Pozdravljeni,

soočam se z izjemno nelagodno situacijo, za katero sem ugotovila, da me obremenjuje že odkar sem pred sedmimi leti začela hoditi s svojim fantom, v zadnjem času pa presega meje in moram nekaj storiti.

Moja mami in bližnji sorodniki so odkrito nastrojeni proti mojemu fantu, v smislu, da ni dovolj dober zame (s tem mislijo, da je premalo uspešen in ima premalo denarja, čeprav dela skoraj vse dni v tednu, poleg tega pa izredno končuje diplomo). Že na začetku zveze se je vse skupaj začelo z nedolžnim spraševanjem o tem, kaj so njegovi starši in kaj je po izobrazbi.Pred pol leta pa sem naredila veliko napako in omogočila fantu zaposlitev v družini. Od takrat so razmere nevzdržne, ob vsaki napakici jih poslušam. Absolutno prevzemam odgovornost za to dejanje, vendar mi ni žal, ker sem se iz tega veliko naučila. Moj fant si je zdaj že poiskal novo službo.

Res ne vem, kaj naj storim, ker sem izjemno navezana na družino in mi njihovo mnenje ogromno pomeni. Težko se sprijaznim, da nasprotujejo človeku, ki ga ljubim in s katerim si želim ustvariti družino.
Fant praktično ne pride več k meni domov in tudi jaz se počutim odtujeno, pa čeprav zelo rada pridem domov samo za vikend, ker študiram v lj.

Svoji mami sem že razjasnila ta problem pred časom in ji povedala, da ne želim, da bi zadeve prišle tako daleč, da bi se z njo skregala. Vendar se nenehno spozablja in s svojimi negativnimi opazkami vnaša napetost v najino zvezo.

Kaj naj storim? Se naj odselim, čeprav bo finančno težko? Ker očitno besede ne zaležejo.

Že vnaprej hvala, ker ste si vzeli čas zame. Morda boste vi videli stvar v drugi luči, katere jaz žal ne vidim:(

Pikapolonca

Ne bi na dolgo in široko pisal o tem, kako hudo narobe in krivično je to, kar vam oziroma vama počnejo vaši starši. Čim prej se odselite, »čeprav bo finančno težko«. Ta »finančna teža« niti približno ne more biti primerljiva s težo, ki jo prenašate zdaj. Seveda pa se ne smete predati iluziji, da boste z odselitvijo rešili vse probleme. Morda sploh ne boste rešili nobenega, bodo pa ti postali bolj OPAZNI. Vaš glavni problem namreč ni ne fant, ne odnosi staršev do njega, pa tudi odnos staršev do vas ne. Vaš glavni problem je VAŠ ODNOS do staršev. Čeprav, kot pišete, od njih nimate in verjetno tudi niste imeli nič kaj dosti dobrega, ste še vedno močno navezani nanje. Ampak za navezanost ni podkrepljena z lepimi, ampak slabimi stvarmi. Čeprav je tako, se še vedno oklepate tega odnosa z njimi, saj še vedno verjamete, da vam starši dajejo varnost. Ampak očitno vam je ne, prej nasprotno. Če opustite in se odpoveste tem »slabim« stvarem, ki vas povezujejo s starši, bi ugotovili, da razen tega ni praktično nič. Vendar morate nekako iti skozi to, spoznati in začutiti, da za življenje ne potrebujete VEČ staršev, sploh pa ne takih. Seveda vas je strah se od njih odtrgati in se osamosvojiti, vendar je v vaši starosti to vaša glavna naloga. Naj vas strah ne odvrne od nje. Naslonite se na fanta, pomagajta si, da gresta skozi to. Če bo pretežko in vas bo prveč vleklo nazaj k staršem, si s fantom poiščita terapevtsko pomoč. Ne vem, če vam bo kaj lažje, če napišem, da odnosa s starši ne boste prekinili vi, ampak so ga prekinili oni s svojim nemogočim obnašanjem. Verjetno pa ne bom dosti zgrešil, če napišem, da pravega odnosa s starši sploh ni nikoli bilo, tako da vas je strah morda prekiniti nekaj, česar sploh ni. Kakorkoli se boste že odločili, bolj sproščeno boste zadihali šele, ko se boste naučili staršem postaviti jasno mejo: do kam smejo, kaj jim dovolite in česa ne! To mejo postavite zase in pa tudi za vajin odnos s fantom. Starši se običajno res ne spremenijo, če pa se že, se največkrat ravno zaradi odločnega odpora s strani otrok. Ne bom napisal, da staršem niste nič dolžni, vsekakor pa jim ne dolgujete, da še naprej prenašate krivice, ki vam jih delajo. Želim vam, da zberete dovolj poguma in odločno stopite na pot samostojnosti. Naj bo še tako težka, je edina, ki jo imate. Vse ostalo je vrtenje v krogu.

Pravijo, da prave stvari srečaš v življenju, ker ti pridejo prav.
Jaz sem pred leti prisluhnila resnični zgodbi, ko je mlada hči – edinka naredila samomor-uspešen, ker so ji branili fanta, ki ni bil po starševskem okusu. Po tem tragičnem dogodku pa so in se še tolčejo po glavi, zakaj ju niso sprejeli kot par, ampak napake se ne da popraviti.

