Težave (od jenna_s)
Spoštovani,
s fantom sva skupaj že več kot 3 leta (je moj prvi, ne živiva skupaj) – gre nama ok, z izjemo mojih večnih skrbi, ki so se pričele pred kakšnim letom in pol in jih je precej. Torej: stalno me skrbi, da bi me fant zapustil in odšel z drugo. Kadarkoli gre ven s prijatelji me skrbi, ali se bo tam pojavila kakšna punca, ki mu bo všeč / ki ga bo ‘zapeljala’ – on pa se bo predal skušnjavi in me prevaral (ali pa to počel dalj časa) ter nato zapustil.
Šlo je celo tako daleč, da sem pregledovala njegove maile in sms sporočila v telefonu. Za vse skupaj sem mu tudi povedala. Na mailu sem našla sporočilo, ki mu ga je poslala ena punca – poslala mu je svoje slike. Pa je rekel, da se ne spomni, da ne ve, za kaj je šlo (kasneje sem od prijateljice izvedela, da je bila ta punca zaljubljena vanj). Sicer pa ima zelo dober spomin. Zelo mi je čudno, da se določenih stvari ‘ne spomni’. Poleg tega sem ugotovila, da ima ves čas telefon na vibri. Ko je pri meni, ga ima ves čas v jakni – nikoli ga nima pri sebi. S prijatelji se redko pogovarja v pričo mene – kot da bi bili to nekakšni skrivni zaupni pogovori. Ko sem ga prosila, da bi telefon imel naglas, ga je nekajkrat celo imel naglas, potem pa spet vse po starem. Ko sva bila na počitnicah skupaj in ga je prijatelj klical, se je šel pogovarjat ven iz hiše. Ko sem ga vprašala zakaj je šel ven, se je ‘delal neumnega’. Ko se je nekajkrat celo pogovarjal po telefonu s prijatelji, ko sem bila jaz zraven, se mi je zdelo, kot da se z njimi pogovarja bolj veselo (pa tudi bolj živčno, če sem jaz poleg) in da postane čisto drugačen.
Ven greva redko skupaj – ponavadi gre on na kakšno praznovanje rojstnega dne, jaz ostanem doma. Ker tistih nekajkrat, ko sem šla z njim, sem bila kot lučka. Pogovarjal se je s prijatelji (sami fantje), jaz pa sem zraven stala, gledala v zrak in čakala, da greva. Ker sem želela vsaj fizični stik, sem ga prijela za roko – a njegova roka je kmalu šla po svoje in se niti ni trudila iskati moje. Ko sem mu povedala tudi to, je rekel, da bo to popravil. Pa ni. Še vedno je isto. Prijatelji so očitno pomembnejši. Zato raje ne hodim z njim ven.
Pa tudi, ko sem se hotela pogovarjati o najini skupni prihodnosti; o skupnem stanovanju, otrocih…se je on o tem zelo težko pogovarjal, kot da bi ga bilo tega strah oz. kot da sploh ne bi želel nikoli živeti z mano. Rekel je, da o tem ne razmišlja in da se s tem sploh ne obremenjuje.
Mogoče sem jaz zakompleksana in zafrustrirana, a res ne vem, zakaj so se ti občutki in skrbi začeli pojavljati šele leto in pol po začetku zveze..?! O vsem skupaj sva se že večkrat pogovarjala, zagotovil mi je, da me ni nikoli prevaral, da me tudi ne bo oz. da mi bo, če bi hotel prekiniti zvezo in hotel pričeti z drugo, povedal. Ko sva se o mojih strahovih nazadnje pogovarjala, je rekel, da ni nič več za rešiti, da mi on lepo pove, da so to le brezvezne skrbi in da je problem v meni. Da je z mano nekaj narobe. Jaz pa mu nikakor ne morem zaupati. Ne vem iz česa izvira to moje nezaupanje…a če se bo nadaljevalo, bom s tem uničila najino zvezo. Včasih mi je popolnoma jasno, da so to le moje skrbi, ki so le skrbi in nič drugega (ko je fant ob meni), drugič pa se sprašujem, ali je res s tisto osebo, za katero mi je rekel, da gre z njo ven…(ko ga ni ob meni).
