Kriza
Pozdravljeni!
Sem v čudaški zvezi s fantom, ki me ne mara več. Izogiba se vsakemu stiku, razen za občinstvo, niti pogleda me ne več, seksa ni že eno leto. V tem času sem mu večrat povedala (pravzaprav sem vpila) da tako ne bom živela in pričakujem spremembe. Živiva kot sostanovalca, prepir nastane, ko od njega pričakujem, da se obnaša v skladu z svojo vlogo partnerja, očeta in dela družine. On pa odhaja – na čik pavzo, v službo, za računalnik, spat. Očita mi, da ga spravljam ob živce, mu ne dam miru, ne znam poslušati in biti tiho (tu mi odnese pokrov – kdo je on, da me bo tišal). Naj torej odide zares, da si bom lahko našla nekoga, ki mu bom všeč, ne pa v nadlego.
Kaj naj? Po prepiru se dela, kot da ni bilo nič. Gremo naprej po starem. Kot da sem ga dolžna prenašati, ker imava otroka. Po čisto preveč prošnjah, crkljanju in pihanju na dušo, da bi mu bilo lepo imam dovolj. Ali gre skupaj z mano na terapijo (da vsaj razjasniva, kaj hudiča je narobe) ali pa sam kamor hoče. Verjetnejša se zdi druga možnost, ker pri njemu ne vidim nobene volje/interesa za naju. Kar vseeno mu je, da sem žalostna, če jokam, ga živcira. Jezna sem in obupana, ker me odriva. Hočem, da sliši in dojame, kaj je narobe. In me potolaži, namesto da gre stran. Grdo je, da je lahko krasen do vseh – sorodnikov, frendov, znancev, kolegov, ko sva sama pa se mu ne da več truditi. Doma so ga same zahteve in pritoževanje, nerganje, neverjetno težko mu je storiti kaj zame. Zame tu ni nobenega veselja več.
No, kako naj to izpeljem? S svetovanjem mislim resno, dalo bi se kaj popravit. Včasih je bil tak v redu fant, kar imava otroka pa mori z razno tradicionalno-patriarhalno folkloro tipa kaj se »spodobi« in kaj ne. Pa duhovičenje na temo takšne ste ženske, ki bi bilo neprimerno tudi po 50 letih zakona – neokusna posploševanja zavita v šalo. Ne vem od kod jih jemlje. In tak način obnašanja se mu zdi v redu. Saj sem tudi sama dostikrat tečna, ne zanikam. In utrujena, in zaskrbljena, ker si poskušam urediti življenje in me je strah in sram, ker sem brez službe in vsega. Pa vseeno mislim, da se da pocrkljat najbližje in se imeti lepo skupaj. Hočem normalen, spoštljiv in ljubeč odnos in ne bo me prepričal, da sem zaradi tega prezahtevna.
Sem napletla… hvala za vaš čas, se beremo.
Mmojcej
Veliko jeze je v vašem pisanju, ki sem ter tja izpade že kar kot nestrpnost. Ker niste postavili konkretnega vprašanja, bom najprej pokomentiral nekaj vaših stavkov oziroma izjav.
– »V tem času sem mu večkrat povedala (pravzaprav sem vpila)…« Jeza je eno, vpitje je nekaj povsem drugega. Za tistega, nad katerim vpijete, je to ponižujoče in verjetno celo nasilno. Vašemu partnerju ostane, da na vaše vpitje odgovori nazaj z vpitjem ali z umikom. Seveda obstaja tudi tretji način, da se na vpitje odzovemo umirjeno in hkrati odločno. Vendar, če bi vaš partner to zmogel, potem ne bi bil z vami.
– »Prepir nastane, ko od njega pričakujem, da se obnaša v skladu z svojo vlogo partnerja, očeta«. Odkod ste lahko tako prepričani, da je vaša predstava »vloge partnerja in očeta« pravilna. Ali sploh obstaja pravilna predstava? Zakaj bi bilo to, kako si vaš partner predstavlja tidve vlogi, nujno narobe? Ali sploh veste, kako si on to predstavlja? Ima sploh možnost, da to pove? Ali ima ob vaši jezi, nestrpnosti, zahtevnosti in napadalnosti sploh prostor, da bi obe vlogi udejanil – po svoje!
– »Očita mi, da ga spravljam ob živce, mu ne dam miru, ne znam poslušati in biti tiho«. Iz načina, kako ste napisali svoje sporočilo, si lahko predstavljam, da se partner ob vas tako počuti. S tem stavkom vam verjetno samo želi povedati, da zanj in njegova mnenja in poglede v vajini zvezi ni prostora in da mu predvsem ne znate prisluhniti.
– »(tu mi odnese pokrov – kdo je on, da me bo tišal)«. Če vam »odnese pokrov«, potem je to izključno vaš problem, saj kaže na to, da še ne zmorete učinkovito upravljati s svojimi čutenji.
