Spoštovani !

Prvič se obračam na vašo strokovno pomoč,čeprav je za mano že 40 let ,
v katerih bi se “ženska koža” že lahko odebelila…
Moja zgodba je podobna pravljici .Je samo ena izmed mnogih zgodb, ki jih
spremljate iz dneva v dan. A vidim , da za vsakega najdete kanček upanja…
Najbrž bi odgovor lahko našla v kakšni “sorodni” temi ,pa vendar bi rada
zapisala tisto , kar še nikoli nisem ne izpovedala, ne zapisala.
Kot mnogo(vedno)krat – začelo se je z otroštvom.
Moja na videz urejena družina je za zidovi živela “drugačno življenje”,
z alkoholizmom , prepiri ,invalidnostjo ,revščino in nenazadnje s spolnim
zlorabljanjem mojega očeta , tja do mojega 13 leta.Travme so me vodile
v nenehne bolezni , svoje otroštvo sem velikokrat preživljala za belimi,
zidovi bolnišnic ,kjer sem najbrž našla svoj mir.Moji mami sem prizanesla in še danes najbrž ne ve , kaj se je dogajalo.Hotela je , da izgledamo
popolni , imela je veliko ambicij , a nikoli časa za ljubezen …
Od naju s sestro , predvsem pa od mene , je zahtevala , da sem naj…. v
šoli,po obnašanju.Karkoli sem (sva) naredila (i),je bilo zanič,nikoli dovolj dobro , pa čeprav sem bila zelo uspešna v šoli,dejavna na mnogih področjih , vse , samo da bi ji ustregla. A najbrž ji nisem ,kajti zelo sem jo razočarala.
Pri 18.letih sem spoznala prvega moža, zanosila, pustila šolo in smisel
našla v svojem prvorojencu in preživetju.Moža nisem zanimala ,smisel je iskal v družbi,kitari in alkoholu; v službah je bil neresen in je kar naprej ostajal brez njih – denarno sem ga podpirala sama , kolikor je bilo v moji moči.
Zgodba se je ponovila. Vse sem naredila, da bi mu ustregla ,da bi me imel
vsaj malo rad…Ko je bilo hudo , sem z otrokom bežala, pa se vračala,
poravnavala njegove dolgove …Obljubljal mi je , da se bodo stvari
spremenile in zopet sem popustila.
Stvari so se spremenile, ko so mi sosedje “odprli oči”,rekoč,da je v tesnem stiku z mojo prijateljico.
Takrat sem odšla, skupaj z otrokom nazaj k svojim staršem .Sledili so očitki,pokvarila sem jim “ugled” . Bila sem zaposlena od jutra do večera,
zvečer sem padala v posteljo ,seveda so oni skrbeli za svojega vnuka,
katerega so najbrž imeli zelo radi in ga “vzgajali” po svoje.Pravo nasprotje moji vzgoji. Vse so mu popuščali , vse kupovali , bil je glavni.
Kot da so mi ga hoteli vzeti… Z možem ni imel stikov,niti osebnih ,niti
denarnih in še danes po 20 letih je tako , čeprav sem se s pomočjo socialnih služb trudila , da bi vzpostavila stike.Sin je to potlačil v sebi
in danes , ko bi ga oče rad ( po 20 letih)videl,fant za to noče niti slišati. Jaz pa ne vem , kaj je prav .
Se opravičujem , ker sem in bom najbrž zelo dolga in če vas morim . Mogoče
mi bo odleglo , ker sem si prvič upala odkriti svojo zgodbo.Najprej sem
razmišljala o dnevniku ,pa sem v strahu, da ga kdo najde…
Zato upam, da razumete.
Moje pravljice še ni konec. Pri 25.letih sem spoznala drugega partnerja,ki
me je poslušal, imel čas za moje probleme in stiske .Najbrž sem se znašla v
raju , preselila sem se k njemu ,zanosila , rodila krasnega fantička.Za
mojega prvega fanta kar naenkrat ni bilo več prostora v hiši njega in
njegove matere.Umikala sem ga k svojim staršem , namesto da bi zase in zanj
našla svoj “prostor” v tisti hiši. Moja tašča je bila ljubosumna name , prezirala me je, jaz pa sem se na vsakem koraku trudila , da bi ji ustregla.Zanjo je obstajal samo njen (takrat že 40.letni)sinček, ki ga je
kar naprej božala, ona je hotela kuhati zanj, po opravkih sta vedno hodila
onadva sama, jaz pa sem ostajala doma – z otrokom – in gostilno, ki so jo
imeli. Hotela sem na stanovanje , a interesa z njegove strani ni bilo ,skliceval se je na gostilno, češ , da moramo biti vedno pri roki.
