Pozdravljeni!
Imam bolj splosno vprasanje, upam da bo nanj mogoce odgovoriti.
Zanima me, kako naj clovek ravna v primerih, ko mu gredo doloceni ljudje pretirano na zivce, pri tem pa cuti, da nima pravice kaj reci in raje zre samega sebe (kar je se bolj morece). Ali pa cuti, da sta cas in kraj neustrezna, da bi karkoli rekel. Kam naj v takih primerih clovek te zivce odda oz. kako naj z njimi ravna?

Spoštovani,

zanimivo, a še kako realno in vsakdanje vprašanje. Odgovor je preprost, a težje, kot si mislimo, izvedljiv. Je pa mogoče. Z zaupanjem vase.

Z drugimi besedami bi lahko rekli, kako resno vzeti tisto, kar človek čuti in to v različnih življenjskih situacijah, ob različnih ljudeh tudi povedati, izraziti, ubesediti. Če vam gre nekdo na živce, je to najverjetneje povezano z občutki jeze, besa, prezira, morda celo sovraštva, če bi si to do konca upali priznati… Vsekakor pa je tu v ospredju strah, zaradi katerega si vseh teh čutenj ne dovolimo izraziti.

Ne morem mimo stavka, ki ste ga zapisali: “…pri tem pa čuti, da nima pravice kaj reči in žre raje samega sebe…”. Lahko da tako čutite in enostavno še ne zmorete drugače. Vendar zakaj? Ljudje ob drugih pogosto nevede odreagiramo tako, kot smo se naučili ob svojih starših. Npr. če je imel nekdo zelo nasilnega očeta, se bo v odraslosti nevede moških bal in bo v kritični situaciji odreagiral tako, kot je doma ob očetu, npr. umolknil iz strahu (namesto se postavil zase). Jezo bo zanikal, najverjetneje preusmeril drugam, npr. se bo bolj varno, čeprav neupravičeno, jeziti na druge, samo na očeta ne. Pogosto gredo čutenja, če jih ne izrazimo v psihosomatiko, v razna obolevanja, dostikrat občutke staršev odigravajo otroci…

Želim, da bi razumeli, da to, kar čutite ob nekom, je vsekakor na mestu in je res, potrebno je le odkriti, kaj točno vas razjezi, morda vas oseba na koga spomni, morda je vzdušje že od nekod poznano… Občutja pa seo vselej obojestranska. Rešitev je vedno v iskrenosti. Da tvegate in človeku mirno poveste, kako se počutite, kaj doživljate in da bi radi razumeli, zakaj se ob nekom tako počutite. Če boste pristni v vseh svojih občutkih, je to edino, kar vas bo sprostilo, vam prineslo odgovore, hkrati pa upanje in pogum za naprej. S tem boste tudi najbolj pošteni do sebe in boste sebe (in svoje občutke) začeli skrajno resno jemati. Seveda vsakič tvegate zavrnitev, jezo, obsojanje, kritiko…, to so tudi glavni razlogi, zaradi česar ljudje pogosto ne upamo sebe resno vzeti in drugemu povedati, kako se ob njem počutimo. Vendar boste le tako vedeli, kje ste, kam greste in kam spadate. Tako vam ne bo treba več “vse potrpeti”, saj je to do vas krivično, ampak boste sebe začeli toliko ceniti in spoštovati, da boste občutja v različnih situacijah ubesedili. Kadar ni varno, da bi povedal, človek občutke zadrži v sebi, s tem pa tudi drugega prikrajša za možnost, da bi o sebi izvedel, kakšen človek je.

Ko boste čustveno pripravljeni, ko boste že precej jezni na situacije, v katerih ne poskrbite zase, ampak se “samo žrete”, boste tvegali in iskreno povedali. Če imate ob sebi odraslo osebo, s katero se lahko o vseh teh stvareh tudi pogovorite, bo to toliko lažje.

