Do pred par leti sem bila mati samohranilka s sinom. Na srečo sem spoznala čudovitega moškega, s katerim sem se poročila in začela sva skupaj vzgajati otroka. Mož ga je takoj vzljubilin ga sprejel kot lastnega otroka, tako da malokdo sploh verjame, da ni njegov biološki oče.

Sem pa v dilemi… Vsak dan me mori eno in isto vprašanje…
Sedaj je najin sin star deset let. Ne vem kdaj bo čas…mogoče bi mu že morala povedati…skratka, ne vem…

Pred dnevi naju je vprašal: “Komu sem bolj podoben? Tebi, mama, ali atiju?”
Zastal mi je dih… Začela sem se izgovarjati, da je podoben bolj meni, ampak bistvu sem se izogibala.

Kako in kdaj naj mu povem, da naš ati ni njegov “tapravi” oče? Zavedam se, da enkrat bo moral napočiti čas razlage, ker otrok ima pravico vedeti. Bojim pa se, kako bo to sprejel; z jezo, žalostjo…

Vljudno vas prosim za vaše mnenje.
Vnaprej najlepša hvala!

Lep pozdrav!

Dolgo ste čakali in odlašali z resnico, ki vam nenehno govori, da jo je potrebno pripeljati na dan. Vaš sin je star že deset let in intuitivno ve, čuti, da vaš mož ni njegov biološki oče. Gospa, ti otroci kar vedo, mislijo da je z njimi nekaj narobe, ker ne vedo točno kaj je to vzdušje v družini, vendar nekje globoko v sebi vedo. Vaš mož je najverjetneje zelo veliko naredil za vašega sina in ste mu lahko hvaležni, vendar nima tiste globoke notranje čustvene povezave z sinom, saj ni njegov.

Sinu je vsekakor potrebno povedati resnico, to vas bo vse sprostilo. Najverjetneje se bo zgodilo ravno to, česar vas je najbolj strah. Sprejel bo z jezo in zavračanjem, vendar boste vi to vzdržali in razumeli ter mu stali ob strani, ker ste mama. Veliko bolečine se bo odprlo ob tem. Nikakor ne krivite in omalovažujte nejgovega pravega očeta, v upanju, da bi razumel in da vas nebi krivil. Ne opravičujte se. Razložite mu, na način, kot deset letnik lahko sprejme in vzdržite vse tisto, kar bo privrelo iz njega. Velikokrat se zgodi, da ljudje čakajo tako dolgo, da otroci izvedo od drugih. Gospa, to je še huje in vam ne bi priporočala. Vi imate resnico, vi ste mama in samo vi veste zakaj. Povejte mu, da ga imate še vedno radi, da bo vedno ostal vaš sin in vi boste vedno njegova mama.

Gospa, samo vzdržite, ker to kar bo prišlo iz njega je zelo boleče. Oropan in prevaran je bil za očeta, ki bi ga moral imeti rad, se zanimati zanj. Oče ga je zavrgel, zapustil in s tem je zelo težko živeti vse življenje. Pa ne, da ste vi krivi, življenje včasih ni preprosto in piše svoje zgodbe, ki najverjetneje tudi za vas niso bile enostavne. Veliko sočutja in razumevanja bo potreboval, da bo premagal stiske in da v življenju ne bo ponavljal teh modelov, ki so že zelo globoko del njega. Gospa, sin ve, odkrijte mu resnico, lažje vam bo.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Kot pri vsemu, je tudi pri otroku potrebno biti pošten ! Sicer je pri teh letih to že dokaj pozno da mu poveš, pa vseeno – pač si čakala do sedaj, morda tudi ne bo tako hudo kot si misliš.

Le eno je: pogum velja !

Vsak dan, ko odlašaš, je odveč. Jaz bi na tvojem mestu naredil nekako v tem smislu, da bi mu povedal, a bi potem dodal tudi vse pozitivne vidike tega, da otrok živi z “drugim” očetom (sprva sem napisal nadomestnim, ampak, glede na to, da je mož kot kaže res čudovit “očka”, sem se ugriznil v prste in raje uporabil drug izraz).

V bistvu je slabo(okej, slabo … kdo sem pa jaz, da bom tebe sodil …) samo to, da si tako dolgo odlašala s tem, da mu poveš. Vse drugo je super. To da si mu našla “drugega” očeta je vredno vsake pohvale! Super! Fantastično! Mega! D’best! 🙂

Se absolutno strinjam, da pogum velja. Zelo bom vesel, če se boš še kaj oglasila in nam sporočila, ko ste zadevo uredili. Srečno!