Pozdravljeni!
Pojavil se je problem, ki sem ga nekako pričakovala. Že nekaj časa hodi moj mož za vikende ven, en večer ali dva za pored, in se ga naceja… Že nekaj mesecev se dogaja, da pride kako jutro domov in potem sploh ne ve ne kako, ne s kom, ne kdaj………….
Jaz na koncu nosečnosti, z že dve in pol letno hčerkico… Že tako ne spim, tiste dneve pa sploh ne. Potem so tu še uničeni vikendi, ker je nesposoben za kaj pametnega…
Zdaj pa se je ta vikend očitno nekaj dogajalo. Sprva je bil nekam tih, zdaj pa končno povedal, kaj ga tišči. Ne spomni se kje je bil, ne skom, ima samo pribliske v glavi… Boji se,da je bil z neko žensko, ki je že tako alkoholik od nekdaj, ne zna sama zase skrbet, nikoli ni trezna, može pa še vedno spelje… Ampak, v vsakem primeru, če se je že kaj zgodilo, to ni izključno njena krivda. Na njo sploh nima bit kaj jezna. Nanj…
On težko živi, ker se čuti krivega, ker ne ve ,če je kaj bilo (ali se je samo spomni iz bara, ker tam je definitivno bila), kaj in koliko je bilo…
Meni pa tudi ni lahko, ves čas mislit ali je bil z njo, je bil že kdaj prej s katero pa ne ve. Kako naj se zdaj obnašam. Prevar absolutno ne toleriram – v nobenem primeru, na podlagi njegovih paničnih izpadov pa tudi ne morem nekaj … Ne vem več kje se me glava drži.
Če se zdaj ne spomni, ali se sploh bo kdaj?
Kako naj vem, da ni bilo nič, da je zdrav, da bova lahko to prebrodila, brez dvomov in strahu???????
Kako naj mu prepovem, da hodi ven oz. da vsaj pride ob normalni uri domov in predvsem NORMALEN?!?! To si tudi on želi , mi zdaj zatrjuje, kaoliko časa bo pa zdržal???
Če mi lahko karkoli svetujete v tej moji zmedi, se vam najlepše zahvaljujem in vas pozdravljam.

Spoštovana edinstvena,

že nekaj časa v mislih spremljam »grenkobo«, ki je zasenčila vaš zakon in odnos z možem. Obotavljam se, razmišljam in odgovor prestavljam na jutri. Kaj vam reči? Kako vas pomiriti? Zmedo, nemoč, strah in hkrati jezo ter bes je čutiti, ki vas prevevajo, ko samo pomislite na ta dogodek. Čutite se ujeto v vrtincu neznosnih občutkov in misli, ki vas preganjajo, da čimprej nekaj ukrenete. Ob tem se čutite nemočni, kaj sploh reči možu, saj vas je strah… Morda njegove jeze, agresivnih izbruhov, nasilja, morda tudi obtožb, njegovega odhoda. Vendar čutite, da tako ne more več ostati, da se mora nekaj spremeniti, saj že predolgo traja in vas utruja, notranje uničuje…

…to nezadovoljstvo v zakonu, večna osamljenost, občutek, da se na moža ne morete zanesti, saj je njegovo vedenje docela nepredvidljivo in vas pušča v negotovosti. Kdaj bo zopet odšel in se zasvajal z alkoholom, kdaj bo zopet pobegnil pred odnosom z vami, pred stisko, ki ga najverjetneje že dlje časa pesti? Pred težavami, ki so pretežke zanj, zato jih utaplja, odriva na stran in želi pozabiti. Kje ste v tej zgodbi vi? Koliko so vam te situacije morda že poznane? Prestrašeni, nepomembni in prezrti. Prevarani kot ženska, mati in žena. V večnem čakanju, kako bo spet jutri. Mirno ali napeto? S tem ko vaš mož odhaja neznano kam, je neiskreno in nespoštljivo do vas. Njegovo docela neodgovorno in nezrelo vedenje – drugič bo namreč postal očka -, je do vas ponižujoče, saj vam sporoča, da mora čimprej poskrbeti zase, pri tem pa ni zmožen poskrbeti tudi za vašo varnost in naklonjenost. Tudi njega je strah, zato beži in z alkoholom skuša rešiti svojo neznosno stisko. Ob tem se sprašujem, koliko je v vajinem odnosu prostora za odkrit pogovor, za zanimanje drug za drugega? Bojim se, da ga ni, da s problemi ostajata sama, ta občutek pa je ogrožujoč, ni varen. Nezaupanje med vama je porušeno, oba sta zasedena z eno stisko, na poti pa je drugi otrok, ki potrebuje varnost in sproščen odnos med starši.