Želim vam čimveč zaupanja vase, poguma in vztrajnosti v novih izzivih. Srečno!

Spoštovana gospa,
no, zgodilo se je, da sva dve moderatorki hkrati pripravljali odgovor na vaše vprašanje – tako boste prejeli pač dva odgovora.

Vprašanje, ki ste ga zastavili, ne glede na to, kako »splošno« je slišati, se meni »razdrobilo« na tisoč delčkov in odtenkov možnih situacij, v katerih se lahko znajdemo v opisanem položaju. (Vsaj meni se je to zgodilo, ko sem začela pisati ta odgovor.) Zato tudi ne vem, ali bo ta moj odgovor zajel tisto, kar ste imeli vi v mislih, ko ste zastavili to vprašanje. Če ne bo, še vedno lahko postavite podvprašanje in se bomo pogovarjali naprej.

Najprej bi rada rekla, da vedno je tak položaj zoprn in krivičen do vseh vpletenih ter, kot ste sami dobro opisali, moreč. Ni nam lahko, najraje bi se pogreznili v zemljo in se v trenutku prestavili nekam drugam. Če nismo vešči »pretvarjanja«, ker pač sodimo med ljudi, ki jim je iskrenost in pristnost vrednota (in je to pohvalno), potem je situacija za nas res nerodna in mi v zadregi. Verjetno smo besni in jezni na tega človeka, mogoče ga celo preziramo ali pa se nam zdi, da se nam ob njem (ali pa zaradi njega) dogaja krivica. Mogoče pa preprosto ni neposredno z nami sploh nič povezan, ampak v nas samo prebuja določene, za nas boleče stvari – nas opominja na naš (ne)uspeh, na vse zapravljene priložnosti, na naše napake ipd., ker je npr. dosegel vse, kar smo si mi želeli, pa nam (še) ni uspelo. In spet se v nas spet prebuja ogromno težkih občutkov – od zavisti, jeze in sovraštva naprej. Zato sedaj skušamo »potrpeti« v lastno dobro (mogoče smo v podrejenem položaju, mogoče se celo počutimo zelo odvisni od njega) ali v dobro koga drugega (našega partnerja, otroka, prijatelja itd.). Ali pa preprosto nočemo sramotiti ne sebe, ne drugega (ker situacija ni primerna za tak razgovor – npr. službeni razgovor, slovesni dogodki in prisotnost tretjih oseb) ali pa mi čutimo, da še odločitev spregovoriti o tej zoprni zadevi, še ni dozorela v nas, še nismo zbrali poguma. Izhodišč je tako lahko ogromno, v vseh situacijah pa se mi počutimo neprijetno in ponavadi komaj čakamo, da bo stvar mimo. Ob tem pa upamo, da bomo zmogli obdržati »živce na vajetih«.

Zakaj nam gre nek človek »pretirano na živce«? Oz. zakaj nam sploh gre »na živce«? Ker v nas prebudi oz. se v nas ob njem prebudijo določena težka čutenja. Za katera pa takrat čutimo, da so neprimerna, da bi jih izrazili, kar v nas povzroči velik razkol – stisko, ki prihaja iz te »neusklajenosti« med tem, kar čutimo in kar mislimo, da lahko naredimo/izrazimo. (Ponavadi se ljudje (notranje) umirimo – torej naši tako imenovani »živci«, če je naše delovanje (torej tudi besede) usklajeno s tem, kar čutimo ali verjamemo.) Na dolgi rok se taka stiska lahko razreši samo tako, da se v take situacije več ne spravljamo ali pa da enkrat spregovorimo o tej stiski odkrito in odpravimo ta »razkorak«.

