Tudi sama sem se znašla v slepi ulici glede odločitve, kako naprej. Na kratko bom poskušala opisati trenutno stanje in prosim za odgovor, želela pa bi tudi (sama ali z možem) začeti s terapijo, kajti omenjene težave že precej ovirajo moj vsakdnajik (nespečnost, težave s koncentracijo, bolniške, hujšanje….)

Prvih 15 let zakona je bilo osredotočenih na otroka (danes 14 in 16) ter posel – skupno podjetje. Verjetno ni potrebno na dolgo razlagati posledic – težav, ki se tičejo najinih odnosov praktično nisva nikoli reševala in dejstvo je, da sva se odtujila, čeprav si niti pod razno nisem nikdar predstavljala, da bi to lahko bil vzrok za ločitev. V tem obdobju sem jaz večkrat želela pogovor na temo najinega odnosa, vendar se je zaključilo vedno enako: moji monologi, včasih tudi izbruhi jeze, mož je “prikimal”, se umaknil od pregovarjanja in življenej je teklo navidez mirno naprej. Večkrat je poudaril, da ne mara “kreganja” in komfrontiranja, zato se raje podredi skupnim interesom, samo da je mir. V začetko 2006 je mož po enotedenskem molku zaradi manjšega prepira povedal, da je najbolje, da se razideva, ker sva se že preveč odtujila in je prišel do točke, ko si je to pripravljen na glas priznati. Zame je bil to kljub vsemu ogromen šok.PO nekaj mesecih se je odselil, februarja lani pa je predlagal, da poskusiva ponovno. Razlogi: otroka, družina in midva. Da, na žalost sva bila “midva” na tretjem mestu in kljub temu, da se nisem strinjala z vrnitvijo “zaradi otrok” sem jo sprejela, ker sem upala, da se tudi midva zopet najdeva.

Lansko leto je torej potekalo takole nekako: prepirov ni, razen mojih dvomov o njegovih čustvih in bremena oz. strahu, če je zadovoljen s takim življenjem oz. če ga zopet kaj moti, pa za ljubi mir tega noče povedat. Pogovore o tem vztrajno zavrača oz. se končajo s prepirom in mojim jokom – on skoraj nič ne komentira in se vedno zapre vase. Na živce mu gre jok in jamranje, kajti vse to je doživljal v otroštvo pri svoji mami. Vsa vprašanja, če se še vedno dopisuje ali kontaktira s precej mlajšo (25 let) žensko, s katero je imel med časom odsotnosti vezo, vztrajno zavrača, o tem se noče pogovarjat (telefon večinoma skriva). Kot družina smo preživeli lepo obdobje, tudi z njegove strani veliko pozornosti do mene (razen čustvene). Kljub vsemu temu sem imela občutek, da nama gre dobro in da se bova tudi na čustvenem področju našla. V tem času sem se trudila odpravit svoje navade oz. lastnosti, za katere vem, da ga motijo. O zadevah, ki motijo mene ali naj bi jih on odpravil, pa nisva govorila, kajti iz strahu pred ponovnim odhodom si nisem upala načeti teh tem.
Poskušala bom še na kratko opisati sedanje stanje: decembra je prišlo do prepira zaradi sms-ja, ki ga je poslal omenjeni ženski in je pomenil več kot prijateljstvo. Od takrat naprej sva zopet na “mrtvi točki”. On je zopet spoznal, da je s čustvi do mene “na nuli”, jaz pa ne morem razumeti, zakaj se ni želel o tem med letom pogovarjati in se truditi v tej smeri, če se je vrnil domov. Zopet sem popolnoma sesuta, kako naprej in ali sprejeti njegovo ponudbo, da vztrajava zaradi otrok brez pogojevanja, da se midva zopet najdeva – če nama uspe super, če ne, se pač čez nekaj let razideva.

Popolnoma se zavedam, da je tole kar malo smešno v smislu – ja kaj ti pa je ženska, tega pa res ne moreš sprejeti, a se res tako nizko ceniš, po drugi strani pa je upanje na to, da nama uspe preveliko, da bi bila sposobna dokončati zadevo.