Bila sem razpeta med svojim domom , kjer je živel moj prvi sin, med človekom, ki ni znal( ali hotel) odločiti o samostojnosti in obstoju
“normalne” družine, med gostilno in službo.Ko je šlo podjetje , kjer sem bila zaposlena ,v stečaj,sem ostala brez zaposlitve, delala v domači gostilni ( seveda na črno).Nisem imela denarja ,nisem imela “prave družine”,ne ljubezni ,ne
prihodnosti…Včasih sem v “šankarski” družbi kaj spila, pa je bil svet
za trenutek lepši.Bila sem kot potepuški pes,ko sem se vsak dan vozila
do svojega otroka in nazaj .Ničkolikokrat mi je bilo v avtu slabo,celo
avta nisem znala “na trenutke” voziti…Pomislila sem na samomor, toda
svoje otroke imam preveč rada , da bi jim to storila.Prepad je bil vedno globlji.
Ko sem bila precej na “dnu” ,sem spoznala svojega sedanjega moža.
Bil je vse , kar si ženska želi in išče. Lep, samozavesten , priden ,uspešen
podjetnik – razvezan. Postal je zvezda v moji temi. Pomagal mi je do stanovanja, kamor sem se odselila s svojima otrokoma .Poiskala sem službo , pomagala pa tudi njemu. Po par letih
sva se poročila in preselila v njegovo hišo. Kot vsem mojim moškim sem mu »zgradila oltar« in ga posadila nanj. Zame je bil BOG. Sprejel je moja dva fanta , rodila se nama je
še hčerka ; s svojim prejšnjim sinom nima stikov, ker mu jih bivša partnerka ne dovoli.
Zaposlila sem se v njegovi firmi in skupaj sva se vzpenjala. Danes je on resnično »bog«,
kateremu se moram v celoti podrejati zaradi ljubega miru.Po cele dneve je odsoten , če
je doma ,ima en kup strank ali telefonov ali pa visi na internetu , kjer »obvladuje«svoje
vrednostne papirje. Najini pogovori so skoncentrirani samo na delo,garanje in zaslužek,
vse ostalo – družina in odnosi – so zanj postranska stvar. Še v nedeljah smo redko skupaj.
Z otroki sem vedno sama ,za hišna opravila tudi, poleg računovodstva in ostalih stvari.
Vedno moram biti prisotna » v štabu«, ker bog ne daj , da me ni ,kadar se njemu zazdi in
me pokliče.Razvajam ga na vseh koncih in krajih , shujšala sem za 40 kg ,ker sem mu taka
bolj všeč in sedaj meni, da bi si bilo dobro odrezati visečo kožo na trebuhu….Groza.Nikoli
nisem dovolj dobra zanj, vedno mi nekaj manjka ,zaradi njega sem se čisto spremenila,
pa še vedno ni prav.
Od njegovega »premoženja« imam samo svojo minimalno slovensko plačo , ker pa preživlja
moje otroke ,sem mu neizmerno hvaležna, čeprav menim, da sama veliko doprinesem
k razvoju firme.Vsi mislijo, da sem bogata gospa, ki ji manjka samo še »pavje pero« do sreče.
Zelo ga imam rada , kljub žalitvam in udarcem , ki jih včasih prenašam zaradi mojega
domnevnega »ljubosumja«.Tudi na otroke se včasih fizično spravi , ker nima potrpljenja
z njimi . ON hoče biti bogat .On se ne zmeni za drobne pozornosti, ko mu ob petih zjutraj
nosim kavo v posteljo, ko mu vsako jutro stiskam svež sadni sok za zdravje, ko mu
utrujena zvečer masiram stopala.Vse bi naredila zanj.
Saj tudi on zame , če sem poslušna , tiha, kot omara v kotu.Ko kdaj pojamram , da sem
ga čakala, njega pa kljub obljubam od nikoder , se razjezi in takrat sem deležna
najbolj krutih žaljivk in včasih tudi prerivanja. Grozi mi , da me lahko postavi na cesto,
da itak ni nič mojega , da sem ljubosumna šema… Za vse garanje , odrekanja,razumevanje
in nenazadnje spoštovanje – dobim nazaj očitke, ki režejo naravnost v dušo.Malo ne se
plazim po kolenih ;vredna sem pa toliko kot smet.
Upanje mi dajejo moji trije otroci, ki so zlati in jim konec koncev dolgujem človeka
vredno življenje.Vanje apliciram svojo ljubezen , ki je sama do danes žal nisem
dobila. Pa tako malo jo je treba, da bi bila zadovoljna.

