Spoštovani,
ne vem, kje naj sploh začnem. Vem, da imam težave (ker izhajam iz popolnoma nefunkcionalne primarne družine), ki se jih trudim sproti reševati in morda kdaj pomesti pod preprogo, pa venomer udarijo ven. Vrtim se v začaranem krogu. Stara sem 28 let, poročena, imam leto dni starega otroka in na videz je vse idealno. Z možem se razumeva, če je temu mogoče tako reči. Se ne kregava, se dogovarjava glede vsakodnevnih obveznosti- mi zelo pomaga tako pri gospodinjskih opravilih, kot tudi pri otroku in glede tega sploh nimam pripomb. Bi se lahko reklo, da je idealen mož, če se mi ne bi na trenutke zazdelo, da se sploh ne znava pogovarjat. On mi razlaga svoje stvari, jaz mu razlagam svoje, toda resnično pogovarjava se ne (izmenjava mnenj, dejansko poslušanje). Občutek imam, da me sploh ne posluša, ko mu želim kaj povedati, sicer kima in tu pa tam kaj doda, ampak z mislimi je daleč stran. Zavedam se, da ima naporno delo in da tudi doma dostikrat razmišlja o kakšnem službenem problemu, zato skušam to njegovo odsotnost mnogokrat spregledati, ampak včasih sem pa zaradi tega zelo prizadeta.
In sem razmišljala, zakaj me tako prizadane, če me mož ne posluša pozorno. Pa sem prišla do svojih staršev… Mama je zelo hladna oseba. Sicer zelo občutljiva (nihče je ne sme kritizirat, medtem ko ona kar naprej dela zaključke o vseh ljudeh naokoli, kar pa naj ne bi bila kritika ampak resnica), nikoli pa me ni znala pohvaliti, ko mi je kaj uspelo (zmeraj je našla napake tudi tam, kjer jih ni bilo), nikoli ni videla ničesar lepega v meni (že od malega mi je govorila, da ne smem toliko jesti, ker bom debela kot stara mama, ker imam očetove gene- pa vam moram povedati, da sem zelo vitke postave in šele sedaj vem- lepa ženska, čeprav sem imela in še imam s svojo samopodobo zelo velike težave, med drugim sem 4 leta bolehala za bulimijo, ki sem se je s pomočjo partnerja nekako rešila, ker mi je šele on nekako vlil samozavest glede moje zunanje podobe), skratka zmeraj sem bila najslabša (kljub temu, da sem bila odlična učenka, sem jih dobila, če sem dobila kakšno štirko, ker sem ji baje delala sramoto na šoli…???), še najhuje pa je bilo to, da me ni nikoli znala potolažiti. Oče je bil njeno popolno nasprotje, je vedno našel lepo besedo zame, me pohvalil tudi, kadar sem vedela, da si nisem zaslužila in tako njegovih besed več nisem jemala resno, še posebej zato, ker se je tudi on v družbi drugih ljudi popolnoma spremenil. Kot bi mu bilo nerodno, postal je čisto drug človek. Poleg tega je bil deloholik, bolj kot ne odsoten, ko sta se z mamo ločila pa seveda še bolj.
Verjetno glede na to ni čudno, da imam samozavest na nuli, da kljub univerzitetni izobrazbi ne dobim zaposlitve (ker že pred razgovorom sama v sebi dvomim, kaj imam sploh za pokazati, zakaj bi sploh zaposlili mene, ko pa je dosti boljših, bolj izkušenih, bolj sposobnih, bolj samozavestnih kandidatov), s tem, ko tako dolgo iščem zaposlitev pa se moja samozavest še niža in tako se vrtim v začaranem krogu.

Vem, da imam veliko težav in da bo težko obsežno mi odgovoriti na forumu, zato bi se bolj osredotočila na partnerstvo. Strah me je, da bo šlo samo še navzdol in da bo tudi moja družina razpadla in da bom s tem izgubila edini “dosežek” v svojem življenju. Po drugi strani pa se sprašujem, če si nisem za moža izbrala nadomestek očeta (dobrega, uslužnega, prijaznega, a odsotnega človeka), pri katerem mi manjka neke dinamičnosti, energije in morda prepirov, ki sem jih poznala iz odnosa z mamo. Naj povem, da sem imela pred sedanjim partnerjem natančno takšnega partnerja, ki me je po svojem kritiziranju in večnem nezadovoljstvu spominjal na mamo. Imela sva zelo energično zvezo, predvsem v slabem pomenu besede, prisotno je bilo tako verbalno kot tudi fizično nasilje, ki ji kljub veliki privlačnosti, ki naju je in naju še veže, nisem bila kos.