Na kratko vaša zgodba zajema prevaro (afero), alkoholizem in nasilje. Pretirana količina alkohola lahko zamegli spomin za nekaj dogodkov, vendar prebliski – ali delčki dogajanja ostajajo, ni pa celovite zgodbe. V oči me je zbodla vaša navedba, »Pojavil se je problem, ki sem ga nekako pričakovala«. Situacija, ki se je verjetno že večkrat ponovila, morda je to počel že vaš oče…, mati pa nemočno čakala, da bo minilo. Kdaj spoštovana gospa, boste zanikanju naredili konec? Kdaj boste vedenje moža, ki je čisto nespoštljivo, zlagano in neiskreno do vas, ustavili? S tem ne mislim, da ste odgovorni za njegove nepredvidljive odnose, saj je za svoje početje, prevare in pitje izključno sam odgovoren, vendar s tem, ko v nedogled prenašate to nemogoče družinsko življenje, vzdržujete njegovo vedenje. Verjamem, da bi vas prevara moža z drugo žensko čustveno zlomila, vendar je njegovo vedenje, alkohol, beg in umikanje od vas tudi prevara, česar se ne da zanikati. Ne želim vam soditi, želim le, da razumete. Morda vas je večkrat strah, da vas bo obsojal in kritiziral, da ste sami krivi, da je tako. Koliko ste v resnici besni na moža, pa mu tega ne zmorete povedati, ker vas je strah? Koliko vas je strah, da vas bo zapustil, da bo nekdo drug bolj pomemben kot vi?

Zdaj, ko ste najbolj ranljivi in občutljivi, zdaj ko potrebujete največ pozornosti in nežnosti, vašega moža ni ob vas. Prisila, prepovedi in ukazi ne bodo obrodili sadov. Če pa boste možu zmogli povedati, kako se počutite, kaj v teh časih doživljate, če boste zmogli govoriti o tem, kaj doživljate, ko ga ni, kako vam je vsakič, ko gre, in kaj najbolj pogrešate, je to način, kako boste v prvi vrsti poskrbeli zase in za vajin odnos. Vaše samospoštovanje je ranjeno, s tem, da vedenja vašega moža ne boste več sprejemali, si ga boste povrnili. Ker se boste začeli bolj ceniti in spoštovati. Zaslužite si namreč trenutke, ko boste skupaj pričakali novo rojstvo, v zadovoljstvu, medsebojni sproščenosti in varnosti. Morali se boste odločiti, kje je meja pri vas oz. za vašega moža, ki je še dovoljena in PRI TEM VZTRAJATI. Tu ni pogajanj, saj sta oba starša in oba odgovorna za vajina otroka, temu se ni moč izogniti. Tudi vaš mož bo moral sprejeti to dejstvo in na tem graditi. Če si to resnično želi, bo pokazal čas. Začnita se o tem pogovarjati, saj je strah tudi vašega moža. Ko pride otrok, je to sprememba za celo družino, ki pa jo spremlja precej strahu in negotovosti, kar je normalno. Vztrajajte pri pogovoru, iskrenem in odkritem, tudi o tem, kaj doživlja vaš mož, in se dogovorita, kako bosta ravnala v bodoče in kako bo, če se dogovora ne bosta držala. V vsakem primeru ne dopuščajte možnosti, da bo »stvar« minila. Vsi ti pogovori ne bodo enostavni, vendar so vredni.

Želim vam čimveč poguma in vztrajnosti na vaši poti in zaupajte vase.