Živjo,

v naslednjih vrsticah bom zapisala kar me muči in upam, da mi boste lahko svetovali. S fantom (sva zaročena), sva skupaj skoraj 7 let, stara sva 23let. Vsak še živi pri svojih starših. Na veliko se pogovarjava, da bi šla na svoje, kajti zdi se nama čas, da si začneva gradit svojo prihodnjost. Ker nekih finančnih sredstev nimava in jih tudi ne bova dobila od staršev sva pepuščena sama sebi. Fant je zaposlen sama sem študent. O otrocih se pogovarjava in sva jih tudi pripravljena imeti. In tukaj opažam, da razmišljava različno. Moje mnenje je, da si morava porihtati določeno kot je kakšno stanovanje ali življenje npr. pri mojih starših, kajti pravim, da morava imeti nekaj svojega ne da se bova nonstop zanašala in klicala na pomoč starše. Rekla sem mu tudi, da ne mislim nonstop kam se obrnem gledati koga. Sama sem gor zrasla v mestu in v hiši, kjer sem imela svojo sobo skratka svojo prostost, fant je rasel izven mesta v bloku. Sedaj imam občutek, da sem ga močno prizadela in da si on življenje predstavlja drugače. Rekel mi je tudi da prvi korak sva že naredila in da dolgo ne misli čakat na naslednjega, češ da ima že dolgo željo po otroku in češ, da vidi, da dokler nebo stanovanja da sama ne bom pripravljena na otroka.Ter kako pri reagirala če bi mi postavil vprašanje zdaj otroka al pa greva narazen. Na to sem mu jasno odgovorila, da bi mu pri takšen vprašanju glasno rekla “odjebi”, kajti tega res ne rabim. Sama si tudi želim močno skupnega otroka, a menim, da določeno mora biti porihtano. Dosti ljudi poznam, ki živijo pri starših in so enostavno od njih odvisni, so brez služb … Skratka takšnega življenja nisem pripravljena imeti, kaj šele v takšnem primeru spočeti otroka.

Torej povejte mi svoje mnenje in kaj mislite, ali res razmišljam napačno.

Hvala za vsak odgovor

Lep pozdrav

Lepo pozdravljeni!

Odločitev za otroka bi vedno morala biti posledica želje, ki se prebudi pri obeh, moškem in ženski. Če nekdo v odnosu čuti, da še ni čas, je vredno poslušati svoja občutja. Osnovne stvari, kot je služba, ki je vi še nimate, saj ste še študentka, odločitev in zaveza k odnosu, ki da veliko varnosti ter dom oz. vsaj nek prostor, kjer veste, da se boste kod družina lahko sprostili. To so tisti temeljni kamni v odnosu dveh, ki se imata rada, ki veliko doprinesejo k varnosti in sproščenosti, kamor je otroka veliko lažje sprejeti, kot v situaciji, ki jo opisujete.

Moj nasvet: stari ste šele 23 let. Zaključite študij in si poiščite zaposlitev. V letih, ki so pred vami, se bo veliko še dogajalo in marsikaj še spremenilo. Morda vaju čaka tudi kakšen otrok. Vsekakor pa prečutite in si iskreno odgovorite, koliko ste vi in vaše telo v tem trenutku pripravljeni na otroka in vse tisto, kar dete prinese v odnos. Morda je smiselno poslušati svojo intuicijo, saj za otroka je še vedno čas. Sprašujem pa se, zakaj se vašemu fantu tako mudi z otrokom. Tudi sam je dokaj mlad. Fantje pri 23 še ne razmišljajo o otroku, običajno je ravno obratno. Je ta njegova želja iskrena, ali pa je le želja po tem, da bi imel družino, ki bi mu dajala varnost? Kako pa je bilo v njegovi družini? Je bil ljubljen otrok, sprejet, je bilo varno živeti v vzdušju, ki ga je obdajalo? Ne vem, kaj ga nagovarja k temu, da vam postavi celo pogoje, otrok, ali pa greva narazen. Kje pa ste ob tem vi in vaša čutenja? Ali vas je vprašal, če ste vi pripravljeni na to spremembo? Sprejeti otroka v odnos, ni ravno mačji kašelj in je velika odgovornost. Mislim, da se sam tega ne zaveda, on ima samo eno željo, ne vem pa, če se resnično zaveda odgovornosti, ki ga čaka, kot očeta.

Ali je pa ta želja po otroku le odraz neke stiske, ki se med vama prebuja in je ne znata in ne zmoreta rešiti? In če je otrok resnično spočet zato, da reši stisko v odnosu med partnerjema? Kje je potem tukaj varnost, ki jo vi kot mama potrebujete in ne nazadnje tudi otrok?

Gospa, iskreno si odgovorite, kaj je ta želja po otroku in kaj so ti pritiski od partnerja. Predvsem pa poslušajte svoje telo in svoje občutke. Vi najbolj veste, kaj je prav za vas in ali je že čas za otroka, ali ste pripravljeni? Sledite sebi in svojemu telesu.

Želim vam vse dobro v prihodnje in uspešno zaključen študij, pa srečno.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

V bistvu ne sploh ne gre za to, ali razmišljaš napačno ali pravilno. Nasplošno se ljudje preveč obremenjumemo s tem, to pride z vzgojo. Nekateri največji duhovni učitelji prešnjega stoletja so povedali mnogo v zvezi s tem.

Pomembno je to, kako se počutiš. Če potegnemo neko analogijo – precej podobno je v spolnosti. Po teh forumih se je oglasilo že kar nekaj žensk, ki se zaradi partnerjeve želje po neki spolni praksi slabo počutijo, ponavadi se gre za analen seks. Kot pravi eden največjih strokovnjakov na tem področju dr. John Gray: “Nikoli ne smemo od parnerja pričakovati ali zahtevati nekaj, kar bi v njem sprožilo nelagodje” v knjigi Moški in ženske v spalnici. Pa čeprav eni pari to prakticirajo in jim je to všeč, to še ne pomeni, da mora to biti všeč tudi tebi in da lahko tvoj partner od tebe pričakuje ali celo zahteva. Tvoj odnos do tvojega telesa je tvoja stvar in ti postavljaš meje. A zdaj približno razumeš, kaj mislim s tem, da to v bisvtu sploh ni pomembno, ali je prav ali narobe? Z malo cinizma bi lahko celo rekel, da je vprašanje samo po sebi – napačno. Popolnoma enako je v primeru otroka. Važno je, kako se počutiš in če se zaradi nečesa ne počutiš dobro, to zagotovo ni dobro znamenje, pa če se gre zaradi analca, otroka ali pa česar koli drugega, je popolnoma vseeno.

Kar pa se tiče tistega ultimata, zaradi katerega bi ga “odjebala”, to bi bilo(oz. pomojem že je) navadno čustveno izsiljevanje. Nakako imam občutek, da fant čuti, da se zveza morda ne bo obnesla in te hoče čimrej oploditi, da bi te priklenil nase. To je značilno tudi za alkoholike, Rugelj piše dosti o tem in letos smo točno na tem forumu že imeli eden ali dva takšna primera. “Fant se ga večkrat napije, a ko bova dobila otroka, mi je obljubil, da bo prenehal s pitjem!”, so izjave naivnih deklet, ki meni večkrat izvabijo nasmešek na obraz(pa pravzaprav sploh ni smešno).

Moj nasvet: ne pusti se oploditi, dokler ne boš začutila(ne mislila, ZAČUTILA!), da je pravi čas.