Pozdravljeni!
Zadnje leto opazam,da reagiram zelo nestrpno,kadar nudim pomoc pri ucenju 11-letnemu sinu. Vedno znova si recem,ne bom se pustila sprovocirati, razlozila in reagirala bom mirno, pa mi vsi dobri nameni padejo v vodo.
Kako si lahko pomagam,kaj lahko se storim ? Na koncu ne narediva (skoraj) nic,koncava z prepirom in oba sva pa popolnoma frustrirana! Prepustiti njemu vse ucenje,pa na zalost se ne gre. Kako reagirate starsi pri ucenju z otroci? Vsakega nasveta bom vesela!

spoštovana Kiga,

razmišljam o vas… Kaj bi vam sploh rekla, da bi vas pomirila? Kje poiskati recept, ki bi bil hkrati učinkovit pa še dolgotrajen? Ga ni. Žal se mi pojavlja le več vprašanj kot odgovorov…

Sprašujem se, ali so te reakcije prisotne le, kadar se učite s sinom ali nasploh, tudi ob drugih priložnostih? Od kod pri vas ves ta nemir, strahovi (“si recem,ne bom se pustila sprovocirati,..”) in negotovost? Ravno tega nočete, pa ravno to se zgodi. Moč je začutiti tudi vaše nezadovoljstvo in ogromno jeze. Od kod vsa ta jeza pri vas? Ste morda za vse te stvari, zlasti za otroka, čisto sami? Ostajate z vsemi občutji sami?

Najbolj mi ostaja vaša jeza in bes. Še preden se lotite učenja z otrokom, že čutite jezo, nezadovoljstvo, odpor, odveč vam je, nesproščeni ste, ker čutite, da ne bo šlo, kot bi moglo, da vam tokrat spet ne bo uspelo… Ne zaupate si, da vam bo uspelo kot mami, da zmorete, da ste sposobni. Vsakič se ta občutja le potencirajo in vas že vnaprej odvrnejo od situacije. A kdaj so se začela? Kdaj jih občutite? Kaj je bilo pred enim letom drugače?

Razmišljajte o tem, kako se počutite, preden se gresta s sinom učit in zakaj se tako počutite. Najverjetneje vaša jeza in nemir sploh nimata nobene povezave z vašim sinom, ampak se takrat skreira odnos s sinom, v katerem je toliko varno, da se izrazijo vsa vaša težka občutja. Takrat se lahko odkrito razjezite (preko prepira), takrat jeza pride do izraza in se na ta način sprostite. Navzven morda res izgleda, kot da vas sin sprovocira, v resnici pa ČUTI vašo jezo, čuti, da ste nemirni, čuti, da nekaj ni v redu – in ker je to zanj preveč, ker je napetost prevelika in ker ne razume, kaj to pomeni zanj (otroci se ustrašijo za starše), bo NEHOTE v vas izzval (npr. bo kaj neprimernega rekel ali naredil), da ta občutja pridejo na dan (da se boste razjezili) -, samo da se vzdušje znova sprosti.

Razmišljam bolj v smeri vašega odnosa z možem. Koliko je v vajinem odnosu sproščenosti, varnosti in zadovoljstva, koliko se res lahko sprostite ob njem, zaupate vaše strahove. Kako je vam, tudi vi ste vsakič v stiski in ne najdete poti ven, čeprav jo še kako iščete in želite. Ne želim, da me napačno razumete, ampak vaša “razdražljivost” ima izvor najverjetneje čisto drugje. Leto dni nazaj je bilo pri vas nekaj drugače…

Tudi vaš otrok je v stiski. Pri otrocih se težave dostikrat izrazijo prav pri šolskem uspehu, učenju, delu, vedenju ipd., v vašem primeru sin izgublja motivacijo za učenje (“Prepustiti njemu vse ucenje,pa na zalost se ne gre”). In vam je težko, ker mu ne zaupate. Z otrokom se je potrebno čimveč pogovarjati: o tem, kako mu je, kaj doživlja, kaj se dogaja, kaj čuti pri tem in tem…, vse razložiti, ničesar skrivati. Mnogo staršev napačno razmišlja, da otrok še ne razume, vendar otrok vse razume, dojema in sprejema. Z otrokom (in tudi z odraslimi) je vedno treba biti iskren. Poskušajte ugotoviti, kako se počuti vaš otrok – pri 11ih letih je lahko tudi majhna stvar za otroka pretežka, da bi jo sam predelal. Lahko da vas bo zavračal, a če vas iskreno zanima, kako mu je, boste vztrajali. Vam bo verjel (bo čutil).

Otrok tudi vašo stisko čuti. Začnite razmišljati tudi o sebi: kako je vam, kaj pogrešate, katerih občutij je preveč, česa premalo. Težko mi je, ker imam občutek, kot da vam dajem navodila, kako ravnati, vendar ko boste občutili zadovoljstvo pri sebi, ko boste sproščeni, ko boste vi globoko v sebi mirni, bo otrok avtomatsko v redu. In boste sčasoma otroku lahko tudi zaupali pri učenju. Ko boste vi in vaš mož v vajinem odnosu lahko začutila eno varnost, bo to čutil tudi otrok. Če le imate v možu sogovornika (in on v vas), če sta si lahko zaupnika tudi o največjih stiskah, ki se dnevno porajajo v družinah, vama bo lažje iti naprej.

Ne obupajte, ker zaupam v vas. Že to pismo kaže na vaš pogum in zrelost. Pa srečno!