Mogoče res potrebujem strokovno pomoč?
Hvala za pomoč, jenna
Jenna
Če ne želite, da se vidi vaš e-naslov, potem morate v vašem profilu spremeniti nastavitve (Uredi nastavitve e-naslova). Odgovoril vam bom takoj, ko utegnem.
Jenna
Na koncu vprašanja mi je najbolj ostalo – kje ste vi, ali sploh obstajate brez tega fanta? Iz vašega sporočila izgleda, kot da se vse vaše življenje vrti okrog njega. Greste z njim in ste »kot lučka«. Saj tam zraven je bilo verjetno še kar nekaj drugih ljudi, se z njimi ne bi dalo vsaj toliko pogovoriti, da se ne bi počutili povsem odveč? Če so bili tam samo njegovi prijatelji (moška družba), čemu ste sploh šli tja zraven. Nekdo v taki situaciji skoraj mora biti »lučka«. Če ne bi bili vi, bi bili pa prijatelji. Greste sploh kam sami, imate svojo družbo, prijateljice…? Imate sploh koga ali vsaj kaj, če fanta ni ob vas?
Zelo težko bi napisal karkoli o tem, ali so vaši sumi upravičeni ali ne. Res ne bi ugibal ali je večji problem vaša (pretirana?) ljubosumnost in sumničavost ali njegovo sumljivo obnašanje. Mislim, da ne bom kaj dosti zgrešil, če napišem, da je vajina težava – oboje. Dvomim, da bi vas občutki tako močno varali, da bi bili čisto brez vzroka tako na trnih. Po drugi strani pa s svojim obnašanjem in »visenjem« na partnerju tega na nek način silite, da si gre odpočit izven vajinega odnosa. Takega pritiska se verjetno res ne da zdržati. Da ne bo nesporazuma, s tem ga nikakor nočem opravičevati, če res počne kaj od tega, kar sumite. Ne gre za to, kdo je tukaj bolj kriv, ker oba očitno to rabita. On partnerko, ki mu diha za ovratnik, vi pa partnerja, ki je »izmuzljiv«. Problem torej ni toliko to, kar se v resnici dogaja, ampak bolj to, da se to očitno mora dogajati, da brez tega ne moreta. Kaj bi ostalo od vajinega odnosa, če bi odstranila te vajine igrice. Verjetno ena velika praznina in velika tesnoba. Ta tesnoba (strah pred bližino) vaju spravlja vedno znova narazen, praznina pa vaju »prisili«, da pozabita na vse in se zopet zbližata. Dokler ne postane spet nevarno (tesnobno) in se spet odmakneta. Tu ni »prav« in »narobe«, tako pač je. Tudi ni prav zelo pomembno, odkod sta se »naučila« takega odnosa. Pomembno je predvsem, ali sta pripravljena sodelovati in vztrajati, da to spremenita. Če želimo kaj spremeniti, si moramo najprej priznati, kje smo, potem pa se odločiti, kam želimo. Za vajin odnos to pomeni, da si najprej nalijta čistega vina, kako si predstavljata vajin odnos in kaj vama (vsakemu od vaju) v njem v resnici manjka. Nato pa bi se pogovorita, kam želita iti. Če je smer vsaj približno ista in če si pomenita toliko, da sta sposobna še sodelovati v tej smeri, potem ima vajin odnos smisel in upanje. Če tega ni, potem – začnite skrbeti zase. Da boste enkrat toliko močni in samozavestni, da boste upali pričakovati več od tega, kar imate sedaj. Da se ob fantu počutite tako, kot opisujete, nima čisto nič opraviti z njim – vsi ti občutki ponižanja, sramu, nevrednosti, odvečnosti in zavrženosti so v vas že dolgo časa. Fant zanje ni čisto nič kriv, saj vam vse to samo prebuja. Dokler ne boste sprejeli odgovornosti za te sicer zelo težke občutke, se vam bo pri vseh partnerjih dogajalo zelo podobno. Če boste fanta zapustili, tega torej ne storite zato, ker se ob njem tako počutite, ampak če ne bo želel z vami sodelovati, da vajin odnos spremenita.