Pa kjer koli je že razlog za težka čutenja in nemir v nas – mogoče si ta človek res »zasluži«, da bi mu že enkrat povedali svoje (ker je celotna situacija dejansko krivična). Mogoče pa se nam nekaj samo prebuja in je človek »nedolžen«, se vedno vprašamo, kaj storiti s tem. Vedno se je smiselno vprašati, od kje in zakaj se nam to dogaja. Kaj ta človek v meni prebuja? In konec koncev zakaj pa jaz to »potrebujem«? Določene situacije se nam pogosto ponavljajo ravno zato, da bi se pa enkrat končno razrešile, da bi bilo pa enkrat »drugače« kljub enako zoprnemu začetku. Da bi enkrat lahko končno povedali nekomu, kar mu res gre (seveda po možnosti na spoštljiv način). Da bi se lahko končno postavili zase. Ali pa mogoče končno zamenjali službo, ki nas »sili« v take situacije. Ali pa preprosto nekomu »postavili mejo«, ga ustavili, če nas ponižuje. Ali pa kljub neprijetni situaciji znali ohraniti stik in spoštovanje do nekoga (npr. situacija, ko starši enega od partnerjev ne spoštujejo drugega partnerja, ga ponižujejo). Ali pa se začeli izogibati takim situacijam, če so za nas nerešljive.

Vprašali ste – »kam naj človek živce takrat odda«, da bo zdržal? Na to vprašanje vam ne bom dajala tehničnih napotkov – ki jih lahko najdete kje drugje in ki do določene mere pomagajo, ko pa je nečesa »preveč«, pa ne več. Mislim pa, da pomaga »zdržati«, če vemo, zakaj smo tam in zakaj vse to prenašamo – da si stvari osmislimo. In da vemo, kdaj in kje pa bomo imeli možnost nekomu o tem nekaj reči (npr. partnerju, ko pridem domov, sodelavki), ki nas bo razumel in zmogel slišati našo stisko. Da ne samo prenašamo in »goltamo« besede in težka čutenja, ker sicer se nam zna zgoditi »upor telesa« – npr. kakšna bolezen. Zato vas še bolj povabim, da se res vprašate – zakaj bi pa sploh morali vi toliko tega zdržati? Ali se splača? Zakaj si vi res to zaslužite? Zakaj »potrebujete« toliko ponižanja in sramu? Ali boste zbrali pogum in začeli govoriti »ne« takim situacijam? Ali se boste lahko o takih situacijah začeli nekje iskreno pogovarjati (in to s tistim človekom, ki ima tu glavno vlogo – npr. tisti, ki nam to prebuja (npr. sodelavec), ali tisti, zaradi katerega smo pripravljeni vse to zdržati (npr. fant, katerega starši so do nas nespoštljivi)). In vztrajali toliko časa, da boste slišani in razumljeni in se bodo vsaj malo začele stvari spreminjati. In boste tako vsaj nekje imeli varen prostor, kjer boste lahko vso stisko »dali ven« in začeli reševati. Da boste lahko začutili, da je to res do vas krivica in zbrali toliko jeze (torej energije) v sebi, da boste stvari začeli usmerjati v funkcionalno delovanje, v spremembe. Da bo tudi ta tip za vas neprijetnih situacij začel končno prinašati nekaj »dobrega« za vas.

Ob tem se nam pa tudi velikokrat pojavi vprašanje – s kom od teh »zunanjih oseb«, ob katerih se nam to prebuja, iti v razčiščevanje situacije in s kom ne. Z nekaterimi nam ni potrebno, niti si ne želimo, mogoče nam niti ne bodo dali priložnosti (in s tem tudi sebi ne). Z drugimi, kjer pa vidimo, da je možnost napredka in si želimo odnos dolgoročno graditi naprej, tam pa se splača enkrat tvegati.

Sicer pa vam želim vse dobro in začnite tovrstne dogodke obračati sebi v prid!

Pozdravljene!

Najprej OBEMA hvala za odgovor. Vsak od njiju mi je koristil in se veckrat ju bom prebrala.

