Spoštovani,

Rada bi, da bi mi mogoče vi lahko svetovali v mojem, sicer hecnem primeru nestrinjanja s partnerjem.

Situacija je sledeča:
Moj partner je bil s strani mojih staršev povabljen skupaj z njegovimi starši na kosilo za rojstni dan (RD). Torej moji ga bodo pripravili in imeli bomo pač lepo popoldne. Ker bova oba brez otrok, bo še malo bolj sproščeno. Vsi se dobro razumemo in do tu je vse OK.

Kaj pa meni ni jasno, je to, da se mu enostavno NE DA iti in pravi, da bi rad malo miru (čeprav daleč od tega, da bi non stop imela obiske…), da ne ve, kaj ima takrat v službi…. Potem kasneje izve, da imajo odbojko…., potem mi reče, kaj ko bi šla raje na morje? …. HALO???
Sem rekla: “Pa vzemi to kot obisk in kosilo pri naših, ne kot praznovanje RD….”

Ne razumem, zakaj ga to tako moti. Njegova prejšnja partnerka je bila tudi tako bolj nedružabna kar se RD tiče….jaz pa sem na to vedno komaj čakala…

Kako naj ga razumem in kako naj si razjasnim ta odpor do tega….?

Spoštovana gospa,

mogoče ste med čakanjem na odgovor že »odpraznovali«, se poveselili in je bilo vse čisto OK in bo ta odgovor z zamudo, a mogoče bo odgovor vendarle komu koristil. Ali pa preprosto spodbudil še kakšno novo izkušnjo…

Verjamem, da vam je težko in ste jezni na vašega partnerja, ki v nasprotju z vami ne uživa v takih dogodkih – praznovanjih; ki pravi, da se mu »NE DA in bi rad malo miru«, medtem ko bi vas tako skupno kosilo sprostilo in bi se želeli poveseliti v skupnih trenutkih. Verjetno se počutite, kot da partner zavrača del vas s tem, ko zavrača nekaj, kar bi vam zelo veliko pomenilo – druženje z vajinimi starši. Oba počutita čisto nerazumljena v svojih stiskah in strahovih, pa tudi veseljih. Ne vem, koliko on razume, kaj vam pomeni tak dogodek, kaj vam pomeni, da je on zraven.

Ne vem, verjetno ste ga v tem času tudi že povprašali po »globljih razlogih« za njegov »ne da se mi in rad bi malo miru«, saj so to ponavadi stavki, ki skrivajo za sabo kar nekaj dodatnih informacij, o katerih včasih niti ne želimo govoriti oz. se nam ne da (vsaj slutiti je tako – glede na vsemogoča »izmikanja«, ki jim vi kar ne morete verjeti, ker verjetno čutite, da ni povedal še vsega). Ali pa se nam včasih res preprosto ne da in bi se želeli samo odpočiti, ker smo preutrujeni od vsega – s čimer ni nič narobe, vsi včasih rabimo tudi to.

Očitno je, da so v vaši družini imeli taki dogodki pozitiven naboj in ste se jih vsi veselili in vam je tudi zato še do danes ostalo veselje do takih reči, medtem ko je njemu to nekoliko odveč. Zakaj, kakšne izkušnje ima on tu, kako so praznovali pri njih doma, kakšno vzdušje je bilo tam, česa se boji na tem srečanju, pa mogoče še niti ne ve, le odpor čuti…

Tu je še veliko prostora za medsebojni pogovor in razumevanje drugega ter s tem krepitev vajinega odnosa – da si oba dovolita povedati drug drugemu, kaj mu ta konkretni dogodek pomeni. Kaj pomeni, če drugega ni tam, kaj zame pomeni, če moram iti kljub temu, da se mi »ne da«, kaj mi pomeni, če mi ni treba iti itd. Verjamem, da ko se bosta oba čutila slišana drug pri drugem v eni taki “malenkosti”, kot je praznovanje RD, potem bosta lažje skupaj sprejela odločitev, pa kakršna koli že bo. Bo vajina in bosta vedela, zakaj je taka, kot je.

Vse dobro!

Prav lepa hvala za odgovor. No, navsezadnje nismo praznovali, ker sem popustila – bila sva na tem, da se popolnoma skregava, pa sem videla da je bolje odnehati. Bilo mi je blazno težko to povedat mojim staršem in sem se pač nekako izgovorila.

On pravi, da noče praznovati…tudi s svojimi starši in sestro nikoli ne praznujejo, kar je meni precej nerazumljivo. Nikakor nisem mogla izvleči iz njega več kot neko nesmiselno izgovarjanje…

No, saj koneckoncev imamo vsi svoje muhe, samo to se mi je pa prvič zgodilo. Med drugim je omenjal, da nikoli ni po njegovo – naj povem da je problem, ker se on nikoli ne da pobude za kaj, jaz pa sem le malo bolj družabna….in imam včasih občutek, da je preveč prilepljen samo name….če kam grem mi piše sms-e kdaj pridem, da me pogreša….nikoli ni negativen, če kam grem, ampak mi s svojimi govori da vedeti, da brez mene niti ne ve dobro kaj bi počel. V nasprotju z njim pa jaz neeeeskončno uživam, če doživim kak dan ali vikend sama, brez otrok, brez njega in počnem kar si želim.

Pogovarjava se veliko in nama ni težko povedati svojih občutkov, vendar vseeno….kako bi lahko to še malo popravila….

PS: Če se spreva okoli tega, mi vedno očita, da sem v prejšnji vezi imela stalne zabave, pa da sem vedela kam grem ( z njim) in da se zdaj pritožujem. Naj povem – prej je bilo skoraj preveč tega družabnega življenja, zdaj pa skoraj nobenega:)