Danes sem strta, neprespana in z modrico na vratu. Ker je včeraj popival pri naši
kolegici v gostilni. Prosila sem ga za pozornost…

Če ste pravljico uspeli prebrati do konca vas prosim naslednje: Ali mi lahko
svetujete primernega terapevta , na katerega se lahko obrnem ,ker ste najbrž
tudi vi ugotovili , da je krivda v meni .? Pripravljena sem se spremeniti ,dozoreti,
odrasti – sama pač tega ne zmorem.
Sem iz notranjske regije, vendar razdalja ni ovira, samo da najdem izhod.
V imenu svoje »zmedene in porušene« duše in v imenu svojih otrok ,vas PROSIM za
nasvet in naslov.
In nenazadnje – globoko se opravičujem za tale »spis«. Žal nimam nikogar, ki bi
mu to lahko zaupala.
S spoštovanjem!

Spoštovana gospa Jolie,

ko človek prebere vašo “pravljico”, se mu lahko utrnejo le solze, ki ne nehajo teči… Toliko žalosti in krivic, razočaranja nad življenjem, beganja in iskanja, izgubljanja in pobiranja, udarcev in lepših trenutkov z otroki… Toliko bi vam želela naenkrat reči, pa hkrati ostajam brez besed. Ne najdem besed, ki bi vas potolažile, ki bi vam zacelile vašo ranjeno dušo, ki bi vam nasploh povrnile vero v življenje nazaj. Morda se ob tem sprašujete, če je to sploh možno. Je… A počasi.

Nekaj besed bi namenila vam. Prepričana sem, da ste ena krasna ženska, ki se v življenju nikdar ne ustavi, čeprav bi si to morali večkrat podariti. Zgodilo se vam je nešteto krivic, za katere, zlasti spolno zlorabo s strani očeta, je treba odgovornost pripisati le njemu oz. vašim staršem, ki vas v vaši otroški nebogljenosti in krhkosti niso bili zmožni zaščititi, čeprav bi vas mogli. Krivično je, da niste mogli o tem spregovoriti, krivično je bilo, da niste mogli zaupati in ste morali s tem uničujočim bremenom vse življenje živeti. V življenju ni hujše krivice, kot da nekdo (zavedajoč se) nasilno in umazano poseže v nedolžno in sveto telo otroka in ga s tem v celoti razvrednoti ter popolnoma uniči samospoštovanje. Ta dejanja so zločin in so kazniva. Odgovornost je treba vrniti tistemu, ki je to počel.