Takrat sem se močno zamislila, kako bom ravnala kot mati.Vidim, da se z ljubeznijo in sprejetjem vse stvari postavijo na pravo mesto. Življenje mi nebi nič pomenilo, če bi hči zaradi moje paranoje izgubila iskrice v očeh.
Želim si le, da je živa, zdrava in srečna.

Vprašaj mamo, kako bi se ona počutila, če bi ti izgledala kot ovenela rožica? Sicer si pa ustvarita življenje dislocirano in delajta na VAJINEM odnosu, ker je vse ostalo brezpredmetno. Tako te bodo tudi ostali sprejeli kot samostojno in odgovorno, ne kot labilno in pomoči potrebno. Da pa starši pomagamo otrokom, je to naš plus denarja in naša sreča. Nihče nam ni dolžan v zameno dovoljenje za zastrupljanje življenja lastnemu otroku.

Pa srečno!

Zakaj pa se s starši resno ne pogovoriš in izpoveš svojo stisko? Povej jim, da fanta ljubiš, naštej njegove dobre lastnosti, zaradi katerih misliš, da je pravi fant zate. Staršem povej, da bi te njihovo sprejetje tvojega fanta neizmerno razbremenilo in bi lahko šla v življenju naprej.

Ne bi ti svetovala, da se od staršev povsem odvrneš, saj se življenje lahko tako hitro obrne, in svoje starše in družino utegneš slej ko prej potrebovati, saj so nemalokrat starši edini, ko te rešujejo.

Ena stara gospa, ki je že dolgo pokojna, je vedno rekla, otrok in starši so vredni največ, saj pridejo od srca, mož oz. fant pa pride in gre skozi vrata. Takrat ji nisem dala tako prav kot kasneje, ko sem tudi na lastni koži poskusila, kaj to pomeni.

Starši so res edini, ki ti pomagajo, ampak z njimi si ne ustvarjaš nadaljnega življenja, ne gradiš hiše z njimi, ne želiš si otrok z njimi, če imaš težave, je na prvem mestu partner, s parnerjem sta novo življenje in naučiti se morata, da težave rešujeta sama, v kolikor se to da, sicer so pa v življenju še drugi, ki ti lahko pomagajo, ne le starši.

Se pa strinjam, da jih ne smeš popolnoma odriniti, navsezadnje so le starši, ki so ti podarili življenje in zate skrbeli. Do tukaj pa je pravzaprav njihova naloga izpolnjena, za ostalo si pa kot odrasel posameznik odgovoren sam in tvoj partner.

Izjava se mi zdi paradoksalna – kdo je s teboj, ko otroci odfrčijo iz gnezda, le tvoj partner, s katerim lahko deliš stvari, ki jih s svojimi starši nikdar ne moreš. Če bi torej mož/fant šel čez vrata, ne bi otroci imeli staršev in ne starši otrok.

Starši imajo svoje življenje, otroci pa svojega. Starše imamo radi na svoj način, a s partnerjem delimo intimo, si skupaj ustvarjamo življenje in si pomagamo na vsem področjih. Ko zgubiš partnerja, zgubiš del sebe, edinega življenjskega sopotnika enakega sebi.

Moja mami nama s fantom pravi takole: če bosta potrebovala pomoč, jo bosta dobila, v kolikor vama bom lahko pomagala, sicer pa imam jaz svoje nazore in svoj način življenja, ki ga delim s svojim možem. Vidva držita skupaj, imejta se rada, ustvarjajta si za skupno dobro in sodelujta.

Ko umrejo starši imaš partnerja in z njim otroke, ko izgubiš pratnerja ostaneš sam, ker tvoji otroci pripradajo njihovim sopotnikom.

Draga pikapolonca, precej neprijetna situacija, ki jo preživljaš. Ne svetujem ti pregrobega odpora proti staršem, poskušaj težavo rešiti diplomatsko (kako, najbolj veš sama, ker poznaš svoje domače) – saj veš, da bo volk sit in koza cela. Vse se da!

Veliko poguma in tudi sreče!

moji starši so podobno naporni. vedno najdejo kaj. oni tako pametni. drugi so pa taki, pa taki in taki. pa skoz opravljanje nekoga.
in konstantno nespoštovanje otroka – ki je svoja, lastna osebnost, s svojim življenjem, ki se ima pravico učiti na lastnih napakah (če bi – samo hipotetično bil tvoj fant napaka).

preberi si knjigo strupeni starši.
sama sem jih malo dala v red, ko sem postavila mejo – jasno povedala, da vtikovanja v naju ne dovolim več, se preselila čez noč. želela bi te potolažiti, da se starši spremninjajo na bolje – pa žal ne morem. gre nam sicer bolje, vendar ko se že skoraj pohvalim, da je moje delo imelo učinek, me negativno presenetijo in kot da smo spet na začetku. na žalost, počasi pa mi bo tako vseeno za vse. posebna bolečina – kot razočaranje, pa ostaja.

pojdi na svoje. to ti bo prineslo psihični mir. navadila se boš, da ti gre brez njih tudi dobro, ne boš več mislila, da jih moraš vsak teden obiskat. nalašč malo razredči obiske, naj bodo spontani in ne v naprej določeni.
ne razmišljal kaj moraš, temveč se vprašaj kaj si ti želiš.

veliko poguma in ne odnehaj v bitki za svoj mir!