati službo. Službo sem iskala skoraj dve leti in jo naposled pred šestimi meseci končno dobila. Zdaj pa kaže, da jo bom že po šestih mesecih tudi izgubila.
Zakaj? Zato, ker moja šefica nikakor ne more (oz. noče) razumeti, da zaradi cerebralne paralize določenih stvari ne zmorem. Moja šefica npr. od mene zahteva, da delam s takšno hitrostjo kot je to pred menoj delala moja predhodnica, ki je šla v pokoj. Poleg tega imam velike težave s spretnostjo pri delu. Če ne bi od mene zahtevali takšnega tempa, bi mogoče še zdržala, tako pa ne morem. Ko sem šefici rekla, da tega tempa ne zmorem zaradi cerebralne paralize, pa me je prav osorno vprašala: “Zakaj pa nisi na razgovoru za službo rekla, da imaš težave tudi z rokami?” Svoji šefici nisem odgovorila, da se ji ne bi zamerila. Ne vem, ali sem bila dolžna povedati na razgovoru o svojih težavah z rokami. Na mojih rokah res ni kontraktur in drugih za cerebralno paralizo tako značilnih vidnih stvari, zaradi česar moje roke izgledajo prav lepe, zaradi moje debelosti tudi močne, in normalne, vendar pa imam velike težave s fino in delno tudi z grobo motoriko, teh težav pa na razgovoru niso mogli opaziti, saj je razgovor potekal izključno le ustno. Tako so pač mislili, da bom lahko delala kot zdrava delavka, le da bom namesto na stolu sedela na invalidskem vozičku…
Drug problem je stranišče. V službi nimajo prilagojenega stranišča, zaradi česar imam velike težave, ko moram na stranišče. Pogosto traja več kot pol ure, da opravim potrebo, kar pa je za moje sodelavke in sodelavce ter šefico skrajno moteče, saj zaradi tega nastajajo zastoji pri delu. Ko sem šefici rekla, da bi potrebo prej opravila, če bi bilo stranišče prilagojeno za invalide, mi pa je zabrusila, naj raje zadržim in naj potrebo opravim doma! Naj še povem, da če imam poln mehur ali če me tišči na veliko potrebo, da še slabše delam kot sicer… Še zlasti je to s straniščem problem, ko imam menstruacijo. Prejšnji mesec sem po besedah svoje šefice enkrat pol dneva preživela na stranišču!!!
Tudi menza, v katero hodijo moje sodelavke in sodelavci na malico, nima prilagojenega vhoda, tako da ne morem z vozičkom noter, zaradi česar sem si prisiljena malico kupovati v bližnji trgovini in jo prinašati s seboj v službo. Tako jaz jem hladno malico, moje sodelavke pa toplo. Sigurno bi bolje delala, če bi tudi jaz lahko malicala tako kot moje sodelavke…
Zaradi mojega slabega dela in predolgih opravljanj potrebe mi je danes šefica zagrozila z disciplinsko obravnavo. Rekla mi je še, da sem jaz objektivno sposobna dosegati pričakovane rezultate dela in da moje nedoseganje pričakovanih rezultatov dela pomeni razlog za redno odpoved iz KRIVDNEGA razloga!!!!! Rekla mi je tudi, da sem lena.
Zelo sem žalostna. Po dveh letih neuspešnega iskanja službe sem službo končno dobila, zdaj imam pa takšne probleme! Kaj naj storim? Ali mora moj delodajalec upoštevati mojo invalidnost, čeprav je očitno, da z njo kljub temu, da sem v prijavi napisala, da imam cerebralno paralizo in da sem na vozičku, ni bil dobro seznanjen?
Prosim za čimprejšnji odgovor na moje zgornje pismo, saj sem povsem obupana. Danes sem imela še en “sestanek” s šefico, na katerem mi je šefica očitala lenobo. Rekla mi je tudi, da imam električni invalidski voziček le za luksuz in da bi bila na navadnem stokrat bolj okretna in bi tudi lažje opravila potrebo na stranišču. To me je močno prizadelo. Ko sem ji rekla, da to ni res, pa mi je začela nekaj razlagati o paraolimpijskih igrah (kako da so paraplegiki močni in imajo spretne roke…).
