TEŽAVE – TRILETNIK
Spoštovana ga. Francka.
Na forumu sem zasledila ogromno koristnih nasvetov, ki ste jih podala staršem, zato se z našim problemom tudi sama obračam na vas.
Doma imamo skoraj triletnega fantka, po naravi precej občutljivega, karakterno zelo močnega (trmast), predvsem pa zelo brihtnega.
Težave s trmo so se začele že kmalu okrog leta in pol, vendar vse v mejah normale. Najučinkovitejši način za premagovanje le-teh je bil preusmeritev otroka. Otroku smo posvečali veliko pozornosti, do letošnjega leta sem delala s polovičnim del.časom, da sva bila lahko večino časa skupaj, oče je zaradi službe večino časa odsoten.
Razen ugotovitve, da ga že najmanjši medsebojni prepiri (kjerkoli) vržejo s tira, prav tako agresiven odnos otrok do njega (čeprav se je ob vstopu v vrtec tudi sam tako obnašal do sovrstnikov), bi lahko rekli, da je otrok priden, v večini časa ubogljiv, zelo se je zaigral. Težave so se začele z njegovo skoraj nenormalno trmo, ki se je odvijala že na vsakem koraku in zaradi katere s partnerjem večkrat nisma mogla ostati mirna, preusmeritev pozornosti ni prišla več v poštev. Novembra 2007 je otrok dobil hudo kronično zaprtje, blata ni odvajal tudi po več dni, sledil je trikratni klistir, prislila odvajanja blata na kahlico s strani zdravnikov (uspela samo enkrat), ugotovitev zdravnice – namerno zadrževanje blata (po vsej verjetnosti prihična težava). Prebrodili smo težko obdobje, prigovarjanja, razlaganja, tudi podkupovanja. Naj omenim, da je bil otrok pred tem že suh (malo pred tem smo začeli z odvajanjem od plenic – lulanje), takoj za tem pa ni hotel več slišati za WC ali kahlico. In ga tudi nisem silila. Prejšnji mesec je sam nakazal, da ne mara več pleničke, poskusili smo brez, v hlačke se je polulal samo enkrat – v vrtcu, drugače je suh. S kakanjem ima še vedno težave – ko začuti potrebo po odvajanju blata zahteva pleničko in potem pritiska in hkrati stiska nogice skupaj – kaka stoje. Največji problem pa je, da mu vsakodnevno jutranje opravilo – odstranitev nočne pleničke in nasploh oblačenje sp.hlačk predstavlja tako težavo, da se vsako jutro prepričujemo, ko ne gre več in je že čas, da bi bila v službi, nastopi prepir…. In vse to mu pokvari cel dan, saj že najmanšja situacija sproži močen napad trme. Vse skupaj bi tolerirala, vendar, ko mu na lep način povemo, kaj ni prav, ga objamemo in če ne gre dvignemo glas (po ritki jih je dobil le dvakrat, ko je mož čisto izgbubil živce oz. ga je otrok začel tepsti) ali tudi ignoriramo in pridejo na dan njegovi agresivni odzivi, takrat pa ne morem iz svoje kože. In takrat se sprašujem kje je bila napaka oz. kako naprej, saj bomo v nasprotnem primeru prav kmalu vsi skupaj “iztirjeni”. Naj omenim, da ga v nasprotnih promerih velikokrat pohvalimo, ga nagradimo, objamemo. Prebrala sem veliko člankov, knjig in prišla do ugotovitve, da otrok doživlja stisko in mu je potrebno pomagati, še prej pa ugotoviti za kaj gre. Opazujem, razmišljam in ugotavljam, vendar ne najdem pravega vzroka.
Verjamem, da mi bo vaš nasvet dobra popotnica na tej tako težki poti…..
ki jo želimo na lažji način prehoditi.
Hvala,
Zaskrbljena mama
Spoštovani,
Sami dobro čutite, vam je pa tudi zdravnica povedala, da gre pri vašem sinku za neko stisko, ki jo doživlja otrok.
Menim, da je prav s komplikacijo pri odvajanju blata tudi »pokazal«, da nekaj ne velja.
Pa ne, da ste vi tega krivi. Nikar si ne nalagajte tega slabega občutka. Ni čas za »slabo vest«, je pa čas za opazovanje in iskanje rešitev.
Če sem prav razumela ste bili do 2,5 let »čisto njegovi«. Njegov temeljni občutek varnosti je tesno povezan z vami in vašo prisotnostjo.
To, da v vrtcu ni bilo večjih težav lahko kaže:1. da se vaš fant kar dobro prilagaja drugemu okolju, 2. če bi bile velike težave – pokaže navzven svoje nestrinjanje, stisko; 3. lahko pa sploh navzven ne pokaže svoje težave, pač pa se pokažejo na nekih drugih področjih – ne vem, katera varianta velja za vašega fantka.
Nekako najbolj nagibam k temu (po vašem opisu seveda), da je njegova težava omajan občutek varnosti, rečemo tudi, da otrok doživlja anksioznost (t. j. strah, ki nima realne osnove), je pa v otrokovem doživljanju še kako živ. Otroku tudi nič ne pomaga razlaganje, dopovedovanje … saj ne more teh stvari še razumeti. On jih čuti, nimajo pa še zanj imena.
Če mislim prav naj vam povem še to, da tak strah preneha, ko se otrok počuti varnega, ko je sproščen ali zatopljen v dejavnost, ki mu je zanimiva.
Kako torej razvozlati takle klopčič?
Najprej je smiselno poiskati strokovno pomoč (torej nekoga, ki pozna otroški razvoj, razvojne stopnje, odnose v družini, okolju in na osnovi vseh teh informacij razume otrokovo doživljanje. Poiščite pomoč na svetovalnem centru ali v zdravstvenem domu (psiholog) ali povprašajte otrokovo zdravnico, koga vam svetuje.
Kaj več vam ta trenutek ne morem napisati. Bom pa vesela, če boste kaj sporočili, kako napredujete. Pojdite v akcijo in še to. Vaš »slab občutek« se bo kot senca prenesel na otroka (verjetno sta čustveno zelo povezana – sklepam iz vaše vsebine.Tu moram povedati: seveda so čustveno povezani vsi starši in otroci, mogoče je med vama bi rekla višja stopnje občutljivosti – otrok »posname »vašo zaskrbljenost, negotovost, dvome, nemir – vse to vodi v poglabljanje težav na področju bazičnega občutka varnosti.)
Verjamem, da boste stvar ob pomoči zunanjega strokovnjaka hitro in ugodno rešili.
S pozdravi
Francka Mravlje