Skratka, ogromno odprtih poglavij je v mojem življenju in vsaj tiste, pomembnejše bi rada zaprla, ker želim svojemu otroku drugačno življenjsko pot. Deležen je vse ljubezni, ki sva jo z možem sposobna dati, vendar vem, da imajo lahko otroci posledice tudi zaradi tistih nikoli na glas izrečenih bojazni in strahov, ki se kopičijo v starših.

Spoštovana Murakami,

čeprav žalostna in boleča, a zelo obetavna zgodba. Že takoj na začetku vas lahko pospremim z dejstvi, da ste ena krasna, iskrena in spoštovanja vredna ženska, ki se tako, kot mnogi izmed nas, srečuje s težavami v družini in bi želela od življenja mnogo več. Zakaj tako mislim? Ker ste se pripravljeni s težavami soočiti, ker ste že mnogo dejanskih zaključkov (zlasti tiste, ki se nanašajo na primarno družino oz. odnos s starši) sami izpostavili in ker ste pripravljeni te težave resno vzeti in ustvariti povsem nov, boljši in bolj osrečujoč odnos z možem. To so pogumna dejanja, ki jih običajno spremlja veliko strahu in negotovosti, a edina, ki vodijo v nov način vzpostavljanja medsebojnih odnosov, odpirajo nove dimenzije odnosa, ki omogočijo večje razumevanje in posluh drug drugega.

Kot ste že sami navedli, se z možem dosti pogovarjata, a bolj na površju. Do tu je varno. Kot lahko razberem, manjka njegov odziv, njegovo mnenje o vas in njegova bližina. Z mislimi odhaja daleč stran, nekaj drugega ga bremeni. Ob tem pa se vi počutite nepomembni, kot da vaše težave njemu niso pomembne, čutite se odveč in prezrti. Zaradi izkušenj s starši ste preobčutljivi že na najmanjše zavrnitve: njegova trenutna odsotnost lahko v vas vzbudi jezo, bes (ki jo morda zanikate in je ne pokažete), ker vas ne posluša, ker vas ne spremlja, ker zanj niste na prvem mestu, ker je nekaj drugega zanj v tistem trenutku več vredno kot vi… In to vas prizadane, razočara, v vas se naseli obup, žalost in se morda navidezno potolažite in se slepite, da bo nekega dne bolje… S tem ostajate neiskreni do sebe in do moža. Zase se ne upate zahtevati več, čeprav si to dejansko zaslužite, saj vas je strah, da bo vaš mož nekega dne odšel, da bo družina razpadla, tega pa nočete. S tem bi se namreč potrdile vaše slutnje oz. (podzavestne) grožnje in strahovi, ki vas nezavedno prepričujejo, da »itak ne zmorete«, da »ste nesposobni«, da »ste ničvredni«, da »vas nihče drug ne bo maral«, da »si ne zaslužite take družine«,, da »vam ne bo uspelo«,…ipd. Večni boji s temi notranjimi strahovi vas begajo, vam ne dajo miru, vas utrujajo, vzbujajo negotovost in nemir. Že iz rosnega otroštva, ko ste se trudili na vse pretege, dokazovali materi, da zmorete, kljub njenim pritiskom, hrepeneli po njeni naklonjenosti in trenutkom, ko bi vas vsaj v eni stvari podprla, ko bi vas vsaj za en dosežek v življenju pohvalila, ko bi vas sprejela, ne glede na vse. Kaj vse bi dali za en samcat trenutek povezanosti z materjo, eno samcato iskrico, kjer bi čutili, da vas ima rada, ne glede na to, kaj se zgodi. Da bi začutili njen topel objem, kjer bi lahko pozabili na vse muke, napetosti in večno dokazovanje. Polagam vam na srce: ni vam treba več.

Čeprav nekje globoko v vas še vedno tli to neumorno hrepenenje po stiku in sproščenem odnosu z materjo, vam istočasno odnos z njo ne da miru. In čeprav ste pri svojih 28-ih dosegli že veliko – poročili ste se, si ustvarili družino, zaključili šolanje, živite samostojno, iščete zaposlitev, vzgajate otroka…-, čutite, da še vedno ni dovolj postorjenega, da bi ustregli vaši materi, da bi končno enkrat bila ponosna na vas. Ker ne dobite službe, vas ti strahovi še bolj pestijo, saj morate svoje življenje (znova) prilagajati temu, kar »drugim« bolj ustreza, ne pa slediti temu, kar vi čutite in kar bi vas osrečevalo.

