Svoje življenje se precej namenila zdravljenju psihičnih bolečin, vendar sedaj, ko sem že babica, še vedno ugotavljam, da me spremljajo isti vzorci kot so me v puberteti, pozneje v partnerstvu in materinstvu.Prizadanejo me iste stvari, skratka v meni še vedno delujejo nezdravi mehanizmi, pa vam povem da sem hodila 9 let na skupinsko in 2 leti na individualno psihoterapijo in bila sem že zadovoljna z doseženim. Realno življenje pa izkazuje, da glavnih stvari nisem pošlihtala.Prosim nasvet glede te teme in pa še vaše mnenje:

ali je res da človek bolj napreduje če ima ob sebi partnerja, kot če gre skozi življenje sam. Prosim za obrazložitev. Hvala.

Spoštovana gospa,

ljudje smo bitje odnosa, kar pomeni, da brez odnosov ne preživimo. Za vsestranski razvoj nujno potrebujemo stik s človekom, bližino, občutek, da je nekdo poleg, da je nekdo ob nas… Zanemarjenost, zapuščenost, samota in osamljenost človeka notranje uniči, kar ostane vse življenje, če se tramv nekoč ne razreši. Vse, kar otrok doživi v odnosih s starši v zgodnjem otroštvu, oblikuje njegovo podobo o sebi, njegovo čustvovanje, razmišljanje in vedenje. To otrok ponese s seboj v življenje. Tako, kot se je otrok počutil ob starših in drugih, tako otrok doživlja sam sebe, tako otrok občuti sebe, svoje kvalitete in svoje šibkosti tudi kasneje, v odraslosti. Čustvene vsebine svojega doma odnesemo s seboj v življenje.

V življenju se srečamo z mnogimi izzivi, kot so službene obveznosti, poroka, vzgoja otrok, materinstvo, gradnja hiše…ipd., ki nam čustva, občutja, zlasti pa čas, ki bi si ga vzeli zase in za to, kako smo, nekako odrinejo v ozadje. Hitenje, razne obveznosti, otroci…so vedno bolj v ospredju kot človek sam in njegovo doživljanje. Lahko, da ste skozi življenje nase enostavno “pozabili” oz. si niste dovolili, da bi bili dovolj pomembni, in dali prednost vsem ostalim: vsem ustregli, bili na razpolago, poskrbeli za določene stvari, povezane z družinskim življenjem, postorili, kar je bilo treba…., samo za vas je vselej zmanjkalo časa ali pa ste bili na koncu preutrujeni. Skratka, dan je bil vedno poln, vedno poln zaposlitev in obveznosti…, niste pa se ustavili, da bi si zamislili, kaj si VI želite, kaj VI potrebujete zase, kje je vaša pot in sreča, kaj želite zase, da vas bo izpolnilo in sproščalo…

Zdaj, ko ste se na jesen znova malo umirili in upočasnili življenjski ritem, se je znova naredil prostor za vas, ki vas morda celo straši, dela negotovo in nemirno. Je čas, ko je vaše čustveno doživljanje znova stopilo v ospredje, čas, ko ste postali bolj pozorni nase in na svoje počutje, saj so se nekatere obveznosti iztekle oz. zmanjšale. Je ena priložnost, da resnično začnete spoznavati sebe. Kar pa je tudi dostikrat težko.

Kar smo doživljali v primarni družini, zlasti ob starših (npr. nasilje, občutke strahu, odvečnosti, nepomembnosti, prezrtost…) je tako globoko vpisano v nas, da se nam kasneje v življenju v različnih situacijah in ob različnih ljudeh nevede ponavlja. Ponavlja se zato, da človeka nenehno “opominja”, naj določeno vedenje ali občutje dokončno razreši. Če se nekdo npr. boji moških in vsakič, ko ta moški malo bolj ostro pogleda, oseba umolkne iz strahu (kot npr. nekoč ob očetu), se ji bo ta vzorec ponavljal, vse dokler ta oseba o tem ne bo odkrito spregovorila ob eni odrasli osebi, kateri zaupa in ob kateri se čuti varno (partner, mož, prijatelj, strokovnjak…). Varen odnos, v katerem se človek čuti razumljenega in slišanega, je nujen za razreševanje preteklih bolečih izkušenj, travm in zlorab. Če človek čuti, da mora stvari sam nositi, se sam odločati in sam razreševati, je to največja krivica zanj. Nihče ne zmore bremena sam nositi, vsak si zasluži, da je slišan, da lahko zaupa, da je iskren v tem, kar čuti, doživlja in kar ga bremeni. In ta, gospa, nova izkušnja s sogovornikom, ta nov čustveni vzorec, nov odnos s sočlovekom, ki vas je pripravljen spremljati, biti sočuten in razumevajoč (zlasti v najtežjih trenutkih, kadar je najbolj hudo) je tista, ki “stare rane” poimenuje, ovrednoti in nadomesti z novo izkušnjo odnosa. Po tem lahko tudi razumete, zakaj se nek vzorec ves čas ponavlja, čeprav si večkrat zavesto prisežemo, da tega nočemo, ker je tako delala naša mama…in se pojavlja vedno manj, so občutja vedno manj boleča, vas manj prizadanejo ali razočarajo, saj veliko več stvari razumete.

Gospa, tudi vi si zaslužite, da vas nekdo spremlja, vam kdaj prisluhne, zlasti kadar bi želeli o marsikateri stvari potožiti, se jo razbremeniti in jo za nekaj časa odložiti. Ko vas bo nekdo slišal v tistem, česar niste še nikdar nikomur povedali – o tem, kako se počutite, kaj ste doživljali nekoč, kaj ste pogrešali, česa ste se bali…- in vas sprejel kljub temu, vas bo zelo razbremenilo, hkrati pa vas bo opogumilo, da si boste dovolili tega še več. Sami vam bo težko.

Kadar človek nima nikogar, s katerim bi se želel pogovarjati, smo zato mi (psihoterapevti-moderatorji) tu – da spremljamo vsakogar, zlasti kadar je bolečina ali kadar so trenutni najbolj neznosni, ko bi človek že večkrat obupal in odnehal, ko ni več nobenega upanja, da bo kdaj bolje… Vedno se da. Vedno.

Gospa, želim vam čimveč vaših trenutkov, kjer boste lahko začutili vaše poslanstvo, vrednost in spoštovanje. Sledite temu, kar čutite. Srečno.