Vse, kar počnete v odnosu z moškimi, delate za kanček občutka, da bi vas končno nekdo imel rad, da bi končno nekomu nekaj pomenili. Vsaj za en dan. Verjemite, otroci vas sprejemajo in čutijo vašo naklonjenost. Kako močno je pri vas hrepenenje, da bi vas nekdo sprejel, kakršno ste, ne glede na to, ali kaj naredite ali ne. To je nekaj najbolj človeškega in naravnega, temu vi sledite v živeljenju, saj ste bili za te vrednote v otroštvu docela prikrajšani. Odveč, nepomembni, nikdar zadosti dobro, nenehno sprenevedanje vaših staršev, prikrivanje resnice, neiskreni odnosi. Kaj vse bi dali, da bi to spremenili? Nato še nasilje nad vami, nenehno poniževanje, ustrahovanje in trpinčenje. Tudi to je potrebno ustaviti.

Spoštujem vaš pogum, kar ste v življenju kljub težkim oviram in travmam dosegli. Rekla bi, da ste prava borka. A kje ste pri vsem vašem življenjskem dogajanju vi? Koliko je prostora za vas in vaše želje? Bojim se, da ga res ni…Samo delo, poniževanje, prenašanje moževega nezadovoljstva in jeze, občutkov krivde, strahu in teroriziranja, kdaj vas bo “vrgel na cesto, z otroki vred” (oprostite izrazu) – vi pa se povrhu vsega še ne smete jeziti, čeprav gre pri tem za čisto nasilje in manipulacijo. Skrajno uničeno žensko dostojanstvo, uničen občutek zase in za svoje želje, že zdavnaj porušeno zaupanje, da bo sploh kdaj bolje…

Spoštovana gospa. Iskreno si zaslužite, da vas nekdo sliši in razume v tem, kar ste doživljali. Da lahko odkrito, iskreno in brez zadržkov spregovorite o vsem, kar vam leži na duši. Da bi vas nekdo sprejel, ne glede na vaše pretekle izkušnje. Toliko bi vam želela še reči, a je morda zadosti le, da se razbremenite občutka krivde, ki vas morda najbolj zaseda in otežuje nadaljnje življenje. Ni vam treba več. Niste krivi za pretekle dogodke, ki so se vam zgodili.

Pri nas ste kadarkoli dobrodošli, če se boste tako odločili. Pripravljena sem vas poslušati, kolikor časa boste želeli in tudi vztrajati z vami v vsem, kar ste doživeli, saj si tudi vi to zaslužite. V vaših krajih pa boste bližje našli še Inštitut Logos vitae Cerknica (tel. 040 212 209) in pa Terapevtski inštitut Odnos Izola (031 371 143).

Z vsem spoštovanjem vam želim še veliko pogumnih korakov naprej in tokrat se le za trenutek res ustavite in razmislite, kaj želite zase in kaj je tisto, kar bo vam prineslo notranjo pomiritev. Ko se boste umirili, boste tudi lažje razmišljali in odločno začeli sebe postavljati na prvo mesto (tako da surovega in poniževalnega ravnanja s strani vašega moža preprosto ne boste več dovolili). S tem si boste povrnili samozaupanje in samospoštovanje, ki vam je bilo že zdavnaj odvzeto. Srečno.