Prejela sem tudi sklep o začetku disciplinskega postopka in vabilo na zagovor. Na koga se lahko obrnem? Nisem članica nobenega sindikata.
Draga Mandy22 !
Predvsem ti svetujem, da vztrajaj in ne vrzi tako hitro puške v koruzo. Bodi vesela , da si dobila službo, trudi se, kolikor lahko.
Zdi se mi, da je tvoja šefica zelo dobro vedela, kolikšne so tvoje zmogljivosti, a spravila se pač na šibkega. Veš, tudi na mene, ker sem bolj tiha in mirna, se je spravljal ženski svet. Kako sta dve moji šefinji /v različnih službah/ vpili na mene, čeprav sem bila popolnoma samostojna in tudi izobrazbo sem imela ustrezno. Ravno zato sem bila v pisarnah trn v petah ljudem, ki so brez izobrazbe prišli do pisarniških del/žal sem ravno od njih doživljala najhujše gorje/, ker sem jim bila prehuda konkurenca in bale so se, da jih bom izpodrinila.
Vedno sem doživljala, da se je v pisarnah našla kakšna hujskačica, ki se je morda bala za sebe in mene tožarila šefinji. To govorim iz lastnih izkušenj, povem pa, da sem vedno doživljala zadovoljstvo, če je bil moški vodja oddelka.
Svetujem ti, da potrpiš, saj boš novo službo težko našla, časi niso najlepši, vsak trepeta za svoj kruh.; razen, če zaradi drugih težav, ki jih navajaš, ne boš mogla vzdržati.
Odgovarjam ti bolj pozno, verjetno si čakala kakšen odgovor, jaz pa sem danes slučajno prišla sem.
DragaMany22!
Nihče ti ne odgovori, ker ljudje preprosto ne vedo, kam se moraš v takemu primeru obrniti.
V svojemu opisu nisi navedla, kdo ti je našel službo: ali sama ali preko zavoda za zaposlovanje oziroma ljudi, ki se na zavodu ukvarjajo s takimi problemi.
Človek , ki te je sprejel v službo, je bil sigurno seznanjen s tvojimi problemi. Kolikor mi je znano, podjetja, ki zaposlijo invalida, prejmejo neke olajšave. Preveč ne želim nakladati, ker bi morala poiskati strani, kjer veliko piše o zaposlovanju invalidov.
Ker sta od tvojega pisanja minila skoraj dva tedna, se je verjetno marsikaj zgodilo. Mislim, da bi največ odgovorov na svojo zaposlitev dobila na zavodu za zaposlovanje pri svojemu referentu, kjer mu moraš tudi povedati svoje težave.
Še to! V službi, kjer sem delala, je prišla v pisarno pridna deklica z ustrezno izobrazbo, a od rojstva precej bolna:imela je epilepsijo, težko je hodila, ene roke sploh ni uporabljala in zelo pridna za delo. Ker sodelavkam ni bila všeč oziroma , šla jim je v nos, so preko šefinje dosegle, da so jo umaknili na neko brezvezno delo.
Mislim, da tudi pri tebi sama šefinja ni izvor zla, verjetno so sodelavke tiste, ki te niso sprejele. In to je zelo žalostno, ker pozabljajo, da bolezen ali nesreča lahko prizadene tudi njihove otroke……….ampak, to je že druga zgodba…………….
Spoštovana Many22,
Vaše pisanje o težavah v službi je bilo tako polno čustev in osebnih doživljanj, da je težko nevtralno oceniti situacijo na delovnem mestu. Zato lahko le ugibam ali gre le za slabo komunikacijo, neizpolnjena pričakovanja na eni ali na drugi strani ali za šikiniranje oziroma mobing (kar bi lahko bil Vaš primer, če drži vse napisano).
Navajam nekaj razmišljanj o mogingu iz prispevka mag. Pavle Mlinarič:
“Mobing je za žrtev zelo resna stvar in zato je potrebno tudi pojav obravnavati zelo resno. Prebrati nekaj člankov in si že domišljati, da vemo vse o mobingu je skrajno neodgovorno in za žrtve lahko celo usodno.
