n a s i l j e
Pozdravljeni.
Čeprav mi je jasno, kako bi svetovala nekomu s podobnim problemom, se sama, kot vsi tukaj, srečujem z dilemo, kako ravnati po taki situaciji.
S partnerjem sva skupaj 5let, razvezana, imava 3 otroke iz prejšnjih zvez. V novo zvezo sva se podala prehitro, zaradi česar je v začetku prihajalo do večjih težav in tudi prepirov, pa sva jih nekako rešila. Zdaj naju bivša zveza ne obremenjuje več.
Lahko bi rekla, da sva imela kar težko obdobje prilagajanja na skupno življenje, usklajevanje urnikov otrok,iskanju trenutkov zase itd., vse kar paše k taki zvezi. Prihajalo je tudi do konfliktov, ki jih nisva znala rešiti, temveč vztrajala vsak pri svojem “do nezavesti”, kar je včasih privedlo do njegovega izbruha……razmetavanja stvari, odrivanja, trdih prijemov za zapestja, skratka vse, razen udarcev, torej jasna nasilna dejanja.
Vztrajala sem, da to zame ni sprejemljivo, po tretjem takšnem prepiru se je strinjal, da to ni dopustno (čeprav je vedno našel del krivde v meni, ker “nisem pravočasno nehala”) in šel na svetovanje na društvo za nenasilno komunikacijo. Terapija mu je korisitla, uvidel je, da to je njegov problem in da konfliktov tako ne more in ne sme reševati. Zadeve so se umirile in ravno kak mesec nazaj sva se pogovarjala o tem, kako težko mu je bilo iti tja, pa kako zelo mu je koristilo itd. Seveda sva se tudi sicer potrudila za drug način komunikacije, tako da do takih situacij kljub najinemu temperamentu ne prihaja.
Potem pa………
Zadnje tedne (mesece) je zelo pod stresom in preutrujen, predvsem zaradi službe, preobremenjen urnik, negotovo plačilo, iskanje nove službe, razmišljanje o lastnem podjetju itd. O vsem se lahko odkrito pogovoriva, tudi sam pravi koliko mu to pomeni, da mu pomagam s kakšnim dobrim nasvetom in ga poslušam.
Vendar v sebi je s situacijo nezadovoljen, mislim da se počuti nekako “nesposobnega” (ne vem če je to pravi izraz).
Hkrati so na naključnem pregledu odkrili neko bolezen, za katero je trenutno v fazah preiskave, ves čas je bil prepričan, da vse skupaj ni nič, samo rutinski pregledi, zdaj pa se stvar stopnjuje in ga (tudi mene) skrbi. tudi o tem se pogovarjava in ve da mu stojim ob strani.
Pred 2mi tedni pa je prišel s službene poti, ki je trajala cel dan, ob koncu pa so zaključili še s konkretnim popivanjem, kar pomeni, da je domov pripeljal popolnoma pijan………Ker sem vedela, da bo vsak pogovor v takem stanju nemogoč, sem želela samo to, da se spravi spat. Zato sem mu mirno (čeprav je v meni vrelo) rekla, da se ne bom pogovarjala.
In nato se je zgodilo, utrgal se mu je film, začel je spet treskati z vrati, razmetavati stvari, mene je zagrabil za ovratnik in me porinil / vrgel na klop, ob steno, prošenj naj neha ni upošteval, skratka, resnično me je bilo strah, da se bo končalo s kakšno hudo poškodbo. nisem upala vrniti udarca, nisem upala niti vpiti, ohromil me je strah in nemoč.
potem se je umiril in končno odpravil spat.
Naslednji dan se je takoj opravičil, vedel, da ga je polomil, tokrat prvič ni v ničemer zvračal krivde name kot prej, ko je vedno vztrajal, da sem ga jaz nekako sprovocirala. Dela dejanj se ne spomni, povedala sem mu jaz, pustila sem stvari tako kot jih je razmetal, da je videl kako in kaj.
Otrok ob izbruhu ni bilo doma (k sreči).
Opravičil se je miljonkrat, da mu je žal, da ve da ne bi smel tega storiti, da ne ve zakaj, ker niti ni tako veliko pil, ampak očitno je bilo za njegovo trenutno psihično stanje to več kot preveč in vse kar ga teži je izbruhnilo v nekontrolirani obliki.