Po strokovno pomoč se zatečemo, ko si priznamo, da s tem, kjer smo, nismo zadovoljni, in približno vemo, kam želimo, pa tja nikakor ne zmoremo sami. Strokovno pomoč poiščemo, ko je stiska tako huda, da je sami ne zdržimo več in ne vidimo poti iz nje. Ali že rabite strokovno pomoč ali ne, ne vem, prejšnja stavka vam morda lahko pomagata, da bi sami to lažje ocenili. Lahko pa vam napišem, da če že, potem jo za izboljšavo odnosa rabita oba. Samo jo rabite kvečjemu, če bi želeli iz odnosa oditi, pa tega ne zmorete.
Lepo vas pozdravljam
G. Gašperlin,
hvala za Vaše svetovanje, a moram nekaj dodati. Ne zdi se mi ravno, da oba to potrebujeva, da se to mora dogajati. Fant mi je že večkrat povedal, da ga to, kar počnem (‘zasliševanje’ ipd.) odbija. Tudi jaz nočem, da se to dogaja. Pa tudi nisem še zaznala strahu pred bližino, saj, ko sva skupaj, se imava res lepo. Nočem, da bi me ves čas skrbelo, a se nekako ne znam, ne morem prepričati, da je vse v redu. Popolnoma se zavedam, da sem pretirano v skrbeh, mogoče tudi ljubosumna, a tega ne znam odpraviti.
Drugače nimam nič proti temu, da gre s prijatelji ven. Mogoče je problem v tem, ker grem sama bolj redko. Imam prijateljice, a si ne vzamem časa zanje. Največ časa posvetim študiju, družini in fantu. (Tistih nekajkrat, ko sva šla skupaj ven, in so bili tam le njegovi moški prijatelji, sem šla le zato, ker je imel željo, da greva skupaj. Kasneje nisem več šla, sem mu povedala, da mi je dolgčas, ker se nisem imela s kom za pogovarjati. Poleg tega nisem tak tip, da bi hodila ven in se napila. Sem raje doma in počnem kaj drugega.)
Še vedno pa me muči to, kako je do teh mojih skrbi prišlo. Zakaj je bilo leto in pol vse v redu, res lepo, nato pa večne skrbi?? Ko sem enkrat povedala, da s takim obnašanjem (kar nekajkrat se je zgodilo, da se ni oglasil na telefon, ko je bil s prijatelji, potem pa se je izgovarjal, da ni začutil vibre..zdi se mi ,da se le ni hotel oglasiti, da mu ne bi kaj težila..kar pa mu sploh ne bi..) pri meni povzroča samo še večje skrbi, je to razumel kot napad in kritiziranje. Rada bi mu povedala, da nočem, da se obnaša tako, a mu ne znam, mogoče ne upam, saj nočem, da bi razumel narobe. Mi lahko svetujete tudi pri tem?
Pa še eno stvar bi lahko omenila. Novo leto. Nikoli se nikakor ne moreva dogovoriti, kje bi bila, kaj bi počela ipd. On bi rad bil v družbi, se nacejal z alkoholom, meni pa to ni zabavno. Poleg tega nimava družbe, ki bi ustrezala obema. On ima prijatelje, tako, da bi bilo meni dolgčas, moje prijateljice pa gredo po navadi same kam drugam.. Meni bi bilo vseeno, tudi, če bi bila z njim doma. Zanj bi bila to katastrofa. Zdi se mi, da gleda samo nase, težko se prilagaja drugim. Ali pa le jaz tako mislim?
