Ne vem kaj naj
Saj sploh ne vem kako naj začnem. Skratka po desetih letih zakona in dveh otrocih imam moža tolk povn kufer, da bi ga najrajši postavila pred vrata. Namreč oba sva zaposlena in ko se vrneva domov moram jaz pospravit , pripravit večerjo, skočit v trgovino, animirat otroke, po možnosti pomagat večjemu pri nalogi (včasih), oprat cunje, jih seveda zlikat. Tudi okrog hiše malo uredit. On pa komot se vleže (vsak dan) ker je “utrujen”. Ponavadi ne more čisto nič drugega kot samo še pregledat če so delnice kaj zrasle, malo po internetu prebrskat, malo v časopis pogledat. Potem se mora ponovno spočit, ker se ob 7 začnejo na POPu in RTV večerna poročila. Vmes nekaj pojemo, ampak seveda za večerjo pospravljam sama. Medtek ko on gleda televizijo pomagam otrokom, da se umijejo in jih spravim spat. On še vedno leži v dnevni. Potem se počasi prestavi v kopalnico in v spalnico.
Seveda se mora včasih tudi razvedriti in se gre s prijatelji smučat (pozimi) poleti pa se rad vsede na kolo vendar vedno sam. Ostalih družinskih članov ne vidi rad zraven.In kar je najhujše potem v spalnici pričakuje, da se mu bom vrgla v objem. Jaz sem pa po napornem dnevu že utrujena, in poleg tega naveličana njega in njegovih for do vrha tako da se obrnem stran in poskušam zaspat. Potem mi teži in teži skratka pobašem kovtr in grem spat v otroško sobo.
Zelo rad gre v trgovino, vendar mu na kraj pameti ne pade, da bi kupil kaj tudi za otroka. Cunje kupuje izključno le zase (zelo redko se zgodi da mi kakšno stvar za otroke tudi povrne – zato mu moram izrecno povedati in dokazati z računom).
Non stop nekaj nerga, nihče mu ni všeč, pa naj bo to iz okolice kjer živimo ali s televizije, še najmanj so mu všeč moji starši, ali jaz, namreč živimo pri nas v nadstropju. Smo skoraj povsem ločeni kar se tiče gospodainjstva in teh stvari. Moja starša se tudi ne vtikujeta v mojo družino, tu jaz ne vidim problema.
Ko se pogovarjava in mu dopovedujem, da ne ravna prav, mu seveda ne da prav niti procenta, me vedno kritizira, pomaga pa čisto niččččč.
Kaj pravite naj potrpim ali se ločim.
Pozdravljena!
Namesto z nasvetom bom raje začel z vprašanjem. Sta res samo ti dve možnosti: potrpeti ali ločitev? Ali ni možno izbrati nič od tega in uporabiti tretjo možnost? Kaj če se (zaenkrat) ne bi ločili, ob tem pa nehali s tem vašim neskončnim »potrpljenjem«? Podpisali ste se z »jezna na moža«. Kaj se dogaja z vso to vašo jezo, koliko si mu jo upate pokazati? Ali si res ni možno predstavljati, da možu odločno poveste, kaj od vsega tega, kar počnete vi, od jutri naprej pričakujete, da bo naredil on. Če ne bo, pač stvari ne bodo narejene. Si lahko predstavljate, da bi potem tudi zdržali in teh stvari namesto njega (ali zanj) ne bi več naredili? Na kaj pomislite ob tem, ko si predstavljate, da se mož zvečer vrne v nepospravljeno stanovanje s praznim hladilnikom, z neskuhanim kosilom ali večerjo? Ali ko zjutraj preden gre v njegovo pomembno službo v omari najde samo umazane srajce. Kaj se zgodi v vas, da tega ne zmorete narediti? Vas je strah njegovega zasramovanja, poniževanja, zapuščanja, zanemarjanja ali pa morda ne zdržite občutkov krivde zaradi neizpolnjenih »ženskih dolžnosti«? Vse to, kot pišete, doživljate že zdaj. Zakaj vas je potem tega tako strah in zakaj se še vedno trudite in oklepate iluzije, da vas bo enkrat začel spoštovati in ljubiti, če boste le dovolj pridna, potrpežljiva in ustrežljiva?
