Pozdravljeni!

čeprav je tukaj veliko tem o odnosih med sodelavci, je moja težava , sicer povezana s sodelavcem, a vseeno drugačna.

Namreč pred letom dni nazaj smo dobili novega sodelavca. V podjetju imamo navado hoditi skupaj s sodelavci na kosilo, da se iz različnih oddelkov malo družimo med sabo in se pomenimo služene in neslužbene zadeve.

S tem sodelavcem sva tako kmalu ugotovila, da imava veliko skupnih interesov in da se odlično dopolnjujeva v svojih (ne)znanjih, zato sva se začela veliko družiti. Sčasoma sva začela hoditi na kosilo sama in tako so najine debate prešle na raven zasebnih in zaupnih – od tajnosti v podjetju do pogovorov o družinah (jaz imam partnerja in hčerko, on je trenutno samski) ipd. Nekje vmes sva med vrsticami ugotovila, da bi se, če bi bile okoliščine drugačne odlično ujela, vendar sva oba načelna in so meje, ki jih ne bova prestopila ne glede na vse.

Tukaj pa nastane težava, namreč vrtiva se v začaranem krogu. Ko pride odnos do zastavljene meje, se vrneva na začetek. Spet se pogovarjava samo osnovne, službene stvari, ne klepetava po skypu (zvečer, ko oba doma delava za službo), izogibava se kosilu ipd. Seveda to ne traja dolgo in poačsi spet prideva do tiste zaupnosti, klepetavosti in posebnega odnosa, ki je včasih res že značilen za pare (če kam gremo, da svoje dokumente in denarnico v mojo torbico, nosi moje stvari, pridržim njegove stvari,vozim njegov avto, če je treba, zapomnil si je vso mojo službeno garderobo in jaz njegovo, vpraša za mnenje glede oblek, opreme, ki jo kupuje za svoje novo stanovanje, ‘užaljen’ je, če takoj ne komentiram/opazim kaj ima novega). Da se dobro razumeva so seveda opazili tudi sodelavci, ki naju imajo kar za par kljub temu, da seveda nisva. To zgleda nekako takole: če njega ni, pridejo do mene kje je; ko smo bili na 3 dnevnem izletu in so nekateri šli prvi večer ven, eni pa smo šli po naporni vožnji spat, so mi naslednji dan vsi poročali, kaj je počel ipd. Ker nisem njegova žena ali mama me kljub vsemu ne zanimajo vse podrobnosti njegovega početja. Kar bo želel mi bo povedal sam, zato je to zelo moteče.

Poleg vsega tega, da je najin odnos že tako težaven zaradi tega vrtenja v krogu pa je tu še dodatna težava. priznam, da sem na začetku, ko sem ga spoznala čutila ‘metuljčke v trebuhu’ vendar sem to predelala in ga sprejela kot prijatelja in s tem nimam težav. Mislim pa, da on tega ni predelal pri sebi in tudi to je delen vzrok težav. Namreč, ko ima občutek, da sva si preblizu se zapre. To je zame zelo naporno saj je težko delati in sobivati, če si z nekom en trenutek v takem odnosu, da si en dan prva oseba, ki jo pokliče zjutraj in zadnja, s katero ‘govori’ (če štejemo skype), naslednji dan pa ugotovi, da se prepirava kot stara zakonca in se pogovarja samo še službene zadeve, kar pa seveda ne traja dolgo. Včasih imam občutek, da se obnaša kot kak najstnik 🙂 Naj si prizna kaj čuti, to preboli in živi dalje.
Zdaj, ko se je zgodba že nekajkrat ponovila seveda vem kako reagirati, vendar je že prav naporno, ker na koncu koncu vseeno najina služba zahteva najino dnevno sodelovanje (oba sva vodji služb).

Tako. V bistvu nisem postavila vprašanja, ampak sem bolj pojamrala ,ker je to zadeva, ki je težko povem komu od bližnjih. Mogoče pa samo napačno razumem celotno zadevo.

Hvala, da ste me ‘poslušali’

Pozdrav.