Jaz pa spet ne vem kako naprej…. Vem da bi ga mogla enostavno postaviti pred vrata, da tega ne bi smela dopustiti, da se morda ne cenim dovolj in vidim v najini zvezi nekaj , kar ni, vendar (morda naivno) po drugi strani vidim veliko dobrih stvari, razumevanja, ljubezni in vsega dobrega, kar v zvezi mora biti. Ker ga ravno ta teden čakajo zadnji pregledi pred postavitvijo diagnoze, se mi nekako ne zdi prav, da bi ga zdaj pustila na cedilu, tudi preveč bi mi bilo hudo, ampak po drugi strani on v takih trenutkih očitno ne razmišlja, kako pušča na cedilu mene, kako se igra z mojimi čustvi itd. Rekla sem mu, naj se ponovno dogovori na DNK.
Zaveda se, da to ni prav. Mislim, da je to veliko, vendar mi samo to ne daje zaupanja v dolgoročni uspeh najine zveze. V strahu, kdaj se to spetl lahko ponovi, je težko živeti. Zato prosim za kakršenkoli nasvet na moje dolgo vprašanje, za kar se vam vnaprej najlepše zahvaljujem.
M
Ja, sicer pritajena agresivnost je z alkoholom spet prišla na dan… Verjetno je v tem tudi ves svetovan odgovor. Prav tako se je treba vprašati drago dekle, ali si na tako nizki stopnji samozavesti da si, predvsem sama sebi in otrokom, to dopuščaš !? Menda ne “upaš” da bo jutri kaj bolje ??? Ne, ne bo, žal ne ! Gre za patološko stanje človeka, verjetno so ozadja tega kar pestra, med drugim – zakaj se je ločil, kake vzorce ima iz mladosti ? Je zaradi tega nujno potrebno da si mu hkrati in kuharica in boksarska vreča ? Ker partnerica MU NISI !
Vidva sta z prepiri že vstopila v skupno zvezo, pa mi vzroki vajinih razvez niso znani, vem pa da je eno sigurno: prevladala je želja ljubiti in biti ljubljen, mar ne ?
Vidim da spremljaš tukajšnja pisanja, torej bo z moje strani kaka vrstica manj kot sicer – le eno pa je definitivno: samo od tebe je odvisno kako in kaj…
Spoštovana ga. M,
najprej hvala za zaupanje in iskrenost.
Glede na položaj, v katerem ste, vam verjetno še zdaleč ni prijetno, počutite se negotovi, prestrašeni (kdaj bo spet izpad?) in predvsem ste izgubili »varen prostor zaupanja« v vajinem odnosu (kolikor sta ga pač uspela izgraditi v teh letih, ki so bila naporna tudi zaradi drugih stvari, ki ste jih opisali). Ne vem, kako vam je v skupnem domu ali celo spalnici z nekom, ki je sposoben tako brutalnega izpada in ki se ga naslednji dan niti ne zaveda (pa ne glede na vse okoliščine dogodka)? Koliko se lahko sploh sprostite (in ste ob vsem tem še mama otrokom)? Koliko »pozabite«, preprosto odmislite in se trudite živeti naprej, čeprav pa nekje v vas vrta črviček, ki pravi, da to ni modro? Ne vem, koliko vas bega tudi to, da imate občutek, da se ne morete zanesti povsem niti nase in na svojo občutja (ne tiste površinske želje, ampak kaj res nekje globoko v sebi čutite kot odgovor na svoje vprašanje).
Mislim, da zanj in njegove izpade res ni opravičila (zdravje, služba, službene zabave s preveč alkohola…). Je pa očitno, da gospod ima težave s samonadzorom in s prenašanjem stresa (negotovosti in pritiski takšnih in drugačnih vrst). Za nasilje res ne sme biti prostora v vajinem odnosu (ki naj bi nudil hkrati še varen prostor za otroke) – in videti je, da si za to oba »prizadevata«, a se potem nekje zalomi.