Ce svoje vprasanje se malo bolj preciziram:

To, da mi gre moj fant pogosto na zivce, se mi ze nekako svita, zakaj. Problem pa je, ker postane zelo nerodno takrat, ko ti para zivce ena „X oseba.“ Npr.: si sredi prijetne in vesele druzbe, ene izmed oseb pa niti videti ne mores, pa ceprav jo komaj poznas. Da bi ji sla tisti trenutek ali pa tudi kdaj kasneje „godit“ svoje, se mi ne zdi primerno, niti pravicno, ce mi pa ni nic hudega storila. Po drugi strani nisem pripravljena, da bi ji sla razlagat o svojih obcutkih, ko pa je zame le znanka ali znanec. Toda dejstvo je, da zivci se vedno ostajajo, tebe tam znotraj pa prav trze. Kam s tem?

Ce uporabim primer s fantom v podobnih okoliscinah kot zgoraj: vcasih zgubim zivce , ko sva sredi klape ali pa na drugih mestih, kjer ne bi bilo primerno karkoli osebnega reci – v tem primeru kar me pac moti. Ampak zaradi teh zivcev se glodam v sebi in zelo trpim, ker mi je tako tezko cakati. Rezultat tega je, da sem v druzbi v nasprotju z njim totalno odsotna (ceprav se se kako trudim, da ne bi bila!) ter da „ponorim“ ob prvi priliki, ko se znajdeva sama. Torej: mu ne zmorem na miren nacin povedati tudi ce bi se kako hotela!

Se drugi primer: spominjam se srednjesolskih let. 4 leta gledati nekatere obraze, ki jih nisem prenesla, je bila zame prava muka ze zjutraj, ko sem se pojavila v razredu! Zaradi njih sem bila prav vesela, ko sem lahko zapustila solo! In zdaj se tu pojavi vprasanje oz. prava skrb: kako bom zdrzala na delovnem mestu daljse obdobje, ce bom ljudi dozivljala na tak nacin?

Na splosno je pri meni tako: osebe, ki se mi na zacetku zdijo fajn in nad katerimi sem navdusena, mi gredo cez cas posteno na zivce. Potem pa lahko pride obdobje, ko se mi lahko zdijo spet fajn in ne razumem, zakaj so mi sle tako zelo na zivce, saj se do tedaj niso v nicemer spremenile. Zakaj mora biti tako, da se moj pogled nanje tako mocno spreminja, s tem pa tudi moje razpolozenje ob njih? To moje menjavanje pocutja ob njih mi gre pri meni zelo na zivce!

Kar pa me najbolj skrbi je to, da se solam za pedagosko delo. To pomeni, da mi bodo po vsej verjetnosti sli na zivce tudi otroci oz. mladi ljudje. Zdaj pa ne bi rada, da bi nanje reagirala neustrezno oz. v skladu s svojimi zivci, ko pa niso nicesar krivi. Mojih zivcev si oni niti najmanj ne zasluzijo, a mene zelo skrbi, ce bom v dejanski situaciji to zmogla upostevati oz. ce bom pri tem znala vztrajati. Kako bi lahko preprecila svoje morebitne “izpade” in v otrocih in mladih videla to, kar v resnici so?? (Enake skrbi kot jih imam v zvezi z relacijo pedagog-ucenec bi lahko opisala za relacijo stars-otrok)

Upam, da vam nisem nalozila prevec vprasanj. Nic ne bom imela proti, ce bom se enkrat “pomotoma” dobila 2 odgovora. 🙂
🙂

Pa lep pozdrav!

Zdravo, Lidija!