Cenjena g. Barbara!
Čeprav vas (še) nisem srečala , sem skozi vaš odgovor začutila iskreno
voljo pomagati ljudem , tudi tistim , ki jih ne poznate.Iz vaših napisanih
vrstic veje pozitivnost , ki nam jo darujete in nam tako dajete vsaj kanček
upanja…Stisk je najbrž čedalje več in ko jih človek prebira ,opazi,da je
marsikje še huje.Če pa obstajaš, potem je treba preživeti.Upam,da mi bo to
uspelo tudi s pomočjo vašega nasveta, katerega sem, verjemite, prebrala že
najmanj 10 – krat.
Sama se bom najbrž obrnila kar na terapevtski center v Izoli,ker imam veliko poti v to smer,čeprav upam, da bom kdaj spoznala tudi vas , vam
stisnila roko in se vam zahvalila za vaše tople besede.
Sedaj vam lahko le tukaj rečem HVALA,ker ste si vzela svoj dragoceni čas
za prebiranje moje “pravljice” in ste mi bila pripravljena odgovoriti.
Toplo vas pozdravljam in vam želim, da se vas naše zgodbe čimmanj dotaknejo.BOG VAM POVRNI !
JOLIE

Spoštovana Jolie,

na našem centru ste vedno dobrodošli.

V življenju sledite temu, kar čutite, saj so vaše kvalitete nežnost, vztrajnost in toplina, ki jih je kljub vašemu “zamegljenemu” ženskemu dostojanstvu moč začutiti. Poskrbite zase, tako da si povrnete moč, pogum in spoštovanje, saj boste s tem avtomatsko poskrbeli tudi za vaše otroke in vašo bližino z njimi. Zaslužite si lepše življenje, vaši otroci pa zadovoljne starše in sproščeno otroštvo.

Vso srečo vam želim na vaši poti in ne pozabite nase. Srečno.

Spoštovana moderatorka,

ob takih in podobnih temah si “razbijam” glavo s vprašanjem, kaj se hudiča zgodi, da nam človek, ki nam je bil v začetku odnosa IDEALEN, ki nas je prevzel z razumevanjem, sočutjem, komunikacijo…v nekaj letih spremeni v nergača, nasilnegaža, nezrelega moškega…Saj mogoče tudi moški nas tako doživijo, da smo v začetku zelo sladke, sčasoma pa zadirčne, nezadovoljne…

Kaj je tisto, da odnos najprej iz nas izvabi najlepše, v roku nekaj let pa najgrše, najslabše.

Hvala, lep pozdrav.

Spoštovana gospa,

kaj naj rečem, zanimivo vprašanje ste postavili.

Ljudje smo bitja odnosa, kar pomeni, da je stik z drugim bistveni element našega preživetja. In kaj dejansko je odnos? Je vse tisto, kar človek lahko v vsej polnosti čuti, doživlja in razmišlja ob nekom. In izkušnje (občutki, misli, telesne senzacije…), ki jih doživljamo ves čas odraščanja ob starših, nas globoko zelo zaznamujejo, saj se nezavedno vtisnejo v nas in jih ponesemo s seboj v življenje. Nevede se nam določene situacije, dogodki ali ljudje ves čas ponavljajo (čeprav jih nočemo).

Ko se zaljubimo, nas v tistem človeku nekaj močno privlači, nekaj globljega in notranjega je tisto vodilo, ki nas pripelje do našega partnerja. In v tem obdobju je moč začutiti vse najlepše lastnosti odnosa, neko navdušenje, veselje, srečo in zadovoljstvo, tudi to, da smo za nekoga zanimivi, predvsem pa edinstveni… In ta isti partner ima ves čas tudi svoje napake oz. manj prijetne lastnosti, le da so v času zaljubljenosti ravno zaradi naše vzhičenosti precej zakrite. In jih zlahka spregledamo, nič nas ne moti, v vsem ustrežemo, se prilagodimo, vse oprostimo,…saj je takrat pomembna le bližina dveh, to, “da sta skupaj”.

Sčasoma, ko pa človek stopi na realna tla, ko se ti neverjetno lepi občutki malo poležejo, pa lahko vidimo človeka takega, kakršen je, in kot je bil že ves čas, le da ga zaradi prijetnih občutkov, ki nas pri zaljubljenosti nadvladajo, tako jasno ni bilo moč začutiti in zaznavati.