Kot ste opisali moža, v njem ni prav veliko moškega, moža in kar je najhuje niti ne očeta. Kot sem že velikokrat napisal, njega spremeniti ne morete. Lahko pa edino spremenjate sebe in preko tega spreminajte tudi vajin odnos. Zgoraj je kar nekaj vprašanj, na katera bi bilo zelo koristno, če najdete odgovore. Predvsem pa bo pomemben odgovor, zakaj rabite moškega, ki se tako obnaša do vas. Odkod ta vaša potreba, da se žrtvujete za druge, da vse nosite na svojih ramenih? Zakaj se morate dojemati kot nemočno žrtev, zakaj to rabite? Če bi se tega znebili, kaj bi ostalo in zakaj se tega tako močno bojite? V vaši težki situaciji se verjetno zdi ločitev še najboljša in najlažja rešitev. Najlažja je verjetno res, ne verjamem pa, da je rešitev. Ravno ob tem moškem, točno takem kot je in v tem vajinem odnosu, ki je tak kot ga OBA SKUPAJ ustvarjata, imate možnost, da se končno naučite reagirati in ravnati drugače. Da se naučite nehati »potrpeti«, kjer ni treba, se postaviti zase in najti smisel življenja še v čem drugem kot žrtveniškem razdajanju otrokom in možu. Čim prej pa se morate naučiti od moža zahtevati, da začne izpolnjevati svoje očetovske dolžnosti. To vas čaka ali se ločite ali ne, ker bo oče ostal in otrok ga bo rabil. Ko gre za otroka, je vaša dolžnost, da se postavite zanj in očetu nehate tolerirati njegovo neresno obnašanje. S tako svojo osebno rastjo boste po eni strani trgali nezdrave temelje, ki jih vi vnašate v vajin odnos in ob tem postajali manj odvisni od moža. Vse to bo ustvarjalo pritisk na moža, ki se bo enostavno moral začeti obnašati drugače, saj vas bo v nasprotnem z vsakim dnem izgubljal. Čeprav izgleda drugače, ste vi tista, ki je sposobna preživeti sama, on pa ne. Paradoks pa je v tem, da sta vidva oba prepričana ravno obratno. Če boste nehali obtoževati moža in čakati na njegove spremembe in začeli delati na sebi, boste slej ko prej zelo spontano začutili ali je čas za ločitev. Če se boste pa ločili, preden si boste odgovorili na vsaj nekaj zgornjih vprašanj in preden se boste bolj naučili poskrbeti zase, boste z naslednjim partnerjem samo nadaljevali, kjer bi s zdajšnjim prekinili.
Predlagam vam torej, da nehate »potrpeti«. Možu nehajte popuščati, z njim se odkrito pogovorite in mu povejte, kako vam je v vajinem odnosu. Zahtevajte, da si poiščeta strokovno pomoč. Namenoma nisem napisal, da ga »prosite«, ker ne verjamem, da bi do večjih sprememb v vajinem odnosu lahko prišlo brez strokovne pomoči. Če mož ne bo pristal, si poiščite pomoč sami. Da bi se znebili vloge »potrpežljive žrtve«, ki ste se jo naučili v dolgih letih odraščanja, verjetno ne bo dovolj samo vaša odločenost in volja. Pomoč vam bo prišla zelo prav. Če oklevate zaradi sebe, potem ne smete zaradi otrok. Želim vam, da boste zmogli in obrnili smer v vašem življenju. Noben drug je namreč ne more namesto vas.
Kakšen ODLIČEN odgovor g. Gašperlina.
Točno tako je, kot je napisal. Obstaja tretja možnost.
Jaz kot ženska, ki ne bi nikoli trpela, da bi se mož tako obnašal – je LEN v gospodinjstvu, povrhu pa tudi otroke ZAPOSTAVLJA (da ne omenjamo, kako šele zapostavlja svojo ženo) – bi mu najprej povedala, da tako ne gre več naprej. Povejte mu to povsem normalno, brez višjih tonov.
Poudarite, da niste vi vse hkrati – žena, mati, gospodinja, čistilka, varuška pa še kaj, on pa NIČ. Kaj pa je, razen gospoda???
Če premikov ne bo, in seveda jih ne bo, ker bo mislil, da spet nekaj govorite, UKREPAJTE. Točno po predlogih g. Gašperlina: nehajte pospravljati po hiši (to je prvo), potem perite samo vaše perilo in obleke od otrok, pa še kuhajte samo toliko, da bo dovolj za vas in otroke.
Kmalu mu bo proradilo! Sicer pa mu povejte še to, da se seks začenja že zjutraj! Upajmo, da bo razumel…