Občutek je, kot da oba čakata, da se nekaj zgodi oz. upata in se trudita, da se »nekaj« ne bi zgodilo, hkrati pa se trudita vsak zase ravnati »pravilno« oz. sprejemljivo. Tako kot je on ravnal »pravilno« in je že pred časom šel na svetovanje na Društvo za nenasilno komunikacijo, tako ste vi ravnali »pravilno« in ga usmerili tja že prvič in zdaj že drugič in tako se trudili postavljati mejo in se zaščititi. Ostaja pa občutek, da je za vsem tem ogromno truda, ogromno tehnik pogovarjanja in metod ohranjanja odnosa (kar sicer lahko vse zelo koristi in je predvsem zanj mogoče celo nujno, da bo zmogel obvladati stisko, se naučiti umakniti), ne vem pa, koliko je prostora za čutenja, za pristne odzive (pa ne nasilne, ampak tiste, ki se skrivajo za nasiljem, za katere je nasilje le krinka (za občutek nezadovoljstva, nesposobnosti, sramu, negotovosti in strahu…- občutja, o katerih vi pišete, da jih čutite, doživljate ob njem, pa ne vem, ali o njih lahko tudi govorita med sabo)). Ne vem, koliko je prostora tudi za vprašanje, zakaj se to dogaja ravno vama (vajine pretekle izkušnje – Od kod pa je vam osebno to vzdušje negotovosti in strahu tako znano, da se kar ponavlja, da se ne da ustaviti? Od kod njemu vzor takega ravnanja?).
Mislim, da so to – poleg tega, da gospod sprejema odgovornost za svoje dejanje (kar dejansko je prvi korak na poti k izboljšanju in tudi daje upanje v vašem primeru) – ključne stvari za obstoj in varnost vajinega odnosa. Taki nasilni vzorci (tako fizičnega kot čustvenega nasilja ali pa tudi samo potlačena jeza in bes in vloga žrtve) se lahko (trajno) odpravijo oz. spremenijo s poglobljenim terapevtskim procesom, kjer je možno počasi začeti odkrivati in spreminjati tudi čustvene vzorce (ki so vzvod nasilja), ki pripeljejo do nasilja oz. tako nevarnega vzdušja. Vendar samo v primeru, da je res iskrena pripravljenost konkretno začeti delati na tem.
Verjamem, da vam celotna situacija v tem trenutku še ne daje upanja na dolgoročni uspeh zveze, saj bo moral še pošteno dokazati, da je lahko ob njem tudi varno (pa ne zgolj fizično varno). In dokler se vi ne boste tudi zares počutili varno ob njem (za to pa zagotovo ne zadostuje zgolj njegova samokontrola), pač ne boste mogli zaupati in verjeti v vajin odnos (ki naj bi bil hkrati še varno gnezdo za vajine otroke). Upanje pa (kot že rečeno) daje njegova pripravljenost sprejeti odgovornost za svoja dejanja in potem še kaj narediti s tem (in seveda tudi vaša pripravljenost za trud).
Mislim, da je za vaju skoraj nujna partnerska terapija (ob hkratni njegovi obravnavi za nasilje – npr. na DNK ali pa na Frančiškanskem družinskem inštitutu), kjer se bosta lahko ob pomoči terapevta srečala s tistimi najglobljimi in najbolj bolečimi občutji v vajinem odnosu, ki pa mogoče niti niso res vajina, le naselila so se med vaju (dediščina preteklosti). Tako bosta počasi lahko sploh začela v vajinem odnosu ustvarjati prostor zdrave intime, saj je občutek, da se je do zdaj dogajalo toliko drugih stvari, da mogoče še niti ni bilo časa in prostora za to (pretekle zveze, otroci, urniki…). V kolikor potrebujete kakšen kontakt, vam ga lahko posredujem preko foruma ali preko maila, če napišete, iz katerega dela Slovenije prihajate.
Sicer pa vse dobro in pogumno naprej!
Takoj odidi, za tvoje dobro in dobro tvojih otrok. V njegovi podzavesti se kljub terapiji ni spremenilo cisto nic; vse skupaj je samo malo potlacil, dejstvo pa je, da gre za hudo agresijo, ki je v obicajnem zivljenju ne more obvladovati. Lahko se izgovarjas, da je to le v pijanem stanju; zagotavljam ti, da se bo agresija kmalu spet pojavila tudi, ko bo trezen. ce nasilneza nagrajujes s tem da ostajas, bo to pocel se naprej – le zakaj bi nehal? Nezmoznost obvladovanja pomeni, da stvar lahko izbruhne povsem brez razloga, slej ko prej pa bo spet krivil tebe, da ga provociras.
Tak clovek potrebuje leta in leta strogih terapevtskih programov – in po mojem misljenju tudi kar nekaj partnerk, ki ga bodo zapustile ob prvem incidentu, da se bo zamislil in stvar sploh resno vzel. Ti nimas casa, da bi cakala vsa ta leta. normalne zivljenjske izkusnje in nadaljnje zivljenje tvojih otrok je predragoceno, da bi se ze od malega navzeli taksnih vzorcev. Njegovo vedenje je NEOPRAVICLJIVO, zato ga ne opravicuj niti minuto vec.