Vsak izmed nas ima dobre in manj dobre lastnosti, vsi delamo napake in se tudi učimo, ključno pa je zavedanje, da je v odnos potrebno ves čas mnogo sebe vlagati – nobena roža brez vode ne preživi. Zato so nenehno pomembni pogovori, zlasti zanimanje, kako se nekdo ob nekom počuti, kaj pogreša, česa si želi, kaj čuti…in da je v tem razumljen, slišan in sprejet. Tak odnos ima možnost rasti, saj človek s tem, ko lahko govori o tem, kaj čuti ob nekom, ki mu zaupa, raste.

Želim vam čimveč pogovorov in medsebojnega zaupanja.

Lepo pozdravljeni !

Zadovoljna sem , da ste tako »razmišljali, razmišljali« in prišli do svojih zaključkov, ki v resnici držijo.
Sama nisem niti slučajno hotela prikazati ene plati zgodbe, kajti vsi ,ki smo
v vezah dobro vemo , da se nikoli en sam vol ne bode.
Zgodbe »mojih« moških bi najbrž imele drugačno vsebino, kar je čisto normalno, ker so moški, ker so iz druge vzgoje in z drugačnimi geni.
Nenazadnje – moški so z Marsa, ženske pa z Venere…Tudi to knjigo sem
prebrala in nešteto drugih , toda bere se gladko , živi se pa težje.
Dobro vem , da je KRIVDA V MENI , zato sem se tudi po dolgem
premisleku odločila storiti korak naprej in nekaj temeljito spremeniti na sebi.
Vem, da stvari niso same po sebi umnevne, da se je treba za vsako stvar boriti,
še posebej za dober odnos. Da ga je treba graditi in dograjevati . In sprejemati
kompromise. Če hočemo , da bo pravljica imela vsaj približno srečen konec…
Ok, sedaj sem odrasla oseba , ki » še vedno » polna strahu živi za svojega »princa« .Kar si resnično želim , je zagotoviti si prostor pod soncem brez strahu,
nezaupanja, brez občutka krivde in nemoči. Ker to dolgujem svojim otrokom.
Njih in najbrž nikogar ne zanima moje otroštvo.
In ne nadlegovanje mojega očeta; pa ne samo njega ,ampak kasneje še starejšega soseda, pa vaškega duhovnika , starejšega voznika, ko sem štopala in mu vsa razcapana ušla in nazadnje še profesorja na maturantskem izletu ,ki se je pijan spravil name v kupeju vlaka – ko sem spala!!! Pa še bi se kaj našlo.V pravljici tega nisem niti omenila, ker se mi je zdelo, da je že tako preveč dolgovezim.
Po teh dogodkih sem ostaja nemočna, strta , osramočena in nazadnje KRIVA.
Vedno sem krivila sebe.

V otroški dobi se ne znaš braniti, še kot najstnica se težko, saj te »napad«
prikoplje v tla , te ohromi . Saj se boriš, grizeš ,brcaš ;stvar mine , groza pa ne.
Počasi zbledi z leti . A ostane strah in nezaupanje , ki ga »nehote« apliciraš
v (lahko tudi) svojega zakonca, v odnose do drugih ljudi.
Teh groznih zgodb je ogromno . Vsakič , ko slišim kakšno novo , me spreleti srh. Še najhuje je , ko potem kdo pokomentira, da ženske izzivajo. V moji najstniški dobi se z dolgo karirasto srajco čez kavbojke že ni dalo kaj dosti izzivati. Kljub temu se je dogajalo. Kot otroku tudi. Mogoče sem bila bolj
»razvita« od svojih vrstnic. Ne razumem , zakaj?
Pa mislite , da sem moške sovražila . Ne, sovražila sem sebe.Njim pa odpuščala
z mojim očetom vred, kateri je sedaj že pokojni.
In tako je bilo tudi z mojimi partnerji .Mogoče je pomembno tudi dejstvo, da
so imeli vsi trije zapite očete ( kakšna skupna lastnost), da so tudi sami iz
neurejenih družin .Ampak jaz sem mislila , da lahko skupaj svet narobe obrnemo. Je pa tudi res , da sem v vsako vezo šla prehitro , najbrž misleč, da
bom našla LJUBEZEN.
Lahko ,da ne vem, kako se tej stvari streže .Da imam prezahtevne želje.
Vem pa, da sem sita iger in igric, prikrivanja resnice, hinavščine in zlorab.

