Bližnja sorodnica je v starosti triinšestdeset let ”zbolela” za depresijo. To ni kakšna hujša oblika, psihoterapevta ali psihiatra ne obiskuje, splošni zdravnik ji je predpisal antidepresive. Sorodnica je bila in še je precej avtotirativna ženska, ki je želela vedno imeti zadnjo besedo oz. da je po njenem. Življenje se je zasuknilo nekoliko drugače, kot si je splanirala oz. predstavljala. Mislimo, da je prišla v fazo, ko je spoznala, da njeni plani ne bodo v celoti uresničeni, da bližnji živijo svoje življenje, ki ni po njenih načrtih. In tu se je kar naenkrat pojavila depresija.Nekoliko je shujšala, njeno obnašanje je včasih res nekoliko čudno,brezvoljno, zelo se boji bolezni (se jih tudi umišlja), vseskozi je pri zdravnikih, a telesno je očitno zdrava. Depresijo (če je to res, ker zadnje časa se mi zdi, da že vsak drugi človek pravi, da je depresiven, pa temu verjetno ni tako) sicer jemljem/o resno, vendar me bega to, da to svojo bolezen potegne ne plan predvsem in vedno takrat, ko ni nekaj po njenem in v hipu pove, da se ji je poslabšalo zaradi osebe, ki ji ”kontrira”. Ne bi bil rad krivičen do nje, zato me zanima, kako postaviti mejo med boleznijo in izsiljevanjem, ker vse to že zelo negativno vpliva na njene bližnje, ker nikoli ne vemo kaj je res. Je pa v oklici znana kot ”težak”karakter. Kdo pravzaprav lahko res dokaže to diagnozo- kar splošni zdravnik, če mu poveš za občutja ali je potreben specialist? Zdi se mi, da splošni zdravniki kar preveč z lahkoto predpisujejo antidepresive. Kot sem bral v literaturi in člankih, bi morala korenito spremeniti način življenja, iti v naravo , med ljudi, spremeniti okolje… Vsega tega noče. Bolj kot ne čepi doma, čaka na obiskovalce, namišlja si, da ji vsi delajo krivico (ki se ne strinjajo z njo). Povedati moram, da ima moža, ki je tu zgleda odpovedal (beži stran od nje, z njenimi problemi bi raje obremenjeval druge). Velikokrat smo ji svetovali, da naj gre ven, malo spremeni okolje, si poišče prijatelje…. ona si želi le, da se spremenimo drugi in ji ugodimo v vseh kapricah. Stanje je problematično, saj svojci ne znamo potegniti meje med boleznijo in izsiljevanjem. Ima mogoče kdo s tem izkušnje, nasvet?
Hvala, Bine.

Živjo!

Bila v podobni situaciji. Ta sorodnica želi s pomočjo bolezni še naprej imeti svoje bližnje pod kontrolo in kot kaže, ji to tudi uspeva.

Mejo prekorači vsakič, kose zaradi nje bližnji slabo počutijo – verjetno so tak odnos imeli že celo življenje, vendar ni bil tako izrazit oziroma jih je imela bolj pod kontrolo, ker so bili še mladi (otroci).

Edini izhod je odmik – čustveni, najprej pa fizični. Če je gospa kolikor toliko zdrava, da lahko skrbi zase in neodvisno živi, potem ni treba pogosto hodit na obiske.

Vsak človek je sam odgovoren za svoje zdravje.

lp

Dragi “Bine”!

Tvoje sporočilo je kar malo drugačno oz. postavlja bolezen v nekoliko drugačno luč, kot smo tega navajeni.

Na bolezen namreč gledamo precej različno. Večina se na bolezen odzove v smislu, da se nam ljudje, ki se jih je lotila, smilijo in nam zbujajo sočutje, kar nekaj pa jih bolezen razume kot opozorilo, da smo nekaj, karkoli že to je, delali zelo narobe. Bolezen zato v tem smislu dojamemo kot darilo, zato, ker nam lahko zelo polepša življenje in ga dvigne na višjo raven-če smo jo razumeli in v skladu z njo spremenili tisto, kar smo do tedaj počeli napak. Npr. če smo prekomerno delali in doživeli infarkt, nas bo ta izkušnja naučila, da ni pametno samo delati, delati in delati, ampak da je na svetu še kaj drugega kot delo: odnosi, narava, šport, knjige idr. Infarkt nas torej lahko iz deloholika prelevi v človeka, ki si zna vzeti čas za druge in zase, ki ima posluh za glasbo, ki odide za cel dan v gore…

Najbrž ni najbolj hvaležno odgovoriti samo tako: ja, to je izsiljevanje, ne, to je depresija. Zadeva je bolj kompleksna in zapletena. Res pa je, da marsikdo bolezen izkoristi kot zadnjega asa v rokavu-da bi le imel kontrolo nad ljudmi okoli sebe. Ampak, ta račun se nikoli ne izide in gre vedno na škodo tistega, ki se je tega “spomnil”. Bolezen je v bistvu manipulacija, kot ko smo bili otroci in smo zboleli in so nas potem obilno “crkljali” (kot nas morda zdravih niso toliko). No, in spomin na to nas zapelje, da je pa morda tako fino biti malo bolan, ker nas bodo potem nosili po rokah.

In kaj je depresija? Vase obrnjena agresivnost. Namesto, da bi sovražnost pokazal nekomu, do katerega jo gojiš, jo potlačiš in si na ven “fin kot marela”, v notranjosti pa se začne dogajati marsikaj. Zadnji stadij je, da nič več ne čutiš in si, kot bi umrl.

To bi bili dve možni razlagi. Mislim, da toliko ljudi, kot boste vprašali za mnenje, toliko različnih pogledov na zadevo boste dobili. Morda poskusite še na spletni strani Društva Dam. Tam so prav “specializirani” za depresije. Povprašajte tudi splošnega zdravnika in kakšnega psihiatra-da dobite strokovno razlago.

Ko nas doleti kaj hudega, se začne nova, drugačna pot, kot smo je bili navajeni do danes. In ko čez nekaj časa gledamo nazaj, razumemo, kakšen je bil namen vsega skupaj.

Srečno!

Maja