Ljudje smo različni, vsak s svojo zgodovino, vsak s svojimi potrebami, vsakdo s svojo vizijo. Predstavljaj si, da v krog postaviš 100 ljudi, na sredini pa en človek preizkuša živce vseh stotih opazovalcev. Recimo da kolne in vse vprek zmerja. Kako reagirajo opazovalci? Zelo zanimivo – vsakdo po svoje! Nekim bi se zdel ta človek nor, drugim smešen, tretji bi ga tolažili in četrti pribili na križ. Eni bi ga jemali preveč resno, medtem ko bi nekaterim sploh ne bilo mar, kaj počne.
Kaj hočem povedati s tem? Da v življenju pridemo v ravno prave situacije, namenjene vzgoji našega značaja. Tako nas življenje brusi. Res ne moremo do smrti hoditi po za nas nesprejemljivem svetu, se vsemu po vrsti izogibati ali iti v drugo skrajnost in pregoreti od živciranja. Prej ali slej se bo treba zbogati z okoljem in ga vzeti v zakup, kakršno je. Brez popravljanja drugih ljudi. Popravimo lahko le sebe, drugih nimamo pravice popravljati. Mogoče dobimo to pravico kasneje, ko že veliko stvari o evoluciji človeštva razumemo. A takrat, ko stvari razumemo v srž, nas mine vsaka želja po pometanju pred tujim pragom. Ko stvari razumemo, vidimo dovolj smeti pred svojim pragom, zato pometamo… in pometamo…in se spreminjamo iz razvajenega otroka v prijetno odraslo osebo. Vidimo in razumemo, da ni potrebno, da vedno obvelja naša beseda. Dopuščamo prav tudi drugim, upoštevamo tudi njihov pogled. Ko želim nekaj razumeti, se odpovedujem svoji nižji naravi (egoizmu) v korist plemenitih značajskih lastnosti, kot je vživljanje v sočloveka, razumevanje njegovih vzgibov, poslušanje in slišanje, nuditi pomoč pomoči potrebnim.
Če mi je šlo kaj na živce, sem se vprašala, kaj je v meni takega, ki je še za prerastit? Sebe sem vprašala, ne človeka, ki je odigral vlogo ogledala! Ta ki mi gre na živce, je le glasnik! Enako božanski je kot jaz, le povedat mi je prišel, na kaj naj bom zdajle pozorna. Ovira je v meni, ne more biti drugje kot v meni. Ko nič več ne hranim ovir v sebi, teče moje življenje brez živciranja. Za kaj takega se pa že splača potrudit.

En lep pozdrav!

Spoštovana ga. Lidija,

še enkrat lepo pozdravljeni. Verjamem, da vam takšno »živciranje« gre že pošteno na živce, hkrati pa vas skrbi, kako boste zmogli s tem živeti, delati, se poročiti, vzgajati otroke… In da je strašljivo živeti v svetu, ko imaš občutek, da samega sebe ne nadzoruješ, da te že prisotnost ene X osebe tako vrže s tira, da jo ali preziraš, sovražiš ali obožuješ…Pa sploh ne veš zakaj. Ko bi vsaj našel smisel, vzrok… in vedel, kako ga odpraviti.
Sicer se mi zdi, da bistvo je že bilo zajeto v najinih prejšnjih odgovorih (Barbarinem in mojem), svoje je sedaj dodala še ena uporabnica tega foruma z vzdevkom »Frfra«, ki lepo pove, da nam take situacije in ljudje »nastavljajo ogledalo« oz. nas opominjajo, da je v nas še nekaj za prerasti oz. ozdraviti neke rane… Da v takih situacijah preprosto ponavljamo ene stare scene toliko časa, dokler se enkrat ne končajo ugodneje za nas, dokler se enkrat ne odločimo (in kot je Barbara rekla razjezimo), da želimo videti, od kje vse to, in se tudi odločimo, da se bomo trudili drugače. In seveda vztrajamo pri tem, ker spremembe, ki sežejo tako globoko, seveda terjajo svoj čas.