Mogoče kateri izmed »zlorabljenih« žensk
uspe zgraditi topel in varen dom. Verjemite, to si iz vsega srca želim (prizadevam)tudi sama .Ne smilim se sama sebi, tega nisem nikoli počela,
srečo iščem med otroki ,med prijatelji , mojimi rožami in živalicami.

Lepa beseda odtehta materialne stvari. To je to , kar resnično rabim, tudi od
mojega moža in upam, da mi bo (z vašo pomočjo) tudi uspelo.
DA ENKRAT POSTANEM ČLOVEK Z DUŠO, NE SAMO OBJEKT.

In srčno upam, da bodo imele pravljice vseh » zlorabljenih« žensk , nasploh
vseh žensk srečen konec .Seveda s poštenimi princi.

Pa sem se zopet razpisala .Tako – olajšala sem dušo.Če me preberete – pa hvala.

Spoštovana Jolie,

vaša “pravljica”, ki hkrati predstavlja krutost, grozo in največjo bolečino majhne, nebogljene punčke, ki si je želela le, da bi jo starša imela rada, kar zareže v srce, saj ji more neštetih umazanih zlorab s strani moških ne prinesejo miru. Po toliko letih še vedno ne… Ostajajo notranje razvrednotenje, žalost in nemoč, strah in nezaupanje, v največji meri pa krivda, “da ste sami izzvali, da ste sami krivi, da ste zapeljevali, da ste itak dobili, kar ste hoteli”…in še kaka neresnica, ki neverjetno močno odpre nezaceljeno rano, bi se našla. Morda se sprašujete, kdaj bo konec, kdaj bo drugače, bo sploh kdaj bolje. Bo. Ko se boste res odločili in začeli življenje na novih temeljih. Na tem, da zaživite kot človek, vreden vsega spoštovanja, in ne več kot objekt, s katerim lahko vsak dela, kar hoče.

Kako jezni, besni in razočarani ste nad življenjem, si lahko le predstavljam. Kje kljub vsemu še vedno zmorete toliko notranje moči, motivacije in poguma, da vztrajate naprej, bi si človek težko zamislil. In toliko ene zdrave razsodnosti in zdravega razmišljanja, ki ga premorete. Vse, kar ste zapisali, kar čutite in še vedno doživljate, so boleče posledice ljudi, ki jim je bila v življenju storjena kruta zloraba s strani odraslih. Nekaj, kar se NIKDAR ne bi smelo zgoditi. Spolne zlorabe otrok s strani odraslih (najpogosteje žal sorodnikov in bližnjih!) so nekaj najbolj nagnusnega in notranje uničujočega, saj otroško dušo umorijo – ti ljudje so morilci duš (čeprav so tudi sami nekoč najverjetneje doživeli nekaj zelo podobnega), a so vseeno izključno ONI ODGOVORNI za tovrstna dejanja. V vas so pustili čustveno razdejanje, zmedo, sram vas je, ne marate se, niste zadovoljni s sabo, krivite se za vse, kar so vam moški grdega storili, v nobeni meri se ne sprejemate in ne spoštujete. Nenehno vas je strah ljudi, ne zmorete nikomur zaupati, niti sebi več ne, saj ne verjamete več temu, kar čutite, zanikate vse, kar se je zgodilo, poskušate pozabiti, izničiti vse strahove in groze, ki se v vas kdaj prebudijo, ki vas spomnijo na tiste temačne trenutke…Ker ni bilo nobene varnosti, saj so bili starši vir največjega strahu, nobenega zatočišča, kamor bi se zatekli, materi niste mogli zaupati, ker ne bi verjela, ne bi razumela…

