Normalna le prisotnost obeh?
Pozdravljeni!
Velikokrat berem, da je za normalen razvoj otroka potrebna prisotnost obeh staršev. Kaj pa če napr. eden od staršev odide ali pa umre, potem je takšen otrok kakšen? Njegov razvoj poteka nenormalno?
Prosim, če mi lahko malo bolj obrazložite to tematiko, ker mi ni popolnoma jasna.
Hvala.
Lep pozdrav!
Pozdravljeni!
Človek ob naših odgovorih najverjetneje včasih dobi občutek, da je življenje pravo samo, kadar sta prisotna oba starša. Ne vem katera tema vas je nagovorila k temu razmišljanju, vendar verjamem, da je ta stavek vzet iz konteksta neke vsebine.
Življenje ni nikoli točno določena smer, z vedno istim izzidom. Je ravno nasprotno. Otroštvo prinaša veliko težav in bolečin, ki jih ne zmoremo kontrolirati in so del življenja ter velikokrat velika krivica za otroka. Če eden od staršev odide ali umre, za otroka nikakor ni lahko in je vredno dopustiti otroku, da izrazi svoj svet bolećine in stiske. Kar koli v življenju se že pripeti, je predvsem pomembno, da ima otrok nekoga ob sebi, ob komer lahko pove, kako mu je in predvsem, da njegov čustveni svet ni blokiran.
Všasih imajo otroci oba starša in je lahko v tisti družini za otroka huje, kot če bi bil samo eden. Veliko otrok ima oba starša, pa je njihovo otroštvo zelo klavrno. Torej kaj je prava pot? Če ima otrok starša, ki je prisoten, mu na razpolago in sočutenj v stiska in težavah, bo otrok veliko tega, kar ga boli in je zanj pretežko predelal sam. Če pa starš blokira njegov čustveni svet, pa bo ta blokada kasneje v življenju zelo močno odzvanjala v odnosih z drugimi.
Pet letnemu fantku, je umrla mama in oče mu reče:” ne joči, nimaš zakaj jokat, sedaj si že velik fant, fantje ne jočemo, nisi več otrok in lahko razumeš zakaj.” Gospa, ali res ta fant razume zakaj? Ta fant razume samo to, da je žalost za očeta nesprejemljiva in da če bo jokal, z njim nekaj ni vredu oz. je z njim nekaj hudo narobe. Ta oče ni prenesel žalosti v očeh tega otroka in je otrok na ta način poskrbel za očeta, ki ni vzdržal čutenj? Blokirana žalost, ga bo v življenju v odnosih zelo veliko stala. Zelo velika verjetnost je, da bo našel partnerko, ki bo zelo veliko jokala in ji bo ponovil stavke svojega očeta:”nimaš za kaj jokat, saj nisi več otrok.”
Ona bo iskala sočutje, on ne bo prenesel njenih solz…
Zastrašujoče je pomisliti na raziskave, ki so pokazale, da neizžalovana žalost, potrebuje pet generacij, da se predela. In ko ob tem pomislimo na vojno, ki so jo utrpeli naši starši, stari starši. In na vse izgube, ki so jih utrpele naše mame, babice? Koliko blokirane žalosti! Življenje resnično ni lahko in nima nikoli ravne linije odnosov. Najde vedno malo svojo smer in piše sebi lastno zgodbo. Ali je tam kdo, ki nam to zgodbo ovrednoti in nas v svetu našega doživljanja začuti, pa zavisi od sposobnosti te osebe najti sočutje v svojem lastnem življenju.
Upam, da sem odgovorila na vaše vprašanje in Vse dobro vam želim v prihodnje.
Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]
Zelo dobro napisano. Ja bi dodala svojo izkušnjo.
Ne vem zakaj ampak bila sem 16 let (od svojih najstniških let) v razmerju v katerem sta se rodila 2 čudovita otroka….Bilo nam je lepo a vendar sem se na eni točki spoznala in začela ugotavljati, d me veza duši, da to nisem jaz in da ne morem izražati svojih občutkov – ne razumem zakaj sem se tega pravzaprav bala in sem lahko npr. jokala samo kadar ni bilo nikogar blizu….ti občutki so bilizelo močni sploh po rojstvu drugega otroka, ki je na žalost prizadet, in sem dala pravzaprav sama v njegovih pvih treh letih čez ogromno težkega….takrat sem bila v svojem čustvovanju sama….zakaj? Imela sem občutek, da bi s svojo bolečino preveč obremenila druge….
Na koncu se mi ni izšlo, spoznala sem človeka ob katerem sem se lahko popolnoma sprostila v čustvih in končala svoj zakon….na precejšnje presenečenje drugih. Ampak od takrat naprej sem boljša, najbolj mi je všeč, če se lahko sprostim in zjokam kadarkoli je potrebno, pa me ne bo nihče “držal nazaj”….in tako delam tudi s svojimi otroci….pustim jim, da izrazijo vse kar lahko….dve leti je bilo pri hčerki potrebno, da je nehala vsak dan spraševati, zakaj z očijem nismo več skupaj in vendar sem ji dovolila, da se je ali zjokala, ali zjezila ali spraševala….menim, da je to najlepše , kar se lahko nekomu zgodi, da je v svojih čustvih svoboden in ne postavljen v neke ekvire, ki se drugim zdijo sprejemljivi….
