pozdravljeni
Sin je star 16 let in obiskuje 1.letnik srednje šole.V šoli je zelo popustil saj ima iz 4 predmetov negativno.Za matematiko smo vedeli,da mu dela težave,saj sta se z možem doma precej tudi skupaj učila,da so pa še 3.predmeti tako kritični z možem nisva vedela.Zdaj sin vztraja,da bi se prepisal v poklicno šolo-3 plus 2,vendar to ne moreva sprejeti saj vema,da je sposoben le,da se mu kratko malo ne da učit.Druži se z vrstniki in fanti,ki so 2 do 3 leta starejši od njega.Doma je priden pomaga pri hišnih opravilih,kadar gre zvečer ven pride točno ob uri.Doma se veliko pogovarjamo,se družimo skupaj opravljamo razna opravila.
Z možem enostavno ne vema,kaj delama narobe oz.zakaj takšna nezainteresiranost za šolo.
Poskušava ga motivirati na vse mogoče načine -pa nič.
Prosim za nasvet.

Esi

Napisali ste tisto, kar vas najbolj skrbi. Zelo malo pa ste opisali vašo družino, predvsem odnos med očetom in sinom in seveda tudi vajinega s sinom, tako da je zelo težko kaj pametnega odgovoriti. Lahko da bom udaril popolnoma mimo, ampak ko sem zaključil z branjem vašega vprašanja, mi je ostal občutek, da je morda vaš največji problem ravno to, da se preveč ukvarjate s sinom in ga “poskušate motivirati na vse mogoče načine”. Če napišem bolj direktno, morda je vaš sin permisivno vzgojen. Če se druži s starejšimi vrstniki, je to lahko zato, ker tam išče ljudi, ki jih bo končno treba ubogati, se jim podrejati. Čeprav morda izgleda drugače, je za otroke izjemno škodljivo, če nimajo staršev, ki jim postavijo jasne meje in pravila in ki jih naučijo ustrezne vztrajnosti in odgovornosti. Kakšne posledice ima sin zaradi tega, ker se ne uči? Ima sploh kakšne? Pa s tem ne mislim na kaznovanje, ampak preprosto na to, da mu poveste v smislu “Če bodo slabe ocene, potem ne bo…”. Otroka naučimo odgovornosti samo s tem, da ga soočimo s posledicami njegovega neodgovornega početja. Dostikrat otroci s težavami v šoli samo kličejo na pomoč, da jih naj končno že nekdo ustavi in jim določi meje in jih na nek način disciplinira. Morda vama sporoča, da mu je dovolj tega, da se toliko ukvarjata z njim, namesto da bi se drug z drugim. Lahko pa ga moti, da se vsi vaši pogovori vrtijo samo okrog šole. Kot sem že napisal, lahko samo ugibam. Razmislite o zgoraj napisanem in če vas bo zanimalo še kaj, se ponovno oglasite.

Lepo vas pozdravljam

Kaj pa nameravata doseči s tem, da vztrajata, da obiskuje šolo, ki je noče?
Saj ne gre za vaju, ampak za sina. Pustita mu prepis v triletno šolo, jo bo najbrž vsaj naredil. To je še vedno bolje, kot nedokončana srednja šola, kajne? Vama je pod častjo, da bi vajin sin hodil v poklicno šolo?
Se mi zdi, da je bolj problem v vaju, kot sinu. Pa brez zamere.

spoštovana esi,

prehod iz osnovne na srednjo šolo pogosto za otroka ni enostaven. morda šola, ki jo vaš sin obiskuje resnično ni zanj… ste se pač skupaj za njo odločili in bili mnenja, da je to program, ki je primeren za vašega sina.

pravite, da se doma veliko pogovarjate in da ni problematičen otrok. ste ga vprašali česa si želi v življenju? zakaj bi rad šel v poklicno šolo ? če pozna poklic,ki si ga je izbral? kaj taka odločitev pomeni v smislu odgovornosti? ipd….
konec koncev ti poklicna šola 3+2 po končanem šolanju zagotovi poklic. v kolikor si pa še malo ambiciozen, lahko opraviš maturo in nadaljuješ s študijem, bodisi na visokošolskem ali univerzitetnem programu. s poklicem si kmalu lahko zagotoviš delo in s tem samostojnost, z nadaljevanjem šolanja še dodatno izobrazbo … na koncu bo on ta, ki bo moral opravljati izpite in se prebijati skozi življenje…

morda mu postavite za pogoj, da se lahko prepiše na drugo šolo, v kolikor tukaj uspešno brez popravnih izpitov zaključi letnik. konec koncev, ga je v njegovi iniciativi potrebno jemati resno!

pa veliko uspehov!
theo

Hvala za odgovor
Prav imate.Za kazen smo prepovedali internet,telefon-in od takrat,ko sem vam pisala je popravil ocene pri treh predmetih.Preverjeno-bila sem v šoli.Danes je lahko šel na praznovanje rojstnega dne.
Nič več ne govori,da bi se prepisal v drugo “lažjo” šolo.Pravi,da se sedaj v sebi dosti boljše počuti.
Oba z možem se z najinima otrokoma dobro razumema,mislim,da imamo dober odnos,res pa je,da sta tudi malo razvajena,se pa hišnih pravil in obveznosti držita.
Mogoče je pa to bil klic na pomoč.

Pozdravljeni