– »Naj torej odide zares.« Morda pa ne odide samo zato, ker si želi biti z vami, ker mu vi in družina veliko pomenita. Če česa ne zna, ne zmore, tako kot si vi želite in če se iz užaljenosti ali prizadetosti umika, še ne pomeni, da mu ni nič do vas. Zakaj vi ne odidete, če je partner tako brezupen? Zakaj ne sprožite postopka ločitve? Kaj je na tem »brezupnem« moškem, da ga ne morete zapustiti?
– »ker pri njemu ne vidim nobene volje/interesa za naju«. Verjetno vas zelo podobno doživlja tudi vaš partner.
– »Vseeno mu je, da sem žalostna.« Morda mu ni vseeno, ampak se samo ne zna ustrezno odzvati na vašo žalost, tako kot večina moških. Morda se celo krivi za to, da ste žalostni in se ukvarja s tem, kaj je naredil narobe, namesto da bi vas začutil in bi vam bil v oporo.
– »Hočem, da sliši in dojame, kaj je narobe.« Bom napisal ta stavek malo drugače: »Hočem, da sliši in dojame, tako kot jaz mislim, da je prav.« Odkod ste lahko prepričani, kaj je prav in kaj narobe in da imate vi prav? Eden od temeljev težav v odnosih je borba, čigav »prav« bo prevladal. Bom tvegal in napisal, da glede na odnos, ki ga imata, nobeden od vaju nima »prav« in se morata tega, kaj je ZA VAJIN ODNOS prav, šele naučiti.
– »In me potolaži, namesto da gre stran.« Od partnerja pričakujete nemogoče. Potolažita lahko samo oče ali mati, partner te moči nima. Odrasel človek se mora naučiti potolažiti sam, drugi (tudi) partner so mu pri tem lahko samo v oporo.
– »ko sva sama pa se mu ne da več truditi«. Možno je tudi, da ne ve več kaj naj naredi, da bo vam prav ali se vam maščuje za tisto, kar on z vaše strani doživlja kot krivico.
– »Ne vem od kod jih jemlje. In tak način obnašanja se mu zdi v redu.« Jemlje jih iz svoje izvorne družine, tako se je pač naučil, zato se mu tudi tako zdi povsem v redu, saj drugega ne pozna. Odkod jih jemljete vi? Zakaj se vam vaš način obnašanja (vpitje, nestrpnost,…) zdi v redu?
– »In me je strah in sram, ker sem brez službe in vsega.« To sta vaš strah in sram, tako kot je vaša odgovornost, da ste brez službe. Partner z vsem tem nima nič. Ko se boste naučili poskrbeti zase, tudi za svoj strah in sram, boste precej več pričakovali od sebe in precej manj od partnerja.
– »Hočem normalen, spoštljiv in ljubeč odnos«. Odkod poznate tak odnos, ste prepričani, da je vaša predstava sploh možna? Poznate partnerjevo predstavo takega odnosa? Ste prepričani, da ste tak odnos sploh sposobni živeti?
Upam, da mojih komentarjev ne boste razumeli v smislu, da ste zdaj vi vsega krivi. Želel sem prikazati samo, da vedno obstaja tudi drug pogled na isto stvar. Nobeden od vaju ni nič kriv, oba s partnerjem se pač obnašata in odzivata, tako kot sta se naučila. Na vama je, da se odločita ali bosta še naprej vztrajala pri znanih vzorcih in drug drugega krivila za svoje težave ali pa bosta sprejela najprej odgovornost za svoje življenje ter potem tudi za vajin odnos. Če bosta želela boljši odnos, se bosta morala marsičesa naučiti in veliko spremeniti. Terapevtska pomoč bi vama seveda pri tem prišla še kako prav.
Lepo vas pozdravljam
Res je, sem jezna. In vem, da je opisano samo moj pogled na stvari. Vprašanje, ki manjka v prvem postu je naslednje: kaj sploh lahko pričakujem/smem pričakovati od partnerja?
Še par dodatnih pojasnil:
O vlogi partnerja in očeta: Pričakujem, da je prisoten v družini, na kakršenkoli način. Želim, da nameni del svojega časa izključno nama. Ne sorodnikom, ne kolegom, ne televiziji.
»Hočem, da sliši in dojame, kaj je narobe.« bolj pravilno bi bilo “kaj me teži, zakaj mi je hudo, kako se počutim”
Iskanje službe sem omenila, ker mi je trenutno težko prav zaradi tega. Dogajajo se mi še druge stvari, ki res nimajo nobene zveze z najino zvezo, mi pa visijo nad glavo. Zelo se trudim urediti si življenje in me prizadene, če na “Objemi me” dobim odgovor “Tečna si”. OK, poskrbeti mora vsak zase, ampak ali je res tako pretirano pričakovati malo prijaznosti?
In ja, mislila sem, da vem, kaj on pričakuje in kako si predstavlja najin odnos, organizacijo skupnega življenja, načrte za prihodnost. O tem sva veliko govorila in se dogovarjala. Zdaj, ko se dogovorov ne drži, sem pa jaz zahtevna.