V naprej se zahvaljujem za odgovor in lep pozdrav!

Pozdravljena

Začel bom s tem, kar je o tej vaši zgodbi edino možno z gotovostjo reči: če skupaj vztrajata res še samo zaradi otrok, potem pojdita čim prej narazen. Otrokom s tem, da sta skupaj na tak način, čisto nič ne pomagata, ampak bolj škodita. Otroci predvsem potrebujejo starša, vprašanje pa je, če sta vidva lahko dobra starša ob takem odnosu. Tole sem napisal tudi zato, ker ne verjamem, da ne moreta narazen zaradi otrok. To je običajno samo izgovor, da si ni treba priznati, da kljub vsej praznini v odnosu kar ne zmoremo iti narazen. Otroci so tako prikladen izgovor: da ne gremo narazen in pa hkrati tudi nič ne naredimo, da bi bil odnos kaj drugačen. Tudi vam se je zapisalo »vztrajava zaradi otrok brez pogojevanja, da se midva zopet najdeva – če nama uspe super, če ne, se pač čez nekaj let razideva«. Pa ni škoda teh zapravljenih nekaj let, da ne omenjam še enkrat škode, ki bo medtem narejena otrokom.

Kot pišete, z možem očitno ne zmoreta iti narazen. Kaj če v začetku poskušata samo sprejeti to dejstvo, brez da bi iskala razlog, zakaj je tako? Če že ne moreta narazen, zakaj ne bi poskušala potem iz tega vajinega odnosa nekaj narediti. Na primer za začetek, da bi se mož nehal hecati z »omenjeno žensko«, vi pa bi nehali biti tako zelo tolerantni. Da bi se trudila biti res dobra starša, ne pa v imenu otrok početi nečesa, česar sploh ne potrebujejo. Pa ne bom več pisal nasvetov, ker precej dobro veste, kaj bi bilo treba narediti, vendar je včasih to tako težko spraviti v življenje. Podobno velja tudi za vašega partnerja. Ko se partnerja znajdeta v takem pat položaju, kot ga opisujete, je obisk terapevta zelo priporočljiv. Na terapiji ne boste rešili vseh problemov, vprašanje, če sploh kakšnega od njih. Se vama pa bo z možem morda le uspelo iztrgati iz začaranega kroga, kar bi lahko zadoščalo, da bi se zmogla sama naprej spopadati s problemi. Po tem, kako ste opisali potek vajinega odnosa in kakšen je ta sedaj, res težko verjamem, da bi se sama uspela izvleči iz te situacije. Če sta oba še vedno pripravljena vztrajati in sta resnično odločena, da si data še eno priložnost, vama priporočam, da si poiščeta terapevtsko pomoč. Po zaključenem ciklusu terapij bodo stvari zagotovo bolj jasne. Toda odločitev bo še vedno ostala vajina. Nobeden je ne more sprejeti namesto vaju. Pa še to: gospa, to kar se vam dogaja, ni smešno. Podobno se dogaja tudi veliko drugim parom. To, da ne zmorete narediti tega, za kar včasih mislite, da bi bilo edino prav, morda pomeni, da ZA VAS še ni pravi čas. Vaš partner je bil pred časom »močan« in je naredil, kar je mislil, da je prav – in se čez nekaj časa skesano (?) vrnil nazaj. Zato, ker se je tisto, kar se mu je takrat zdelo »prav«, izkazalo za iluzije. Vse skupaj žal (ali na srečo?) ni tako preprosto. Umirite se in poslušajte sebe, neoziraje na partnerja, otroke,… Če vam bo to uspelo, boste točno vedeli, kaj je vaš naslednji korak. Več ne rabite vedeti – če boste delali prave korake, samo korak za korakom, boste prišli točno tja, kamor je za vas prav.

Toliko zaenkrat. Nisem se želel preveč spuščati v vajine konkretnosti. Če vas zanima še kaj, pošljite dodatna vprašanja.