Zakaj? Ker je potrebno preprečiti, da se med prave žrtve mobinga ne pomešajo nergači in lenuhi. Trda beseda, vendar še kako resnična. Vsakdo pozna kakega človeka, ki nikoli ni zadovoljen, je večen nergač in vedno so za vse svoje težave krivi druge. Seveda ima tak človek problem. Vendar tak človek ni žrtev mobinga temveč samega sebe. Potrebuje pomoč psihologa, ki mu pomaga poiskati vzroke za nezadovoljstvo v njem samem.
Tudi tisti, ki mislijo, da je dovolj, če pridejo v službo in menijo, da ni potrebno natančno in zanesljivo opravljati svojih nalog, za katere dobijo tudi plačilo, škodujejo pravim žrtvam mobinga.
Žrtvam mobinga je potrebno pomagati, jim svetovati, v interesu njih samih, v interesu delodajalca in v interesu države. Kajti zaradi posledic mobinga so oškodovani vsi. Mobing je torej proces, je neprimeren poskus neke skupine reševati konflikte z izključitvijo in osamitvijo posameznika ali posameznikov, ki postanejo žrtve nerazrešenih konfliktov in slabe komunikacije.”
Če bi se izkazalo, da za vas velja mobing, se morate obrniti na svojega zdravnika,saj se s posledicami mobinga ukvarja zdravstvena stroka, čeprav mobing ni bolezen.
Ne poznam nikogar od vpletenih, poznam le eno (to je Vašo) plat medalje in že dolgo ne padem več na prvi vtis. Zato ne bom razmišljala “navijaško”, ampak bom skušala pokazati več zornih kotov.
Sprejemanje vsake drugačnosti (tudi invalidnosti) je pa tudi proces in v ljudeh sproža nelagodje, strah, nerodnost in ne nujno zavračanje. Okolje pač potrebuje čas, da sprejme in predvsem tudi živi normalizacijo. Invalidnost ne pomeni bonitet, čeprav veliko invalidov prav to pričakuje. In potem so tu nesporazumi. Prilagoditve delovnih pogojev so pravica in le Vi veste ali ste o svojih potrebah odkrito spregovorili že ob nastopu služe ali pa ste zahteve začeli postavljati kasneje. Če smo sebe in svoje omejitve zares sprejeli, potem smo v sporočilih drugim realni in odkriti. Seveda tvegamo, da ne bomo sprejeti – npr. v službo, toda Vaš primer je potrditev, da s tem nič ne pridobimo. Ostane še bolj grenka izkušnja in občutek neuspeha.
Menim, da je še vedno čas za odkrit pogovor z vodjo, tudi glede pričakovanj in občutkov obeh strani. Konflikte rešujemo s strategijo ter argumenti in ne s prizadetostjo in užaljenostjo. Vpliv imamo na svoje odzive, na svoje vedenje in tega lahko tudi spreminjamo. Kaj bodo storili drugi ni ne naša odgovornost in na to nimamo vpliva. Torej, kaj lahko naredite v tej situaciji VI DRUGAČE, da se bodo odnosi popravili. In verjamem, da bo posledično tudi druga stran kaj spremenila. S pritiskom in željo, da bo vse dobro, če se bo tisti drugi spremenil, ne pridemo daleč.Če že deluje, deluje le na kratek rok.
Želim, da sami ocenite, kje v vsem naštetem ste Vi in skušajte nekaj ukreniti. Tega ne povezujem samo z invalidnostjo, ampak bolj z osebnim zaznavanjem okolja. Vso pravico imate, da se počutite tako kot se, a zavedati se morate, da je to še vedno le “Vaš prevod” situacije in ne splošna resnica. Ste preverili, kaj v resnici misli druga stran ali le mislite, da veste? Vsak od nas ima svoj svet kakovosti in posledica tega je, da svet vrednotimo in zaznavamo »za sebe« in ne takšnega kot je »sam po sebi« in o stvareh torej govorimo »kot da bi bile« in kakršne so za nas in ne, kakršne so same po sebi. S svojim svetom kakovosti torej ves čas »merimo« stvarni svet in le-tega prilagajamo svojemu svetu kakovosti. Če se naša zaznava realnosti (iz zunanjega sveta dobivamo informacije, kaj se tam dogaja in ali nam to ustreza ali ne) ujema z našimi slikami v svetu kakovosti, se počutimo dobro. Kadar pa gre za neskladje teh dveh, pa doživljamo frustracije.