Vaša nizka samopodoba, nezaupanje vase in dvomi, da zmorete več, so posledica materinih sporočil o vas. V času odraščanja je namreč za dekleta ključnega pomena odnos matere s hčerjo (bolj kot vloga očeta). Ne zamerite krutim in bolečim besedam, ki jih navajam. Njeno arogantno in brezbrižno vedenje do vas, njeno nezaupanje v vas, občutki, da jo sramotite (otrok staršev ne more sramotiti!), da ste zanjo nepomembni, da nikdar ni bilo dovolj, karkoli ste naredili, vzbujanje zavisti in tekmovalnosti, neupravičenih obtožb in nenehne kritike (kar je poniževalno in nespošljivo), ljubosumje na vas… se je v času vašega odraščanja v vas močno vtisnilo. To, kar vam je s svojim odnosom sporočala mati, to ste srkali in čutili ob njej ter tako oblikovali svojo podobo o sebi, ki vam sedaj onemogoča, da bi bili bolj odločni in prepričani vasi, bolj gotovi pri odločitvah in lastnih kompetencah. Koliko jeze in besa lahko čutite do mame, ne vem, je pa na mestu. Vse, kar ste negativnega doživeli ob materi (morda še vedno), vas je zaznamovalo, je bilo do vas krivično, nespošljivo in docela ponižujoče. Oče se je pri vsem tem raje umaknil, se sprenevedal, ostajal v ozadju (kot opazovalec), s tem pa vas ni zaščitil in obvaroval, kot bi vas lahko. Vaša mati je svoje nezadovoljstvo z vašim očetom, ki je bil precej odsoten, svojo osamljenost in občutke, da je zanj nepomembna, nevede in nehote prenašala na vas, predvsem pa jezo (preko kritike) in razočaranje nad svojim zakonom, ki ste jo v največji meri, žal, vi »pokasirali«. Verjemite, da vas ima mati nekje globoko v sebi rada, čeprav vam tega zaradi svoje stiske ne zmore odkrito pokazati. Za materino počutje vi niste odgovorni, ste le za to, kaj boste podarili svojemu otroku in kaj boste podarili sebi.

Morda je prišel čas, ko ste vi na vrsti, ko boste sebe začeli bolj ceniti in spoštovati. Sedaj v zakonu imate priložnost, da si svoje žensko dostojanstvo povrnete, da začnete zaupati in slediti temu, kar čutite. Najprej pa si boste morali dati dovoljenje, da vam ni treba več vztrajati pri nenehnem dokazovanju materi (ali očetu), da bi bili potrjeni, ker ste v redu in sprejemljivi že sedaj, ker ste vredni spoštovanja kot človek (ne da bi mogli zato še kaj narediti). Ko se boste sprejeli, kakršni ste, ko boste sočutni in razumevajoči do sebe, se boste v precejšnji meri razbremenili. To si tudi zaslužite. In ko se boste odločili, da boste vse krivice in neupravičene »oznake« o vas pustili za sabo, lahko začnete graditi vaš odnos z možem na novih temeljih: na medsebojnem zaupanju, spoštovanju in naklonjenosti. Vajin pogovor se bo moral spustiti globlje. Začnita se pogovarjati o vama: kako se počutita drug ob drugem, kaj pogrešata, česa vaju je strah, kaj vaju jezi, kako doživljata drug drugega v času pogovora….S tem ko se boste vi odprli in začeli govoriti O SEBI OB NJEM, bo to sčasoma spodbudilo tudi njega (morda ne takoj). Postopoma bodo prišle tudi druge teme, tudi iz preteklosti, vajine rane in bolečine, ki jih vsakodnevno nevede ponavljata… Če ne bosta zmogla, poiščita zunanjo pomoč, ki vama bo pomagala podati nevtralni in sočuten pogled na vajino dogajanje.

Ne glede na vse, si zaslužita vse najlepše. Nikdar ni prepozno, vedno se pa najde neka pot iz »začaranega kroga«. Ko doživljanje dobi svoj pomen, lahko namesto da ga odigrate, o tem sproščeno spregovorite. S tem ko boste pridobili naklonjenost in oporo v vašem možu, boste nekoč zmogli tudi materi povedati, kako vam je ob njej in kaj ste pogrešali.

Vzemite si čas in sledite temu, kar čutite. Prepričana sem, da boste zmogli. Vztrajanje pri odločitvah se vedno obrestuje – obresti pa se, kot vemo, nalagajo počasi, a za večno. Vso srečo vam želim na vaši poti. In ne pozabite: začnite verjeti, da ste sposobni in da zmorete. To ste do danes tudi že večkrat dokazali…

Ojla !