Lepo vas pozdravljam

hvala za odgovor.
Na žalost se popolnoma strinjam in se zavedam vseh dejstev, ki ste jih napisali, še najbolj pa tega, da zame še ni pravi čas…Vendar, kdaj pa bo pravi čas – ure in ure premlevam dejstva, pišem + in – za nadaljevanje ali prekinitev, odločitve oz.moči, da presekam zadevo pa od nikoder.

Zanimivo, tudi mož mi je predlagal, naj se umirim, poiščem srečo najprej v sebi in ne pri njemu (?!!), vendar kako v takem stanju, ko ne veš ali je pred teboj dokončna ločitev ali še mogoče obstaja upanje za skupno prihodnost, to storiti? Vem in čutim, da tudi on ni miren v sebi, le da tega ne kaže tako čustveno in “glasno” kot jaz, temveč se zateka k alkoholu, kadar je le najmanjša priložnost za to (ali službeno, ali prijatelji, družinska srečanja…)
Ja vem, delat na sebi in še enkrat na sebi, posvetit se otrokoma, službi…Občutek imam, da se mi bo od te negotovosti kar zmešalo in če bom enkrat vedela, na čem sem, se pač sesujem do konca, potem pa se začnem nekako pobirat. Poguma za ta korak pa ni in ni..

Samo dve možnosti sta..prva je ostati v zakonu,druga je oditi iz zakona..izhajajte iz tega..pretehtajte česa ste bolj sposobna prvega ali drugega,pa nikar naj ne bodo otroci izgovor,ne firma in ne hiša.
Vse ostalo kar se dogaja,čustvena hladnost,druga ženska,pomanjkanje komunikacije je le posledica in ne vzrok,vzrok tiči prav v vprašanju kaj je tisto kar bolje zmoremo…ostati ali oditi..
nič ni narobe,če se odločite za eno ali za drugo,vse ob svojem času,vedno imamo pravico se premisliti,premislimo pa se ko nekaj dozori ,ko smo pripravljeni.Koliko ste pripravljena zdaj v tem trenutku za eno ali za drugo veste sama,ravnajte se po tem .lp

Enostavno,

vidim, da ste v zelo težki situaciji in razumem vašo bolečino. To vam lahko potrdim zato, ker sem bil sam v podobni situaciji.

Iz takega objema se lahko izvijete na en sam način (glede na moje izkušnje), ta pa je, da začnete veliko delati na sebi. Spoznajte, kaj bi vi radi in kako bi vi radi živeli naprej.

Sam mislim, da ko se enkrat odločimo za otroke, moramo vedeti, da so oni na prvem mestu in se je potrebno podrejati njim tako, da imajo ustrezno vzgojo in pripravo na življenje. Potrebno je tudi vztrajati v partnerskem odnosu, toda tako, da se oba partnerja duhovno razvijata in ljubita drug drugega.

Primer:
Vaš soprog je imel razmerje s 25 let mlajšo žensko. Ko je ugotovil, da mora ostati v partnerskem odnosu z vami zaradi otrok, bi moral vsako povezavo z njo takoj prekiniti in se popolnoma posvetiti vajinemu odnosu in ljubezni. Sam mislim, da on še ne loči zaljubljenosti in ljubezni. Za ljubezen do partnerja se človek odloči sam in se mora odločiti vsak dan, ko se zbudi in začne nov dan.

Vi mu morate jasno postaviti pogoje in meje, da bosta šla k terapevtu in potem uravnavala svoje življenje po njegovih navodilih.

Sedaj vaš soprog skače iz ene veze v drugo. To je neuravnovešena oseba in to bo počel dokler mu boste vi dovolili.

Enako je bilo pri mojem sodelavcu. Ima nekaj let starejšo partnerico in večkrat jo je dobil na varanju. Večkrat jo je prosil, da se vrne. Enkrat ji je zmetal stvari iz hiše, nato pa jo sprejel nazaj. Sedaj je ona blizu 60 let, ko se človek ponavadi umiri. Pa se je zopet ponovilo. Zopet je odšla. Podobno se je dogajalo pri moji nekdanji partnerici.

