Sin se je po končanem študiju zaposlil. Bivamo skupaj v skupnem gospodinjstvu. Ali je moralno, da od njega zahtevamo tudi plačilo deleža stroškov oz. vsaj nek znesek za stroške skupnega gospodinjstva, ki bi naj ga plačeval? Sam pravi, da nobeden od njegovih prijateljev tega doma ne plačuje, sama pa menim da je vseeno prav, da prispeva v skupno gospodinjstvo. Da mu ne bi naredili krivice bi se radi vseeno posvetovali z vami.

Urla

Ker je vaš sin doštudiral in se tudi že zaposlil, je povsem logično, da začne prispevati svoj del stroškov za skupno gospodinjstvo. Kako imajo to urejeno njegovi prijatelji, s tem nima čisto nobene zveze. Vse preveč staršev v želji, da bi otroci čim dalj časa ostali z njimi, tem omogoča lagodno življenje. Posledica takega pristopa je zelo veliko mladih, ki tudi po končanem študiju nadaljujejo z brezbrižnim in dostikrat tudi neodgovornim življenjem. Težje se odločajo za resne in odgovorne odnose, saj ti zahtevajo tudi odrekanje in posegajo v njihovo »svobodo«. Ker jih pri starših čaka še vedno dom in razvajanje, prekinejo odnose, ko bi se ti lahko šele prav začeli. Namesto, da bi varnost iskali v sebi in v odnosu s partnerjem, jo vedno znova poiščejo v zavetju izvorne družine. Ta »varnost« pa ima svojo ceno. Tako na nek način tudi ostajajo otroci in obtičijo na poti v odraslost.

Že to, da se sinu, ki je zaposlen, zdi čudno, da bi moral kaj prispevati za stroške, je znak, da ste mu verjetno že do zdaj preveč popuščali. Vendar ne glede na to, zdaj prijazno toda odločno zahtevajte od njega, da krije svoj del stroškov. Verjetno tega ne bo sprejel prav zlahka in se bo temu upiral, vendar za njegovo dobro pri tem vztrajajte. Čeprav danes morda izgleda drugače, vam bo čez leta sin za to hvaležen. Vaša glavna starševska dolžnost v tem obdobju je, da ga »silite«, da se čim hitreje postavi na svoje noge. Naj vam bo še tako hudo, vaša »dolžnost« je, da ga izpustite. Bi pa dodal samo še to, da mu pri tej svoji vztrajnosti in odločnosti ne pozabite pokazati in povedati, da ga imate radi, da se na vas še vedno lahko obrne po pomoč in razumevanje, da ga ne izrinjate iz svojega življenja, ipd.

Lepo vas pozdravljam

Na sosednjem forumu je bilo podobno vprašanje in všeč mi je bila ideja, da otrok prispeva za “stroške”, starši pa ta denar hranijo in ko se otrok osamosvoji, ko potrebuje denar, mu ga pač “vrnejo”.
Tudi ideja, da starši predlagajo, da si odpre varčevalni račun in namesto njim, del prihodkov polaga tja.

Kot je rekej g. Izidor: mladostnika je potrebno nekako “pripraviti” na osamosvojitev in najslabše je za otroka in starše, da nima nobene odgovornosti in cilja…

Tudi jaz sem še živela doma nekaj let ko sem se zaposlila. Nikoli mi ni bilo potrebno dajati denarja za stroške ( mi je bilo kar dostikrat nerodno ko smo se pogovarjali s prijatelji, ki so dajali). ampak namesto tega so me naučili da je potrebno varčevat, in sedaj toliko bolj cenim ta denar ki ga sedaj potrebujem za svoje gospodinjstvo. Ja no tisti drugi pa nimajo ničesar privarčevano, pa jim potem ta manjko plačajo starši pa potem spet nič ne cenijo…Moje mnenje, mislim da je boljše tako.

Mi nismo otrokom v nič zaračunali, morali pa so vse svoje ostale stroške poravnavati sami.To je npr. hrana izven doma, obleka, dopust itd. Nista razmetavala z denarjem ampak sta si kupila avto in hranila za stanovanje.Ker to stanje ni trajalo neskončno število let, se nama je z možem zdelo to v sprejemljivo. Nebi pa pristala na zastonj življenje otrok, če bi se to predolgo vleklo. Mislim, da si otrok ki npr.študira skoraj do tridesetega leta ne zasluži brezplačnega bivanja doma.Nisem mnenja da je tako pravilno, toda pri nas je klapalo.Menim celo da je normalno, če odrasel človek plačuje svoje stroške.Ah, ta vzgoja!