Verjetno vam vse te situacije »slikajo« eno zelo »domačo sliko« – kot je rekla že Barbara (eni vzorci se ponavljajo). Ne vem, kje in ob kom ste se nekoč že tako počutili, kdo je komu takrat šel tako na živce, kdo koga ni zmogel prenesti, kdo je koga ali oboževal ali sovražil… Kdo je bil tako negotov ob vas? Ali ob kom ste se že kot majhna punčka počutila tako negotovo, da je že samo s svojo prisotnostjo porušil vaš notranji svet (mir) ali pa ga je bilo potrebno idealizirati? Kako sta se pa starša znašla v takih situacijah? Sta zmogla ohraniti mirne živce (pa ne samo navidez)? Ali pa sta bila tako neobčutljiva, da ju ni moglo nič vreči iz tira in ste potem vi nosili vsa težka čutenja, ves strah, nemir, potlačeno jezo in bes, negotovost, občutek manjvrednosti? Kdaj se je vse to začelo? Je že od nekdaj tako, ali se je kaj »zgodilo«? Kako pa vaši bratje, sestre (če jih imate)? Občutek je, kot da ste že celo življenje sami s to stisko, s to negotovostjo, nesamozavestjo in vas lahko zato kar »vse vrže iz tira«. Kar je čista krivica do vas – da niste imeli priložnosti v letih odraščanja razviti mehanizma, modela, kako se pa da s temi situacijami sorazmerno normalno živeti, kako se jih da »uporabiti v svoje dobro« – za rast. Nasula sem vam nekaj vprašanj, na katera lahko odgovorite čisto pri sebi, ne na tem forumu, ker vas ne bi želeli tu toliko izpostaviti.

Hkrati pa so to teme, o katerih se boste morali začeti pogovarjati s »pomembnimi in zaupanja vrednimi« ljudmi okoli sebe – v prvi vrsti z vašim fantom – kam pa on »paše v to sliko«? Kako pa on doživlja te stvari? Ali začuti vašo stisko ali je zraven čisto hladen in miren in sploh ne razume, zakaj ste pa vi »čisto preč«? Nikoli se dva človeka ne srečata kot partnerja čisto po naključju, ampak imata nekje v sebi potencial, da pomagata drug drugemu zdraviti notranje rane (in zaradi tega skritega potenciala sta si tudi privlačna). Zato mislim, da tudi on nekje razume te vaše reakcije, pa četudi mu mogoče npr. gredo na živce, kot mu je že nekoč šlo na živce tako živciranje nekoga drugega (npr. mame..). Ob njem boste lahko našli in prečutili tudi odgovore na vprašanja iz zgornjega odstavka.

Potem so tu vaši starši – koliko in kako pa oni razumejo vašo stisko? Se da njim kaj reči? Predvsem kje je mama, kakšen model ravnanja v teh situacijah pa vam je ona dala? Starši nam dajo model ravnanja z našimi čutenji. Hkrati pa lahko mi zanje nosimo in v življenju preigravamo veliko neprijetnih čutenj, če oni niso hoteli prevzeti odgovornosti zanje in o njih spregovoriti in jir odgovorno razreševati (ponavadi so to bes, jeza, strah, sram, gnus, občutek nesposobnosti, neustreznosti …). Potem so možnost za pogovor in razreševanje tudi prijateljice (tiste »prave«, ne tiste, s katerimi gremo kar tako na kavo…)? In nenazadnje smo tista zadnja možnost vedno tudi terapevti in ostali strokovnjaki za te reči…

Kajti pot ven (ne da začnete redno jemati pomirjevala in druge podobne instant tabletke za srečo in mir, če bo to še dolgo trajalo), je ozaveščanje teh situacij in iskanje »korenin« v preteklosti, je pogovor o teh stiskah, o občutjih, ki se vam prebujajo, ko neki sicer popolni neznanec/ka že zgolj s svojo prisotnostjo pritisne na neko razbolelo »struno« v vas. In to, da bo enkrat nekdo (fant/mama/terapevt/…) moral slišati, začutiti in »zdržati« to stisko, ki se v vas prebuja. Potem se pa počasi da začeti »drugače« živeti. Vi pa se boste počasi našli način, da boste s svojo stisko lahko toliko »zdržali«, da ne bo potrebno čisto »ven pasti«, ampak boste zmogli o njih govoriti na način, ki bo spoštljiv do poslušalca in do vas. (Ker ne vem, koliko osramočeni se počutite po vsakem takem »izpadu«, koliko samozavesti vam vzame…)