Kaj sem hotel povedati? Če človek ne ugotovi, da je problem v njemu, in če ne začne z radikalnimi spremembami v pravo smer, bo ostal do smrti takšen – čudež na tem področju lahko naredi le Bog. Pri tem trpi on sam, še bolj pa njegov partner in otroci. Kot pravi terapevt g. Gostečnik – takega je potrebno postaviti pred vrata, da potem morda začne z zdravljenjem.

Gospa, strinjam se z vami, da morate zadržati partnerski odnos, ki se bo začel graditi naprej na zdravih temeljih, ampak zato se morata odločiti oba. V nasprotnem primeru je zaradi Vas in vaših otrok bolje, da odideta vsak po svoji poti in mu jasno poveste, da takrat ni več poti nazaj. Če bosta odšla vsak po svoji poti, bo težko za Vas, to vem iz lastnih izkušenj, vendar se po cca dveh letih človek stabilizira in zaživi novo srečno in sproščeno življenje. Mora pa ogromno delati na sebi. Vsaj pri meni je bilo tako. Še se pojavi trenutek, ko bi me lepi spomini ponesli nazaj v naročje bivše partnerice, vendar ko to prestanem tako, da se ne upognem sem veliko močnejši, zavestnejši in srečnejši.

Želim vam, da bi svoj problem lepo rešili!

Evgi

Pozdravljena Evgen, Ta prava Monika!

Najprej najlepša hvala za vajini mnenji!

Ja, zadeva ni tako enostavna kot zgleda, vidim da sem prvo pismo morda preveč ohlapno napisala (pa še kljub temu je bilo zelo dolgo!), zato bom nekatere stvari poskušala ponovno napisat:
dejstvo je in s tem se tudi sama strinjam, da sva se z možem res odtujila in da je pač nekega dne on to naglas povedal. Verjamem tudi (čeprav vem, da večina tega ne odobrava), da mlajša ženska ni bila razlog za to dejanje. To, kar sama nikakor ne morem sprejeti je način oz. potek vseh nadaljnjih dogodkov, ki so sledili. Ne morem namreč razumeti, da kljub vsemu po tako dolgem obdobju nekdo kar zaključi poglavje brez pogovorov ali truda vsaj začet reševat zadevo. No, izkazalo se je, da kar tako le ni uspel zaključit, saj je trajalo še nekaj bolečih mesecev, preden sem ga sama prosila, naj se odseli. Bila pa sem totalno na tleh in kljub vsemu upala, da tega ne bo storil….Naslednje pol leta sem živela “avtomatično”, želela sem čim bolj prekinit vse stike z njim, hči ni želela z njim kontaktirat, s sinom pa sta se videvala.

V tem času se je mož zbližal z omenjenim dekletom, vsako najino srečanje (3x, 4x v tem času) pa se je končalo z obupom z moje strani, jokom…Na vprašanja, če bo on uredil papirje za ločitev nikdar ni bilo konkretnega odgovora. Ko sem mu enkrat omenila, če se zaveda, da se igra tako z mojimi kot z njenimi čustvi se je zamislil in dejal, da je to res in bo z njo prekinil, midva pač ostajava prijatelja (?!!!). Po cca dveh mesecih je potem predlagal vrnitev domov in tako smo preteklo leto preživeli skupaj. Moram še povedat, da se z otrokoma odlično razume.