Pa če dovoliš še kako moško mnenje in razmišljanje, naj takoj v začetku napišem da si čisto ok in odgovorna oseba in ne želiš nič nemogočega. Domala vse ugotovitve si našla že sama, s strani gospe Kutnarjeve pa tudi prejela lep in zajeten odgovor. Če bom jaz malo kontradiktoren svetovalki, bom rekel ali svetoval sledeče: nikarte se sedaj še bolj zapirati vase in se analizirati, moj nasvet je le en – ti se moraš nujno odpreti navzven, najti nek izziv (hobi, neko dejavnost pač) in se dokazati sama sebi. Enačaj je potem v prenesenem smislu zakon.

Komunikacija je sigurno pozitivna stran zveze, je tudi obrambni mehanizem. Verjemi da pa je POSLUŠANJE čisto nekaj drugega in ni nujno da parira v smislu “oddajnik – sprejemnik”. Kot sam opažam, se tu na forumu temu daje premali pomen, oz. niti ni nikjer eksplecitno omenjeno to tolmačenje. V ženski nravi je biti poslušana veliko večje zadovoljstvo kot ne vem kaj, dočim se moški temu upirajo bolj vehamentno in se k temu zatekajo bolj v fazah čustvene izčrpanosti. Morda ti branje knjige dr. John Graya “Moški so drugačni, ženske tudi” odpre neko vedenje o tem in morda bolj razumljenje partnerja. In seveda sploh ne bi odsvetoval branja tudi njemu.

Ti le dvigni glavo, jo imaš za kaj !

Srečno !
Cec

Ko omenjaš sekundarno družino, svoj “edini dosežek” v življenju, je to zato, ker ga ti tako dojemaš. Dojemaš ga zato, ker si bila tako vzgojena. Kaj pa je “dosegla” tvoja mama? Pravzaprav nič več, kajne? Če bi ljudje vedeli, da niso to telo, da so v resnici čudovita, močna, spiritualna bitja, bi živeli čisto drugače. Na kratko lahko to pogledaš v filmu The big lie, link do njega sem prilepil spodaj. Tako ljudje živijo zato, da delajo, kopičijo, gradijo, se izobražujejo. Kaj pa življenje z družino, prijatelji, spolnost, hobiji, narava? Poglej samo, kako mačehovsko se obnašamo do narave. V zadnjih nekaj stoletjih smo pobili na miljone spiritualnih ljudstev, predvsem po Ameriki in Avstraliji. Ljudstva, ki so živela *Življenje*.

Pa danes? Priletimo iz vagine in po enem letu nas odtrgajo proč od mame in moramo v jasli ali v varstvo. Mame na podlagi desetine ton raznoraznih laži iz zavajan iz strani medicine otrok ne dojijo niti eno leto več, kaj šele 2.5-3 leta, kot bi morale. Pri šestih gremo v šolo in se v enem letu naučimo računati in pisati, nato pa dobro desetletje poslušamo raznorazne neumnosti, od matematičnih funkcij, ki jih nikoli ne bomo potrebovali, do tega, zakaj so ZDA stopile drugo svetovno vojno. Zato, ker so Japonci napadli Pearl Harbour. To, da jih je Roosevelt zafrkaval na vse mogoče načine, da so bili poslani tja nekaj tednov prej, da so bili brez radarja in da so Roosvelta ves čas opozarjali, da to ni dobro, da so ti ljudje tam v nevarnosti, ipd … to, eeee, to pa je obrobnega pomena, zato otrok v šoli tega ne učijo. Eventuelno te “religiozni” starši pošljejo še na dodatno izobraževanje k črno našemljenim pedofilom z belimi ovratniki, kjer poslušaš čudovite zgodbice o človeku, ki je hodil po vodi, spreminjal vodo v vino, zdravil bolne in oživljal mrtve, ki je bil vpričo množice ljudi vnebovzet – a taga človeka ne omeni niti eden zgodovinar iz tistega območja v tistem času. Nato, ko si že polnoleten, eventuelno greš še na fax, jaz sem bil recimo eno leto na ekonomiji in čez 11 let sem na internetu videl par filmov, ki točno pojasnijo, kako ekonomija deluje in kako prevara, imenovana denar, deluje. Ne pa kozlarije, ki jih univerzitetni profesorji učijo na fakulteti, o tem, kako vzroki za borzni zlom “niso znani”(joj pardon) ali pa “jih lahko pripisujemo različnim dejavnikom”, in potem sta dva masterminda Roosevelt in Keynes staknila glavi in zadevo spravila na noge in potem je Keynes dobil nobelovo nagrado za ekonomijo. Kakšen bullshit. Ne izobraževanje, ampak vzgoja. Vzgoja v IDIOTE. Nato nas čaka 35-40 let delovnee dobe in pazi to – midva sploh ne bova dobila pokojnine – ker država nima denarja. Joj pardon. Aja, temu se reče Pokojninska reforma. Zdaj se spomnim, ja. In potem človeku ostane še v povprečju 10-15 let t.i. “življenja”, nekateri ga preživijo po bolnicah in domovih za ostarele, drugi pa doma, kjer nemalokrat radi nagajajo okolici. In vse to se sploh NIKOMUR NE ZDI ČUDNO. Otroštvo preživljamo v šoli, otroci doma gledajo nasilno televizijo(že risanke so zelo nasilne), vedno več mladih se dokazuje z mišicami(šport), alkohol, droge, ipd …

