Kako zdržati vse to
Spoštovani,
vsekakor tudi po lastni krivdi in zančaju sem se znašla v položaju, za katerega sem bila prepričana, da se nama z možem ne bo zgodil nikoli. Pa se je.
Da ne brskam po preteklosti v tem trenutku, me zanima, kako naj prenesem dejstvo, da se mož z mano ne pogovarja, se ni pripravljen pogovarjati in trdi, da sva v tem trenutku zaključila. Boli me dejstvo, da se ne želi ukvarjati z izobljšanjem odnosa. Načeloma se nikoli nisva prepirala, le en pri drugemu sva postala popolnoma netolerantna. Največ konfliktov imava pri vzgoji pet in pol letnega sina, kjer se nikakor ne znava uskladiti in delujeva vsak po svoje.
Ker vidim, da je dejansko s to zvezo zaključil in me psihično muči, pred javnostjo je prijazen in prikazuje najin odnos normalen, doma in v medsebojnih odnosih pa me ignorira, najinim rutinskim početjem (obedi, kave) pa se izmika z lažmi. Velikokrat ga najdem, ko se mi laže. Ugotavljam tudi, da me opazuje in preverja pravilnosti mojih trditev in početja. To mi je čudno in si tega početja ne znam razložiti.
Trdim, da vem, kje je moja težava (ne znam pa si pomagati), ampak kako naj prenesem to medfazno obdobje, ker očitno ne misli drugega, kot zakon pripeljati h koncu. Pri tem pa naju ovira finančno in stanovanjsko stanje.
Naj povdarim, da ne mislim otroka odvzeti starim staršem, saj je na njih navezan in bojim se posledic, ki bi lahko otroku škodile. Jeseni bo šel v šolo. Sama pa trenutno nimam zadosti prilivov, da bi se lahko kam v biližini odselila. Živimo v stanovanju njegovih staršev.
Hudo mi je, prosim pomagajte mi, da bom lahko vse to prenesla zbrano in brez hujših psihičnih posledic.
Potem pa se moram resno posvetiti svojim lastnim težavam, da ta vzorec, zaradi katerega me ljudje zapuščajo, spremenim.
Pozdravljeni ga. Karla!
Res je težko, če so te zapustili ljudje, ki si jim zaupal. Ko odhajaš v življenje si zaznamovan z občutjem odvečnosti, zapuščenosti in strahu pred zavrženostjo. In vsa drama se ponovi znova in znova. Še težje pa je najti pot iz tega pekla.
Želela bi povdariti, da bo v primeru ločitve, za otroka zelo hudo. Včasih otroci ne izrazijo svojih težav navzven, vendar v sebi čutijo zelo globoko. Če ni nikogar, ki bi otroka ovrednotil v njegovem čustvenem svetu, je lahko zelo težko.
Težko pa je najverjetneje tudi za vas, ob možu, ki ne zmore čustvene bližine, saj je slika o zakonu, ki ste jo imeli, počasi začela bledeti. Na tihem spoznavate, da neglede na to, koliko se trudite, moža ne zmorete spremeniti. Koliko bolečine se vam odpira ob tem, ko vam mož reče, da sta zaljučila? Kako to, da ljudje z vami ne gredo korak dlje, kjer bi vi bili slišani in razumljeni, temveč zaljučijo, ko vas najbolj boli?
Resnično ne veva, zakaj preverja pravilnost vaših trditev. Najverjetneje je tudi sam zelo negotov in nesproščen v sebi, ob čutenjih, ki se mu prebujajo ob vas, ne da bi vi karkoli hudega želeli. Veliko bolečine prinesemo v zakon, zato je težko najti drugačno pot iz tega sveta in se ob vsakodnevnih rutinskih početjih, kot vi pravite (obedi, kava) sprostiti. Saj v teh momentih privre na dan vse tisto, kar prebuja stare odnose. Tukaj je bližina, ki ogroža, je nevarnost v smislu, ne hodi mi preblizu, ker me lahko prizadeneš in je strah pred globjim intimnim odnosom, ki ogroža vajino navidezno varnost, na kateri temelji odnos.
Veliko bo potrebno prečutiti, da se bodo ljudje odzvali drugače, če nosite v sebi spomin na zapuščenost. Bolečina, ki se odpira je toliko zavezujoča, da vodi vaše življenje. Terapija lahko veliko doprinese ki čustvenemu spominu, kdo smo in kaj nosimo v sebi. Tudi pot do moža, se v terapiji odpira na popolnoma drugačen način, če je tam še upanje, da bi želeli drugače.
Vse dobro vam želim.