In zdaj smo zopet tam kot pred dvemi leti..Na vsa vprašanja, zakaj se med letom ni skušal pogovarjat o najinem odbnosu, zakaj je namesto tega vzpostavil ponoven stik z njo, kako dolgo bi zopet vse to trajalo, če ne bi jaz pogledala tistega sms-ja…., na vsa ta vprašanja odgovora ni…

Evgen, zavedam se, da proces “pobiranja” traja precej časa ampak priznam, da me je kar srh spreletel, ko sem prebrala vaši dve leti?! Trenutno sem tako utrujena in brez moči, da se mi zdi, da kaj takega pa res ne bom zdržala in je zato potrebno narediti vse, da ohraniva vezo…

Ta prava Monika, res je, da sta varianti samo dve in se je za eno treba odločit, čeprav po določenem času spoznaš, da odločitev ni bila prava. Zato se bom zdaj skušala umirit in počakat, kako bo on peljal zadevo naprej, sama pa se počasi pripravljat na najbolj črno varianto in se sprijaznit z njo. Uf, kako se enostavno sliši, samo še v vsakdanjik je treba spravit.

Hvala še enkrat obema in lep pozdrav!

Pozdravljeni!

Tudi jaz imam podobne težave. Z možem sva skupaj že 20 let in imava dva otroka. Do lasnkega leta smo se imeli zelo lepo. Potem pa je imel mož v službi zelo veliko dela oziroma je bil zaradi službe zelo pogosto odsoten. Govorila sem, da je preveč obremenjen in da bo pregorel. In ravno to se je je zgodilo. Najprej je bil samo zelo utrujen, potem se je začela kazati njegova odtujenost in prišlo je tako daleč, da sem šla sama z otroci na dopust. Ko smo prišli nazaj se je odselil. Moram pa reči, da se mu je videlo, da je neizmerno živčen (v stresu). Na moje prigovarjanje je šel k zdravniku, ki je ugotovil, da je “živčna razvalina”.Dobil je tudi zdravila, vendar sem kasneje zvedela, da jih ni jemal. Po enem mesecu se je vrnil na naše prigovarjanje domov. Vendar je čisto odtujen. Z mano se ne pogovarja, kaj šele kaj drugega, za otorke ga kaj preveč ne skrbi, čeprav je bil vedno zelo vzoren mož in oče. Razen tega je prekinil vse stike z mojim starši, s prijatelji, najraje bi s svojimi starši, ne zanimajo ga več njegovi konjički, pri hiši nič več ne dela, čeprav je pred tem to zelo rad počel. Pravi, da nikakor ne more biti doma, da ga dom duši in da bi rad odšel. Ne vidi več prihodnosti za nanju. V manj kot enem letu se je spremenil za več kot 200%. To se kaže tudi na njegovi kilaži, saj je v tem času močno shujšal.

Sama se zelo trudim in skušam kljub vsemu ohraniti zakon, saj sem mnenja, da je to tudi posledica bolezni, vendar pa moram reči, da mi zmankuje energije, saj sam ne želi nič narediti na tem, da bi bilo kaj bolje. Trenutno ga zanima samo njegova lastna korist in se ne ozira na druge, čeprav poudarjam, da nikoli ni bil tak. Kljub temu pa dosedaj še ni odšel od doma, čeprav pravi, da si tega želi. Tako se mu izogibam in se skušam nekako umiriti, po drugi strani pa vsak dan pripravljam scenarij kako mu bom rekla naj odide (čeprav si tega ne želim, vendar je tako hudo, ko te nekdo neprestano odklanja).

Ima kdo kakšen dober nasvet?

Hvala!

Sory

Nekoga proti njegovi volji držati v odnosu, nima kaj dosti smisla. Nekoga pregovarjati, da naj se vrne v odnos, kjer se “duši”, je ali ponižujoče ali pa se v tem skriva tihi pritisk. Pomagati nekomu, ki si pomoči ne želi, se ne da. Od navidezne družine in “očeta razvaline” otroci nimajo nič dobrega, samo škodo. Vem, da so to za vas težki stavki, ampak bojim se, da se jim nekako ne da izogniti. Naj vam bo še tako težko sprejeti, vaš mož se odloča najprej in samo zase. Odgovornost za njegovo življenje je torej izključno njegova. Dokler se ne bo odločil, da nekaj ukrene in spremeni, vidva ne moreta nič. Poskušajte to nekako sprejeti in poskrbite zase in za otroke. Če tega ne morete ob njegovi prisotnosti, naj se mož odseli za toliko časa, da se bo odločil, kaj bo naredil s sabo. Dokler pa se ne odloči, ne trošite energije zaman v odnosu, ki ga ni in jo porabite zase in za otroke.