Cvetličnica

Verjetno res ni možno kar na splošno postaviti mejo, kje se konča prijateljstvo in začne nekaj drugega. Ima pa to mejo vsak od nas v sebi, samo če si jo dovoli slišati oziroma začutiti. Veliko tega, kar počneta s sodelavcem, bi skoraj moralo spadati v vaš intimen odnos s partnerjem. Izgleda, da sta se s sodelavcem zapletla v igro, v kateri preigravata zadeve, ki jih vi ne upate (znate, zmorete,…) s svojim partnerjem, on si jih pa nasploh ne upa. S svojim nezrelim (otročjim) obnašanjem to samo potrjuje. Odnos z vami mu ustreza, ker je neobvezujoč, na nek način »priložnostni«. Ko mu ustreza, ste tam in na razpolago, ko mu ne, se lagodno umakne. Zato, da se vidita, se vama še poklicati in zmeniti ni treba – vidita se vsak delovni dan, brez da bi bilo za to treba kaj narediti. Precej udobno, mar ne? Pravi intimni odnosi (pa tudi prijateljski) žal (ali k sreči?) niso tako udobni. Zato bi bilo verjetno precej bolj pametno, če bi poskušali najbolj vznemirljive stvari iz vašega odnosa s prijateljem raje udejaniti v odnosu s partnerjem. Ne glede na to, kakšen je ta vaš odnos s partnerjem, gre tam za resnični ODNOS. Tole s sodelavcem pa je bolj iluzija odnosa, kot pa odnos sam. Sicer ste pa že sami začutili, da nekaj v celi zadevi ne štima, drugače se ne bi oglasili na forumu. Čas je torej za malo umika in treznega razmisleka. Energije, ki jo vlagate v iluzijo odnosa s sodelavcem, ne dajete v odnos s partnerjem, zato verjetno tam še bolj škriplje. Ker je tam več praznine, še bolj prav pride neobvezno igračkanje s sodelavcem. Kar se spet še bolj pozna na odnosu s partnerjem…itd.itd. Dokler ne bo nekje počilo. Lahko pa se odločite že prej in s tega nesmiselnega kroga izstopite. Sebi in sodelavcu (prijatelju?) postavite mejo, za katero čutite, da je vaša meja sodelovanja (prijateljstva). O tistem, kar pogrešate in je čez to vašo mejo, pa se odkrito pogovorite s partnerjem. Ker to, kar pogrešate, lahko ZARES dobite samo tam, v odnosu s partnerjem. S sodelavcem je približno tako, kot bi se hodila odžejat, pa bi vsa voda odtekla skozi vas – prijeten občutek, ko teče skozi grlo, vendar od tega ne ostane nič – razen vedno krajših trenutkov ugodja in vedno daljših obdobij praznine in nepotešenosti.

Lepo vas pozdravljam

He hehehe….

Danes, ko to čitam se lahko samo nasmejim.

Tudi jaz sem bil v ????? kako to poimenovati ?? Zvezi al navezi al prijateljstvu…

Ki je bilo kot pri tebi draga cvetličarka, plod moje partnerke in poročenega gospoda- 17 let starejšega od mene pa 7 let od nje same, no ona jih šteje 43.Jaz sem pa prikladnih 8 mlajši….
No zraven sta moja dva otroka 10 in 13.

ki iz mamine strani poslušata, kak prijatelj in pomočnik je ta dedec…. Pa jima ga niti predstavila ni, saj ga ni nikomur, pa so itak vsi vedeli, kot pri tebi…

Vsaj pri nas se je zakompliciralo kot v Černobilskem reaktorju, sekundo pred ….
Sodišča, advokati, laži, lažne ovadbe, položnice…..

Pa tako nedolžno sta začela leta 2002- pijačke, malice.
Poglej kam je pripeljalo !!!!!

Zgodba enaka tvoji, le malo več si je upala, saj je hrepenela,je bila res ljubezen, tako mi je rekla hehe, si predstavljaš kako je danes s tako osebo…

Še dobro sem ven iz tega, imam svoje življenje…..