Življenje je mnogo prekratko in preveč dragoceno, da bi ga zapravljali za takšne zafrustrirance, ki svoje notranje konflikte rešujejo z nasiljem. Za nasilje ni opravičila! Svoj čas in energijo raje posveti otrokom in sebi in ne reševanju takšnega …(uf, da ne napišem kaj). Njegova slinasta opravičevanja in tvoje olepševanje okoliščin sta čista klasika. Naj se ti ne smili – tudi ti (in otroci!) se mu očitno ne. Pojdi svojo pot, dokler imaš še dovolj moči. Naj te ne skrbi, kaj bo z njim. Nobene škode ne bo, tudi če bo na tem svetu en zapit agresivnež manj.
Spoštovana ga. Anica,
najlepše se vam zahvaljujem za odgovor in razumevanje mojega problema. Napisali ste mi vsa vprašanja, ki se jih tudi sama zavedam, ne bi pa jih znala takole ubesediti. Večkrat na dan si jih preberem in o tem razmišljam.
Očitno je res veliko stvari zadaj, v moji in njegovi preteklosti. Očitno trudenje ni dovolj in kot kaže tudi ljubezni (z njegove strani) ni, ali pa je nikoli ni bilo. Moja pozitivna čustva pa tudi pre-počasi izginjajo, da bi bila zmožna sprejet edino pametno odločitev, ker na žalost mislim, da se on ni sposoben spopasti s problemom do take globine, kot jo že od daleč vidite vi, jaz pa jo slutim že dalj časa.
Vprašanje, ki me muči je, kako zbrati moč in prekiniti. Te spremembe me je strah, vem pa da takole v nedogled ne bo šlo in da je malo upanja za rešitev situacije.
Priznam, česar dolgo nisem hotela, strah me je spet biti sama. Vem pa da ne morem tako živeti in dopuščati, da mi nekdo povzroča take občutke, jaz pa se slepim, da so to trenutni izbruhi. Verjetno bo nujno poiskati pomoč kakega terapevta (mislim zame, če on sam ne vidi tega, da bi morda obema koristilo, ga v to ne morem prisiliti in ne vidim smisla v tem). Sva pa z gorenjsko-ljubljanskega konca Slovenije.
Tudi ostalim hvala za nedvoumne odgovore.
Spoštovana gospa M,
me veseli, da ste se pustili nagovoriti številnim odgovorom, mnogim zelo neposrednim. In se odločili poskrbeti zase in za otroke.
Vprašanje, ki se meni izpostavi v vašem zadnjem pismu, je, »kako zbrati moč in prekiniti«.
To je zagotovo najpogostejše vprašanje, s katerim se srečuje večina žrtev nasilja in večina ljudi, ki jim skuša pomagati. In vaša ujetost, vaš strah, je res nekaj običajnega in normalnega za situacijo, v kateri ste. Kar govori o tem, da sta se oba zapletla v en globlji čustveni scenarij, ki ga nehote »preigravata« in ki je močnejši od razuma – in ponavadi do nasilja pride zaradi enih globljih stvari, ki jih z zgolj z razumom in samonadzorom težko kontroliramo, dokler se ne soočimo s čustvenimi vzvodi, ki poganjajo nasilje – pa naj bo na strani rablja ali žrtve.
Zato je res dobro, da si poiščete strokovno pomoč. Spodaj prilagam nekaj kontaktov z gorenjsko-ljubljanskega področja.
– Zakonski in družinski inštitut Krog, Kranj, tel: 04/236 60 88, [email protected]
– Center za družinsko terapijo Kamnik, Kamnik, 040/188 047, [email protected]
– Frančiškanski družinski inštitut, Ljubljana, tel. št. 01 /200 67 60, [email protected], http://franciskani.rkc.si/fdi/
– Zavod Namen, Ljubljana, [email protected], 040 762 566
– Svetovalnica Fužine, [email protected], 01/ 520 64 42
– Družinski center Kairos, Šišenska 30, Ljubljana, tel: 031 543 573, [email protected]
– Center za zakonsko in družinsko terapijo Stik, Ljubljana, 01/430 46 14, [email protected]
Vse dobro in pogumno naprej!