Lepo vas pozdravljam

za sory
mož mora najprej rešiti svoje osebne težave,katere to so ve le on,ko bo rešil osebne težave,tiste ki okupirajo njega,njegovo psiho,dušo in ki vplivajo na njegovo in s tem tudi vaše živlenje,reši pa jih lahko s pomočjo stroke.Ko bo raziskal sebe,ko se bo spoprijel s tem kar on trenutno je(se pravi čuti,doživlja,zaznava okolico)bo priložnost napredka,do takrat pa ste le moteč faktor(vi,otroci,hiša,konjički,delo itd..)tu pa lahko vi le malo naredite,narediti mora on.Kako ga prepričati-nikakor,kajti šele ko se dotaknemo dna začnemo ukrepati in očitno se ga on še ni popolnoma dotaknil.
In do tega trenutka,ne sedite križem rok,imate sebe in otroke-ki vas rabijo in tudi sama sebe rabite.
Včasih nekomu(v tem primeru mož) ne moremo pomagati,lahko pa vedno sebi,če le želimo.

za enostavno

res je kot pravite,šele sama odločitev vedno potrdi je prav ali narobe,vse pred odločitvijo je le mnenje,misli,ugibanje,kako bo ali bi lahko bilo.
če trenutno čutite ali ste trenutno pripravljena na čakanje,naj to nebo kot minus in ne plus,naj bo odmor med poukom(vedno smo na pouku,tako ali drugače,skozi celo živlenje),včasih se prav med čakanjem zgodijo najboljše spremembe,spet drugič se zgode spremembe na slabše,vedno pa ostane tisti oditi..v vsak primeru čaka nekje.
Če vam je za ostati ostanite,nič ni nikdar 100% ne ostati in ne oditi.
Vmes ko čakate pa le ne pozabite nase-nikoli.
srečno

Zahvaljujem se za tako hiter odgovor.

Kljub temu, da se vseskozi pripravljam in prepričujem, da najbrž za zakon ni več pomoči, pa si ne morem kaj, da ne bi vztrajala v njem. Očitno tudi on še čuti neko povezavo (ali pa je morda to samo moje upanje). Vseskozi se oklepam, morda v zadnjem času malo manj, da je to posledica depresije, ki je bila pri njem ugotovljena. Zdi se mi namreč nemogoče, da se lahko človek tako zelo spremeni in to brez razloga (to namreč on zatrjuje – da ne ve zakaj je tako). Zato skušam tudi vztrajati v najini zvezi, ker se mi zdi, da bo morda pa nekoč uvidel, da to ni on. Ne vem pa kako sedaj postopati. Ali mu dati ultimat ali še počakati določen čas, da bo bodisi šlo pri njem na bolje ali na slabše. Še kako se strinjam s tem, da mora včasih človek pasti na tla, da se zaveda kaj počne.

Vztrajam tudi zato, ker se mi zdi, da če bi odšel in se morda vrnil čez določen čas, bi moja otroka in sama zopet morali čez vso tisto grozo, ki se je dogajala, ko je že odšel. Se mi zdi, da raje vztrajam še nekaj časa, saj mi včasih da malo upanja, da bo bolje.

Resnično se sprašujem ali je morda to posledica še vedno trajajoče oziroma neozdravljene depresije, morda sedaj neke fobije, paranoje. O fobiji govorim namreč zato, ker ko je odšel je lahko z menoj brez problema komuniciral, prišel celo na vrt, v notranjost hiše pa nikakor ni mogel stopiti. Tudi sedaj imam še občutek, da ga sama hiša duši. Ali je to možno? Moram reči, da se npr. po telefonu brez problema pogovarja, doma pa ne. V čem je stvar? Ali je možno, da je še upanje za naju? Sama sem še kar optimistka, saj kar čakam in upam, da bo bolje. Žal pa k psihiatru nikakor noče. Ponudila sem mu tudi, da bi obiskovala kakšno zakonsko posvetovalnico, da bi morda tam prišel do tega, zakaj je naenkrat postal do nas povsem ravnodušen oziroma je čustveno otopel. Rekel je celo naj malo počakam, da bova videla kako in kaj.