Sabina Stanovnik
spec. ZDT
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
tel: 041/867-856
e-mail: [email protected]
Spoštovani, hvala za odgovore. Tudi najino stanje se spreminja, malo govoriva, malo se jeziva. Vsaj tu pa tam si nakloniva kakšen nasmeh, ali zbadljivko. Upanje ostaja. V tem času sem prebrala knjigo Ljubezen in zakon – raj ali pekel. Precej bolje razumem najino situacijo, še vedno pa ne vem, kje naj se lotim reševanja problema.
Sliko o zakonu sva imela očitno vsak svojo, pa najin zakon ni ne eno, ne drugo. Oba sva mislila, da bo drugače. Zase lahko rečem, da se trudim, pa mi očitno ne uspeva najbolje. In ja, žalosti me, da v zakonu ne sodeluje. Pa sem mu že pisala in vse sorte počela pred osmimi leti, ko sem videla, kaj se dogaja. Pa sem v navalu zaljubljenosti vedno popustila in nisem vztrajala, da bi ravanala (oba) drugače.
“Terapija lahko veliko doprinese ki čustvenemu spominu, kdo smo in kaj nosimo v sebi. Tudi pot do moža, se v terapiji odpira na popolnoma drugačen način, če je tam še upanje, da bi želeli drugače.” – če obstaja možnost, da se je udeležim, bom srečna, samo da se spremenim, ker očitno se sama ne znam dovolj. Za moža pa dvomim, da bo pripravljen z mano na terapijo. Zato bom vesela, če bo pomagalo že to, da grem sama.
Lepo vas pozdravljam.
Lep pozdrav!
V zadnjem pismu ste nakazali željo, da bi obiskali terapijo. Terapevtski centri so odprti skorajda že po vsej Sloveniji. V kolikor se odločite za to pot, vam bom posredovala naslov in tel. št. najbližjega centra, glede na vaš dom.
Imejte se lepo.
Sabina Stanovnik
Karla T. – Naj povdarim, da ne mislim otroka odvzeti starim staršem, saj je na njih navezan in bojim se posledic, ki bi lahko otroku škodile. Jeseni bo šel v šolo. Sama pa trenutno nimam zadosti prilivov, da bi se lahko kam v biližini odselila. Živimo v stanovanju njegovih staršev.
otroka ne želite odvzeti starim staršem??? Prosim, Karla, povejte mi, čigav je otrok?? Vaš ali ga je babica rodila? Najprej se zamislite nad sabo. Če tako razmišljate o ubogem otročku, da bi ga pustili kar starim staršem, če bi le lahko, ja a sploh veste kaj govorite?? UBogi otroci!!
Priporočam vama 2 knjigi
dr.Harville Hendrix: Najina ljubezen in
# : Zdrav otrok in ljubezen staršev
Najprej se iskreno odloči, da se boš pretolkla skozi knjigi in ju od prve do zadnje črke prebrala. Začela boš verjetno težko, ampak potem boš tako notri padla, da se ti bo kar življenje od tvoje rosjtva naprej pa do trenutnega stanja zavrtelo pred očmi. To je tako, kot da bi se pogovarjala z izobraženo in srčno najboljšo prijateljico-em, ki bi ti pomagal zlesti nad gladino vode, ko se utapljaš. Vsaj jaz sem hvaležna, da sem ju prebrala.Če bi ju prebral še on, bi oba zmagala!Ljubezni ne pustita pobegniti, upam, da bosta prižgala ogenj v vama, da bo otroček živel v topli klimi in ozračju. Otrok čuti slabe vibracije in s tem mu delata NEPOPRAVLJIVO škodo!!! Ga imata sploh rada???
Imata verjetno le eno krizico, ampak to bosta že prebrodila.
Še en italijanski pregovor:Trdna hiša ima štiri podpornike:
pridnega očeta, modro mater, ubogljivega sina in obzirnega brata.Srečno!!!
enabejba – nisem pisala, da bi otroka kje puščala, bog ne daj, le da bi želela ostati blizu družine, ker je otrok na vse navezan. To sem pisala zato, ker je mož rekel, da sva zaključila. Ne pa, ker bi si jaz želela zaključiti. Potem pa sem v tem mesecu začela razmišljati, kakšne možnosti v dani situaciji sploh imam, glede na to, da komunikacije ni bilo. Ne bom tukaj pisala, kaj vse sem v tem času preživljala. Je bil pa to mesec, ki si ga bom celo življenje zapomnila, bolj, kot lastno poroko.