To, da nimaš službe, je za otroka prav fajn. Malo otrok ima priložnost prva leta svojega življenja preživeti z mamo. In kaj je to “dosežek”? Jasna definicija dosežka? Da imaš družino, 2-3 otroke, luxuzno hišo, v portoroški marini luksuzno jahto, ugledno službo ali celo medijsko razpoznavnost, v garaži luksuznega mercedeza, hišo na morju in apartma v Egiptu, in ti in tvoja žena in vajini otroci nosijo polno debelega zlatega nakita, političen vpliv? To je velika, debela laž. O tem piše tudi Sanja Rozman. Priporočam branje, pa Ruglja, pa še kaj bi se našlo.

http://www.youtube.com/watch?v=K4I_Gsefrkc

OJ

Oh ta 28 leta tudi jaz jih imam in šele sedaj sem končno začela uživati v tem kar imam. Moja mati je bila zelo podobna tvoji in sedaj ko imam sama družino mi očita ker nisem tak materialist kot je bila ona.Očita mi kako na komot živim in afne guncam namest da bi si šiht najdla. A pazi imava sina 2 leti in hčerko 3m in vse večinoma sama rihtam….je kar neki dela z dvema kajne!!! A dnar bom lahko služila ko bota otroka starejša, sedaj mi je glavno da nudim otrokoma toplino in ljubezen in ne denarja, otrok sedaj ne rabi denarja saj sama veš.
Seveda pa ima velik del tudi partner pri temu, ker mi omogoča da sem lahko ženska polna topline in ne polna denarja in zato mu bom večno hvaležna.

Tako je moje življenje, ni vedno lahko ob vsej bolečino iz otroštva, a ko vidim kaj vse so z mano počeli pa sem bila le otrok…….samo še bolj sem odločena da bo redn šiht lahko počakal,ko bodo otroci starejši in me bodo manj potrebovali.

Uživaj v vlogi matere in sa iz sina čimveč nauči

lepo je biti doma pri otrocih ko so majhni in jim nuditi čim več topline. A ni rečeno, da mati, ki je doma to zmore!
Ni lahko, če si obremenjen in neosveščen, ter se kobacaš v nekih vzorcih iz družine iz katere izhajaš.
Sama sem s tem hitro optravila. Sem pri 21. med študijem naletela na stvari, ki so me pahnile v razčiščevanje odnosov s starši, potem še njihova bolezen, ko so postali odvisni od moje pomoči …Mami sem morala odpustiti, da me ni znala imeti rada kot hčerko, saj je ob vseh svojih bplečinah iz otroštva in veliko otrocih, možu, ki je bil večino časa odsoten, moji kronični bolezni, odtujenosti, ker sem bila kar naprej v bolišnici, zdravstveni koloniji ali pri sorodnikih…bila pač taka kot je to najbolje zmogla in jaz sem postala tudi zaradi tega močna, odprta, željna stikov, pustolovščin, nevarnosti, ljubezni…
Dobila sem moža, ki je poln zadržkov, slabih izkušenj z ljudmi, prestrašen, da mu drugi hočejo nekaj vzeti, škoditi…
Delava na sebi, počasi odkrivama drug drugega, paziva kaj sporočava otrokom…a popolna nisva, tudi ti nisi in tvoji starši prav tako ne…a z njimi si ne beli več glave.Starš si, odgovorna predvsem za to, kaj daješ naprej.
Tudi ti si pomembna in delaj na sebi, Spoznavaj se, dajaj kolikor zmoreš in sprejemaj, kolikor so ti pripravljeni dati. Otroci dajejo največ in starši smo njihovi dolžniki!