Zavedam se, da to za Vas ni nobena tolažba, a verjamem, da bolj kot tolažbo potrebujete samopresojo in odločitev, kaj boste naredili Vi sami in ne drugi za Vas.Žal pa vzgoja vseh otrok in kasneje odraslih (in žal še manj otrok s posebnimi potrebami) te vrste samostojnosti ne podpira.
Vi se boste odločili, kaj v življenju želite: boste uveljavljali le invalidnost ali pa zahtevali pravice prilagoditev, da boste lahko prevzemali odgovornost za svoje delo. To ne pomeni, da boste brez podpore. Ne glede, da niste član sindikata, lahko zaprosite za pravno pomoč pri ZSS. Lahko Vam pri pogajanjih s vodjo pomaga zagovornik, ki ga ne bodo prizadevale besede in vedenja kot sedaj Vas. In lahko pridobite več znanja ter informacij, kar Vam bo povečalo kompetence in vpliv.
Pokličite me (svetovalna služba Zveze Sonček 041 770 683), ko se boste odločili, kaj želite in boste želeli načrtovati in si oblikovati cilj ter strategijo.
Srečno in pogum.
Marija
Zadeve so se do zdaj nekoliko umirile. Imela sem sicer disciplinski postopek, vendar pa se je potem, ko sem komisiji razložila situacijo, komisija zavzela zame in nato so mi dali drugo, lažje delo, kjer ni treba hiteti. Zdaj je tudi moj šef bolj zadovoljen z menoj.
O pomočnici oz. asistentki, ki bi mi pomagala pri delu sem že razmišljala, vendar ne vem, kako bi to izgledalo in če sem sploh upravičena do česa takega.
Verjemite ,sem invalid 3 kategorije ,in hrbteničar.Ker mi delo ne gre od rok in sem nekako depresiven ,najedel sem se proti bolečinskih tablet in tablet za spanje ,ker sem imel vsega dosti .V podjetju sem bil kar na enkrat lenoba a meni ni šlo pa pika .V Begunjah so me spraševali ali sem si delal samomor pa sem zanikal in povedal da sem se hotel naspati ,kar je tudi res . No zdaj me v firmi zaradi drugega delovnega mesta šikanirajo zafrkavajo in imajo razne opaske ,zato sem jim obljubil da se bom ubil in vzel še kakšnega z menoj.Nisem mlad in imam kar precej čez 30 let del.dobe abraham bo že 4x mimo zdaj imam pa res vsega dost ne gre drugače kot da se nekako pospravim to pa zato ker te že vsak klinc rihta .Oprostite napakam veste na razne konce sem že pisal pa me samo tolažijo da je ustanova pomoči itd ,saj imam tablete in redne preglede a zdaj je stanje ubupno HVALA
Da v službi nas ne razumejo in tudi nočejo razumeti saj nekateri no tudi med njimi je vodstven kader.Sam imam velike probleme z hrbtenico -HONDROZA-imam tudi hude bolečine v sklepih ,ki na mojo žalost ne zavtekajo . Zakaj- zato ker doktor ne verjame če nisi zavtečen in ti pripisuje samo dijeto in proti bolečinske zdravila .Če sem predolgo v bolniški pa kaj zdaj zavarovalnica .zd komisija te da delat sam sem pa še krepko nezmožen .Vpodjetju smo pa taki delovci lenobe in nezaželjeni .Tisti ki so bili operirani pa vedo kakšne muke prenašam.V podjetju je prišlo do šikiniranja ,mobing je vse povsod in podtikanja takega dela ki ga ne moram opravljati .Živci mi odpovedujejo ,da sem bil poslan v PS Begunje ,in dobil tabletke ki mi toliko pomagajo da sem malo motičen in se še peljat ne upam ,kaj da bi šele delal .-sladkor se mi je povečal in holesterol pa še strah me postaja za službo za zdravje in čakam da si bom kaj narwedil najraje bi kar umrl .Oprostite ,to pišem ,ker berem da mladi hrbteničarji podoživljate isto usodo .Mi invalidi smo za pobit da bo vlada srečna in zzzd bo imelo kup denarja .HVALA ZA ČAS