Lep pozdrav še na tem forumu, sem bil na Ljubezenski nasveti, pa bom probal še tu za kako mnenje!!

Znašel sem se pred odločitvijo,ki pa je ne zmorem sprejeti! Moja zgodba: trije križi, redna služba, s partnerko istih let, nekaj let v skupnem stanovanju,razmeroma različna karakterja, odnosi sčasoma rutina, pri meni dolgčas, krivda najbrž malo z obeh strani zaradi premalo vloženega truda. Pred časom v življenje vstopi sodelavka, samohranilka z enim otrokom, najprej nedolžno spoznavanje, pri meni naraščanje čustev do nje, sms-i, vračanje čustev, zaljubljenost. Spoznam da je oseba nadvse imenitna, kot ženska in kot mati, da imava več skupnih točk, skratka v razmeroma kratkem času mi pomeni ogromno, največ…pričnejo se obojestranska razmišljanja o skupni prihodnosti, njen otrok,ki bi mogoče pri komu bil ovira,je pri meni ravno nasprotno. Doma pričnem govoriti o mojem odhodu,delitvi premoženja, partnerka ne nasprotuje,saj je sprva prepričana,da ne mislim resno. Pri novi ljubezni pride sčasoma tudi do intimnosti, še večje zaljubljenosti,celo razmišljanja o spočetju otroka( zavedam se,da je to malo otročje in neodgovorno razmišljanje,če z nekom nisi preživel niti nekaj dni skupaj,ja!) V glavnem pride dan odločitve o mojem odhodu, spakiram,odidem k staršem, saj nova ljubezen pove,da selitev k njej sicer da, vendar po določenem času,da se navadiva drug drugega in da se navadi otrok, razumljivo. Ko se vrnem še po nekaj stvari k partnerki,pa ugotovim , da je sprva trdna oseba popolnoma zlomljena, jok,izguba apetita, bruhanje… Po nekaj pogovorih sicer pove,da moje odločitve, da odidem k drugi ženski sicer ne more preprečiti,pa vendar me postavi pred dejstvo,da ji bom z mojim odhodom uničil in sesul življenje,da s svojim dohodkom sama v stanovanju sploh ni možna preživeti, da sem ji porušil vse upe,ki jih je gradila z mano, da niti več ne ve, ali bo ob mojem odhodu sploh še kdaj lahko s kom živela, kaj šele imela otroka in da je prizadeta že tudi zaradi splava,ki ga je doživela pred meseci! To me seveda šokira,dejstva in neodločenost predstavim tudi novi ljubezni, ki je seveda upravičeno jezna name in nase,ker mi je dovolila vstopiti v svoje življenje,prepričana vame!
Sam nisem oseba,ki bi bil sposoben nekoga tako prizadeti, vedoč, da sem v bistvu to že itak storil na obeh straneh,sams em se zdaj postavil pred odločitev,za katero sem bil pred kratkim prepričan, da jo zmorem izpeljati, zdaj to več nisem, sem neodločen,iščem neko srednjo pot, čeprav se zavedam,da bom mogel odločitev sprejeti sam! Na pomoč!

Pozdravljeni!

Zgodba, ki jo opisujete se velikokrat konča v varnem domačem okolju.
Jaz bi tukaj naslovila predvsem partnersko krizo. Rutina, dolgčas, krivda, kot opisujete, pusto življenje, ki nima več nobenega smisla. Nakar se najde nekdo, ki vas poživi in spet da življenje pustemu vsakdanu.

Čutiti je, da ste se zelo hitro odločili za odhod in tudi razmišljanje o otroku s strani te gospe, se mi zdi dokaj prehitro in posledica evforije in zaljubljenosti. Odnos, ki ga opisujete s to gospo, še ni odnos, je zaljubljenost, ki je nastala, kot posledica stiske v vašem partnerskem odnosu.

Kot opisujete tudi sami, boste odločitev morali sprejeti sami, vendar me tukaj vaše pismo napelje na misel, da bo morda tudi drug odnos s časoma postal rutina, poln problemov in vsakdanjih praznih besed, brez prave vsebine. Kajti ko enkrat v odnosu najdeš stik in sočutje, varnost in predanost, ni več potrebe po tem, da bi te nekdo poživil in ti vdahnil sproščenost. Sproščenost pride iz odnosa in je posledica ljubezni, razumevanja in predanosti. To je odnos, ki ga zgradiš. Odnos je rast in odločitev, da boš vztrajal do konca.

Vsekakor se lahko odločite za nov odnos, življenje bo pač šlo v neko svojo smer, ki najverjetneje tudi s časoma ne bo preprosta. Zaljubljenost je iluzija, odnos, ki iz nje nastane, šele da odgovor. Lahko pa se odločite in ostanete, vendar bo prav tako težko, saj bosta morala veliko narediti na sebi in odnosu, da se bosta globje začutila in se povezala v bolj intimnem in ranljivem odnosu.

Sočtje, stik, ljubezen, toplina, skrb za drugega, ni nekaj kar bi nam bilo dano, še posebaj, če prihajamo iz družin, kjer ni bilo topline in odnosa. Je pa nekaj kar lahko razvijemo, kot svojo pot, ki je edinstvena, sproščena in kreativna in ki nam da smisel življenja in bivanja.

Vso življenje begat od ženske, do ženske, gospod ne vem, kaj se vam bo prebudilo ob tej novi partnerki, vsekakor vas je že postavila pred vrata in se ni zmenila za to, da ste sedaj morali odseliti sebe in svojo prtljago k staršem. S tem pa ste se tudi malo osramotili, če sva čisto do konca iskrena. Vaše pisanje mi daje občutek, da ste bolj na vrat na nos spekirali v novo življenje ter pristali pri starših.

In kako to, da sedaj ko ste ugledali solze na očeh vaše partnerke, več ne zmorete tega koraka. Kaj vas je ustavilo? Ste morda s tem iskali njeno bolečino in solze za vami, besede, da ne zmore brez vas svojega življenja? Ste iskali v njenih solzah, da vas ima še rada in da ji kljub vsemu ni tako vseeno, kod se je zdelo na prvi pogled? Odgovor imate vi.
Verjamem in upam, da se boste odločili, kot bo nabolje za vas. Prečutite sitiacijo in premislite. Samo vi veste, kaj je prav za vas in želim vam vse najboljše.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
MIdva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]