“Upam, da mojih komentarjev ne boste razumeli v smislu, da ste zdaj vi vsega krivi.” Hmmm, težka bo. Osnovno sporočilo v moji izvorni družini je bilo “Ti si vsega kriva, ti si v napoto, ti nisi normalna, izgini”. Takšnih odnosov nočem in pretirano reagiram na vsako malenkost, ki bi lahko vodila v to smer. Razumem, da moram sebe spraviti v red, ampak (spet ampak) alkoholiki in narkomani počnejo to ob opori družine. Zakaj jaz ne morem računati na tolažbo, bližino itd., temveč moram biti popolnoma samozadostna? Pa sem spet pri začetnem vprašanju: kaj sploh lahko pričakujem/smem pričakovati od partnerja? In vašem:
“Odkod poznate tak (normalen, spoštljiv in ljubeč) odnos, ste prepričani, da je vaša predstava sploh možna? Poznate partnerjevo predstavo takega odnosa? Ste prepričani, da ste tak odnos sploh sposobni živeti?”
Bom razmislila, se beremo.
Ne morem biti tiho ob vsem tem. Gospoda Izidorja Gašperlina berem že nekaj časa in ne morem verjeti, da je na zastavljeno vprašanje odgovoril na tak način. Ženska, ki kakor razberem niti še ni poročena s svojim partnerjem, je šele na začetku skupnega življenja, ki predvidevam traja nekaj let. Partnerja imenuje fant. In ta fant ne seksa z njo že eno leto??!!! Zanemarja družino, svojo partnerico ob tem, da ima čas za vse ostalo!!?? In g. Izidor podvomi, da so želje in predstave o normalnem partnerskem odnosu s strani ženske prave? Ne razumem! Stara sem preko 50 let in imam bogate izkušnje, toda ob tem odgovoru ne morem biti tiho. Že sedaj je odnos z njegove strani hladen, kaj šele bo. Ta veza NIMA prihodnosti. Bom kar direktna.
Prevarana
Kot sem že napisal v odgovoru, sem želel samo pokazati, da na iste probleme v odnosu obstajajo različni pogledi. Zato se v odgovoru nisem postavljal na stran nobenega od partnerjev, predvsem pa ničesar ne trdim, pa tudi dvomim ne o Mmojčinih željah in predstavah, kot ste napisali. Morda res nisem uspel najbolj posrečeno napisati, želel sem predvsem da mmojcej razmisli o določenih stvareh, o katerih je (vsaj tako piše) popolnoma prepričana. Da poskusi upoštevati, da ima njen partner svojo zgodbo, da stvari vidi po svoje in precej drugače in da vse kar počne, počne z nekim razlogom – in verjame, tako kot mmojcej, da ima prav. Predvsem pa sem želel Mmojcej opozoriti na njen del odgovornosti v odnosu in njena ravnanja (vpitje, zahtevanje, vsiljevanje svojih vzorcev,..), ki so lahko ravno tako sporna in nesprejemljiva kot opisana partnerjeva ravnanja.
Zapisalo se vam je “In ta fant ne seksa z njo že eno leto??!!!”. Mar ne bi bilo bolj korektno, če bi napisali, da “partnerja ne seksata že eno leto”. Vsi ostali, vključno z nama, prevarana, ne vemo, kaj in zakaj se dejansko dogaja v odnosu. Prebrali smo samo en pogled, eno doživljanje. Če bi mmojčin partner napisal svojo zgodbo, bi verjetno komaj verjeli, da gre za isti par. Kdo od njiju ima torej prav? Lahko oba ali pa nobeden. Ampak saj za njune težave to sploh ni toliko pomembno.
Ali ima ta zveza prihodnost ali ne, si ne upam niti ne morem ocenjevati. O tem se bosta vsak dan znova odločala partnerja sama, saj se namesto njiju ne more noben drug. Namesto ukvarjanja z negotovo prihodnostjo, se je precej bolj pametno ukvarjati s sedanjostjo. Partnerja očitno ne moreta narazen, njun odnos pa je hkrati vse prej kot zadovoljujoč. Na tej točki imata možnost, da nadaljujeta z borbo, kdo ima bolj prav, čigave predstave in želje so bolj pravilne ali pa se začneta pogovarjati in sodelovati ter tako poskušata bodisi izboljšati odnos ali pa se raziti. Ker bosta partnerja kot starša doživljensko povezana, bi tudi ločitev še vedno pomenila sodelovanje. In šele na tem mestu si upam, ne glede na to, da mi manjka partnerjeva zgodba, napisati edino trditev: Ni važno, kaj se dogaja med partnerjema, je partner kot oče dolžan poskrbeti za otroka in izpolnjevati svoje starševske dolžnosti. Kot partner se svojim “partnerskim obveznostim” lahko kadarkoli odpove in jih ni dolžan “izpolnjevati”, starševske pa nikoli ne prenehajo! To je praktično edina trdna stvar v celi zgodbi, vse ostalo je stvar odločitve, volje in dogovora obeh partnerjev.
Prevarana (in tudi vsi ostali bralci te teme), ne bi še naprej na dolgo in široko pojasnjeval svojega odgovora. Bom pa z veseljem pojasnil tiste dele odgovora, ki so vas zbodli ali pa se z njimi ne strinjate, če me boste nanje opozorili.
Lep pozdrav