Jaz sem brezposelna, stara 28 let, čaka me še en izpit in diploma (ja vem groooza…).
Prejemam socialno 210€. Doma dajem 100€ za bivanje in hrano.
Nihče ni terjal od mene, sem se sama tako odločila (še borit sem se morala za to, da lahko dajem.

zakaj dajem? Ker se zavedam, da sem dovolj stara, da bi si sama služila kruh. Ampak si ga zarad takih in drugačnih razlogov ne morem (še).
Nihče pa mi doma ne bo obiral da živim na njihov račun brez kakršnih koli odgovornosti. Moj brat je bil že zaposlen (1000€ plače) pa ni plačeval.

jaz bi zahtevala, da plačuje…. pa dajete tist njegov denar na stran (varčevalni račun) in ko se bo odselil na svoje… u daste ta denar.

Dam vam za prav! osebna rast se nikoli ne konča.
Ko gre za lastnega otroka velikokrat popuščamo in se s tem ne zavedamo, da nevede delamo krivico odraščujočemu človeku, ki ga še vse čaka.
Pišem iz izkušenj, ker me mati ni pripravila dovolj.Nehote nisem dovolila!
Že nekaj let sem samostajna. Najemnina, stroški… Zadolžena, da nevem kako naprej. Z dvigom kredita, da poravnam prejšne obveznosti naredil še večjo glupost…
Vsi ti stroški na katere nisem bila opozorjena bi mi verjetno dovolili lagodnejše življenje, če bi se sprotno pripravila nanje. Za primer mu včasih podajte izračune koliko porabi življenje kot osnova za preživeti mesec -samo za eno osebo. mislim na vse od a do Ž ne samo osnovnih.
V večini primerov razpolagamo z denarjem.. Kurjava čez celo leto, registracija, -bo mogoče sam priznal, da zmore prispevat za stroške.
Glede na to, da ima službo mu lahko tudi sami omenite za varčevanje, da naj misli na prihodnost.
Je dobra ideja tudi, da se delež varčuje in mu s tem omogočite lepši prehod v samostojno življenje. Vendar mu ne rabite povedat. Če mu pa slučajno ( upam, da ne ) Zakrizi Vrjemite, da vam bo hvaležen!

gospa enako vprašanje ali je moralno,da uporablja vaše stanovanje,vašo vodo in elektriko,je vašo hrano..medtem,ko je odrasel moški,ki ima službo…
morala gor ali dol..le ta nebo pokrila položnic vsak mesec,plus prav je da vsak odrasel ,delovno sposoben človek skrbi zase in plačuje za svojo potrošnjo.lp

Pozdrav,

že samo vprašanje je zastavljeno negotovo, preveč skrbno. Lepo vas prosim, kaj pa ima tu veze kako je pri prijateljih? Za moje pojme je povsem logično, da se prispeva v skupen proračun.

Upam, da vsaj varčuje, … najlepše “cvetke” so tiste, izrečene v stilu “saj ne morem do stanovanja, ko so tako draga”; takšnih mladcev je ogromno, ki po več delovnih letih in brezplačnem življenju doma, ne “uspejo” nič privarčevati. Zanimivo, takšnih znancev, ki jim v žep kane več, kot marsikomu (tudi meni), imam kar nekaj, pa mi uspe vsak mesec pokriti svoje potrebe + prihraniti …Res, najbolje, da vse z neba pade …

Jaz pravim takole ,če bi šlo za mojega otroka ,ki bi živel v skupnem gospodinjstvu, ter ko bi doštudiral in si našel službo bi moral nekaj dajati za :
položnice, hrano!!!
Nebi pa prenašala tega da bi samo visel doma ter nič prispeval stroškov ali pa za hrano. Dan danes pa poznam veliko primerov ko so od staršev otroci doma še pri od 28- 38 letih in živijo na staršev račun in nič ne dajo financ zraven. Hja ne lepo je biti tak in nesamostojen ni kaj, samo kera /keri bi pa gledal to pri teh letih takega poliznjenca, maminga sincka, ali očkove hčerkice.
Ne hvala taki se bodo težko znašli v življenju.