Hvala.
jenna
Jenna
Ko sem napisal “rabita”, s tem nisem mislil, da to rabita/počneta zavestno, še manj da si tega želita. Tako na videz povsem nerazumljivo obnašanje ima precej globje korenine, ki segajo tja v globine podzavesti. Dokler se ne pride do teh korenin in se jih ne poseka ali presadi v bolj zdravo zemljo, se na zavestnem nivoju da bolj malo storiti. Zato s fantom ponavljata “igrice”, ki si jih v bistvu nobeden ne želi, ker vaju v to kar “nekaj” žene. Iz vašega sporočila je zdaj še bolj očitno, da so med vama zelo velike razlike glede tega, kako si predstavljata vajin odnos. Samo od sebe se to ne bo spremenilo. Z njegovega vidika namreč vi samo gledate nase in se mu težko prilagajate. Konec koncev, zakaj pa bi bil njegov pogled na odnos manj pravilen od vašega? Če se bosta o vsem tem zmogla strpno in odkrito pogovoriti, bosta morda uspela kaj spremeniti. To pomeni, da bo nekdo od vaju moral nehati s pometanjem pod preprogo in začeti s pogovorom brez zahtev in obtoževanja. Če tega ne zmoreta sama, hkrati pa ne moreta narazen, potem si poiščita pomoč.
Lep pozdrav
Bejž, hvala za tole sporočilo. Prej sem namreč čisto spregledal, da je tega alkohola morda že toliko, da brez njega ne gre več. Če to drži, potem Jenna upoštevajte tale gornji nasvet. Kjer je alkohol, tam ni odnosa. Fant naj se najprej nauči živeti brez alkohola, potem se vajin odnos sploh lahko začne. Seveda pa je nama z “bejž” lahko biti pameten. V praksi gre to malo težje – pa smo spet pri koreninah, o katerih sem pisal prej.
Lep pozdrav
Ne, brez skrbi, sem malce narobe napisala. Mislila sem samo povedati, da ko gre zvečer ven (kot je npr. novoletni večer, ki naj bi ga preživela skupaj), ponavadi pije alkohol. Za boljšo voljo, pravi on. Če sem jaz zraven, mi je neprijetno, ker sama le redko pijem. Iz tega razloga tudi ne hodim z njim ven. Drugače ne pije.
Sicer pa si oba želiva ohraniti oz. izboljšati najin odnos. Čeprav se, kot ste že omenili, v mnogočem razlikujeva. Ker ste rekli, da se le sama gledam bolj nase in se težko prilagajam (s fantovega vidika, čeprav mi tega ni nikoli omenil), bom poskusila delati drugače.
Mogoče sva v takšnem položaju, ker, ko sva skupaj, nikoli ne počneva česa posebnega. Imava se lepo in uživava, a le redko poskusiva kaj drugega. Sem že dajala razne ideje, npr. enodnevno kopanje, kakšen izlet, kaj drugačnega, pa se ni vedno strinjal. Svojih predlogov pa ni imel, ali pa mi jih le noče povedati.
Mislite, da nama kljub različnosti lahko uspe?
Telefon na tiho ali na vibro, skrivanje vajine zveze oziroma bližine pred prijatelji (če te noče objeti pred drugimi, če mu je to neprijetno…), oddaljevanje od tebe v času telefosnkih pogovorov ipd. je zelo močan znak za to, da nisi edina ženska v njegovem življenju. In prav moški, kakršne opisuje Izidor Gašperlin, torej taki, ki bežijo pred bližino, si navadno omislijo več partnerk (tako zmanjšajo možnost, da bi bili prizadeti in da bi ostali sami). Tudi, če ga boste zapustili vi, bo ostala neka druga. In vaš čut vas ne vara, drugače se ne bi pojavil šele sedaj. Poslušajte ga in čimprej odidite stran (če še niste odvisni od tega odnosa).