Iščem besede, ki bi vas pomirile in ki bi vas vsaj za en dan razbremenile vse teže, ki jo nosite. Težo odgovornosti, ki bi jo morali vrniti nazaj staršema, bes in jezo, ki bi jo morala vaša mati sprejeti, ker vas ni zaščitila ter oče, ki vam je silo storil. Kako bi vam bilo, če bi poskušali počasi sprejeti, da za vse tiste grozote niste vi odgovorni, ker ste bili otrok, ker se niste zmogli ubraniti, ker vas je bilo strah? Če bi si dovolili počasi začeti verjeti, da VI NISTE KRIVI za zlorabe, ki so se vam zgodile, ampak je bila to za vas krivica? Otrok ni nikdar kriv za težka dejanja, zanj in otrokovo varnost so odgovorni starši – krivdo, ki vam je bila naložena, spada na ramena vaših staršev in vam močno želim, da se jo razbremenite. Čeprav ste bili razviti, privlačni, lepi, mladi…, ni imel nihče nikdar pravice poseči v vašo intimo, če vi na to niste pristali.

Ko se boste teh občutkov krivde vsaj malce razbremenili, vam bo lažje za naprej. To bo nekako začetek odkrivanja tančice vaše zgodbe. Boste pa potrebovali varno oporo in osebo, ki vas bo razumela, saj vam bo sami težko iti skozi ta proces.

Želim vam, da začrtate novo osnovo za vaše bodoče življenje in tokrat sebe začnete resno jemati. Da začnete razmišljati, kaj vi želite zase in kaj je tisto, kar vas osrečuje, kam vas vodi življenje. Da sebe postavite na prvo mesto, namesto večne skrbi za druge. Vse to vam iz srca želim in zaupam, da vam bo uspelo, saj čutim, da se je tokrat v vas nekaj začelo spreminjati.

Z vsem spoštovanjem,

Če potrebujete nekoga, ki vam bo stal ob strani in podpiral, sem vam na razpolago.
Pišite mi na moj mail!

Vse bo v redu, zato ker je sreča odvisna od vas, ne od drugih!

Lep pozdrav

Razumem vas, še predobro. Tudi jaz imam moža, ki mu je bil cilj samo biti bogat in se bahati okoli. Za hčerkico in za mene pa ni imel časa. Vse vikende, praznike je preživel v firmi in ne vem kolikokrat na dan na kavici, on to lahko,… jaz pa bognedaj, da bi se dobila sama s prijateljicami, je moral biti zraven. Zdaj sem spoznala drugega partnerja, ko odhajam stran od moža sem vse najslabše, vendar grem naprej, ker vem,da si zaslužim najboljše. Pogumno tudi vam, želim vam srečo v življenju. In zavedite se,niste VI KRIVI! Preveč ste dobri in ponižni, tako kot sem bila jaz.Tako so nas vzgojili, tak vzorec imava. Delajva na sebi in imejva se radi. Boste videli, da nama bo uspelo!Srečno

Eno vprašanje za vse ženske, ki odidete od partnerja šele takrat, ko spoznate drugega partnerja.

Kako to?

Vas je bilo strah oditi, če ne bi imele nikogar?
Vas je strah iti eno obdobje same skozi življenje?
Se vam ne zdi, da bi lahko od tem mnogo bolj zrasle?

Sama sem odšla od partnerja in spontano čutila, da želim biti najprej sama, prečistiti vzorce in se šele potem podati v novo vezo.

In zelo težko razumem kako lahko gre nekdo iz ene veze kar v drugo – kam daste vsa ta čutenja, ki so se pojavila v prvi neuspešni vezi – jih nesete v naslednjo?

Vesela bom vašega odgovora – tudi morda odgovora kakšnega terpavta,

Tija