Vse dobro in pogumno začnite brskati po sebi, svoji preteklosti in jo »zdraviti«! Zdaj je čas za ustvarjanje novih »vzorcev« – odraščanje vedno pomeni tudi slovo od starega in iskanje novega. To je vaš/vajin čas, vajina priložnost!

Kaj pa, ce te oseba na drugi strani noce slisati? Npr. starsi ali fant. Kaj to pomeni? In kaj lahko v takem primeru storim jaz, ki kljub temu hocem vztrajati (zdi se mi, da ne „bevskam“ vec temvec vztrajam na pravi nacin)?

In kako je, ko najdes te odgovore v sebi? Ali si potem pomirjen? Ali ti je potem lepse? Ali je potem nevarnost, da bi obtozeval ljudi, ki niso nicesar krivi, manjsa?

Spoštovana Lidija,

če nekdo, ki bi »moral« slišati (glede na vlogo v vašem življenju je »morati«), noče slišati, to zelo zelo boli. In je krivično do vas. A potem vrsta in odgovornost na vas, da se odločite, kaj boste s tem naredili. Nikogar ne morete prisiliti v pogovor in poslušanje, še manj v to, da bi vas razumel, če vas noče, lahko pa izberete v kakšni družbi ste in boste v prihodnje. Ali res želite živeti z nekom, ki ni pripravljen nič slišati o vaših stiskah? Si predstavljate tako življenje čez 10, 20 let? Kako bo otrokom živeti v taki družini? Pa vendar upam in verjamem, da glede na vašo odločenost vam/a bo uspelo!

Ker vi ste se že odgovorno odločili, da želite začeti stvari reševati, zato verjamem v to. Ko se vi enkrat odločite in za tem stojite in v to vlagate svoj trud, potem se stvari začnejo spreminjati – tudi partnerji se takrat lahko začnejo odločati za spremembe, ki so se prej zdele skoraj nemogoče (ni pa zagotovila). In s časoma (z leti) mogoče tudi starši. A tudi brez teh sprememb imate vi še vedno možnost poiskati si varen prostor, kjer pa bo možno govoriti o teh stvareh, kjer boste lahko slišani (prijatelji ali pa terapevt).

Kaj se zgodi, ko najdeš vse odgovore v sebi? Najprej pridobiš precej več nadzora nad svojim življenjem (čutenji in reakcijami). Potem pa se začne proces odpuščanja ljudem, ki so nam nehote povzročili rane, zaradi katerih mi mogoče se danes trpimo (starši). To je dolgotrajen proces. A počasi lahko začnete odpuščati ljudem okoli vas – najprej pa ste seveda jezni in besni, pridejo dolgi trenutki joka, žalosti, osamljenosti … in odločitve, da vi pa želite kljub vsemu iti naprej in jim želite odpustiti – ne zaradi njih, ampak zaradi sebe. Da boste lahko vi »spustili vse boleče stvari v roke preteklosti« in hkrati preteklost ne bo več imela take moči nad vami in vašim življenjem. Ker dokler je tam obtoževanje, ste zvezani s temi ljudmi na neproduktiven in za vas škodljiv način in ne morete iti naprej.

Pogumno naprej, ne oklevajte niti poiskati strokovne pomoči, če boste začutili, da je to potrebno. Terapevtski centri so danes že skoraj po celi Sloveniji, lahko vam tudi sporočim kakšen kontakt po mailu, če ga potrebujete.