Lahko pa povem, da sva se z možem pogovorila. Povedal mi je iz katerih vzrokov nastaja pri njem nezaupanje, tu pravim, bi potrebovala pomoč, ker se ne znam znebiti enih vzorcev. S tem početjem (ignoriranjem) mi je želel pokazati, kako se jaz obnašam do njega (prikazala sem mu moje stališče in da se obojestransko zanemarjava zaradi obsega obveznosti). Bi pa rada šla na terapijo zaradi svoje nagle jeze, ki je ne znam krotiti. Tudi to je bil očitek, upravičen. Moji očitki njemu so bili, da sem v tej družini sama. Ampak sedaj je dobro, delava na poboljšanju odnosov in ja, spet čutiva iskro.
Eter. Hvala za namig, vsekakor jih bom prebrala, takega “pogovora” si iskreno želim, da tudi sama malo popucam po preteklosti, ki je bila vse prej, kot enostavna in s cvetjem posuta. Predvsem pa hvala za vzpodbudne besede in ja, otrok čuti negativne vibracije in ja, imava ga rada. Kar naju sesuva in izčrpava je njegova bolezen. Cel način življenja smo prilagodili njegovemu okrevanju. Ampak bo, že gre na bolje. Hvala še enkrat.
Ja, pri bolezni in skrbi, ter negi otroka zares pregoriš. Vse se vrti okrog tega, dan se prilagaja, potem nevidno padeš v neko nezdravo rutino, ki jo jemlješ celo kot rahlo ugodje, ker si se nečemu izognil in nekaj pometel pod predpražnik.
Poznam pare, ki imajo zelo ranljive otroke in lahko samo rečem, da so jih v svoji ljubezni, skrbi in z izjemno plemenito inteligenco in modrostjo približali življenje na najlepši možni način, čeprav je bilo težko “za umret”.Otroci pa so kljub omejitvam srečni in lepo vzgojeni.
Če bo med vama nazaj zagorela ljubezen, tudi povečanje družine ni slaba varianta, s tem, da se boa potrudita po najboljših močeh pokazati vso širino duha, vesela in sta vrelca sreče najprej vsak zase, eden za drugega, skupno za otroke in še za ostale ljudi. Verjamem, da vam bo uspelo!
Sicer smo pa vsi kdaj na dnu…, pa se spet poberemo in smo navdušeni nad življenjem. Srečno!
Karla, nekaj v tvojem drugem pisanju me je strašno ganilo…ne vem, točno kaj. Podobna si mi, podobno reagiraš. Tudi sama se lomim v podobnih vodah, kakor ti. Mislim, da me je ganilo tisto razpredanje o tvoji jezi (tudi sama jo imam veliko v sebi). Hočem ti reči, pa s tem tudi sebi, da ne sprejmi vse odgovornosti za ta zakon…tudi on ima svojo.Ne počuti se krivo za vse, samo za svoj delček. Ker drugače boš padla nazaj v iste igrice. Mislim, da ignoriranje in podobno(njegov stil) ni dobro reševanje.Odgovoren je za to. Upam, da razumeš. Vse dobro ti želim.
Živjo!
Kaliteten partnerski odnos vedno ustvarjata dva – pogosto pravimo in to je dejansko res. Res pa je tudi, da lahko odnos izboljšamo že, če se potrudi vsaj eden. Če se eden od partnerjev umakne ali se začne odzivati na nenavaden način, ki v drugem povzroča bolečino, je to predvsem znak, da je na drugi strani bolečina, ki je partner sam ne zmore nositi. Če začnemo gledati na partnerja s tega zornega kota, bomo lahko do njega veliko bolj sočutni – in to je tisto, kar partner v tem trenutku najbolj potrebuje. Ljubezen je vztrajna in zvesta, tudi če so za to potrebne žrtve. Če zmoremo biti sočutni do partnerja, se bo začel led počasi odtajati in nekje se bo pokazala možnost za vzpostavitev ponovnega stika.
Težko je biti sočuten na tak način. To je zelo res, še posebej, če tudi nas boli in tudi mi potrebujemo sočutje. Kadar presodimo, da nam partner tega sočutja ne zmore dati (ker je njegova bolečina prevelika), začasno poiščimo sočutje drugje: pri prijateljih, morda starših, ali, če ne gre drugače, pri strokovnjakih in profesionalnih terapevtih. POtem, ko nekje najdemo sočutje, bomo tudi do partnerja veliko lažje sočutni in kar je pomembno – sočutni bomo tudi do samih sebe. Partner bo to spremembo in neke vrste pomirjenost s samim seboj pri nas opazil in se nanjo odzval. Ne takoj, toda če bo ljubezen dolgo grela, se bo nekaj zagotovo spremenilo. V moč ljubezni je potrebno verjeti in ji dati čas.
Veliko poguma, vztrajnosti in ljubečega sočutja vama želim!