Vem, da moram poskrbeti zase in svoja otroka in se resnično trudim. Nimam pa poguma ne moči kaj spremeniti.

Upam, da se boste še kaj oglasili, tudi Ti Ta prava Monica. Tvoj odgovor mi je bil zelo všeč (čeprav zame seveda ni ugoden) in si želim, da bi videla napisano še kakšno besedo.

Pozdrav!

Sory

Depresija je bolezen. Bolezni se da pozdraviti ali vsaj zdraviti. Pri depresiji se običajno kombinira uporaba zdravil in psihoterapije. Kot sem že napisal, je nekoga težko prisiliti, da se odloči za zdravljenje, pa čeprav je to zakonski partner. Poskusite ga prepričevati na lep in strpen način, dokler pač zmorete in vidite smisel. V primerih zelo močne depresije se stanje zelo redko izboljša samo od sebe, zato čakati in računati na to, da bo mož le “sprevidel”, verjetno ni najboljša rešitev. Če se mož kljub vaši podpori ne bo odločil za zdravljenje, pa imate pravico nad zvezo z njim tudi obupati. Želim vam, da bi se zmogli odločiti prav predvsem zase.

Lep pozdrav

Pozdravljena Sory!!!

Trije klicaji zato, ker sem čisto iz sebe, ko sem prebrala tvojo (upam, da se lahko tikamo) zgodbo – kot bi poslušala sebe pred natanko dvemi leti – prej super mož in oče, potem pa 200%(?!) obrat: hiša ga duši, malodušje do otrok in partnerja, ni volje do dela, ko je odšel je normalno komuniciral….Ja, natanko tako (pa res ne pretiravam!) se je dogajalo pri meni. Po tistem, ko se je odselil, je enkrat prišel domov in vstopil v hišo – otrok ni bilo doma – videti je bilo, kako nelagodno se počuti v prostoru in komaj čaka, da odide “na zrak”.

Zatem pa spet telefonski klici, vseskozi me je prepričeval, naj bova prijatelja, ker je to dobro za otroka in naju, jaz pa mu nisem mogla dopovedat, da mi je še težje, če imava stike, kajti zame je to kar naprej neko upanje na vrnitev…Tudi jaz sem ga (in po pravici povem ga še danes) zagovarjala in razumela. Saj ne vem, ali ti delam uslugo ali pa te bom še bolj zmedla s tem, kar ti pišem, ampak morda boš pa vsaj v delčku kakšnega stavka našla tudi zase kakšno rešitev.

Danes si mislim, da bi bilo bolje, če se ne bi vrnil, kajti danes bi bila s čustvi že “na konju” in mi ne bi bilo potrebno ponovno preživljati vsega tega (kar je po tolikem času “matranja” res napor). Po drugi strani pa, morda pa sem rabila takšen ponovni šok in bom končno le začela gledat tudi nase ali pa vsaj poskušat naredit kaj v tej smeri. Kot pravi Ta prava Monika – narediti je treba tisto, kar se ti v tistem trenutku zdi najbolj prav, pa čeprav pozneje ugotoviš zmoto.

Pa še nekaj, kar je napisal g. Gašperlin, si poskušam večkrat na dan ponovit
– ne moremo nekoga prepričat, da rabi pomoč, če njemu samemu ni do tega!
– in kot drugo – napisala sem, da se mnogim verjetno ob prebiranju moje zgodbe zdi smešno, zakaj sploh vztrajam, pa mi je bilo lažje ob njegovem odgovoru, da je to vse prej kot smešno in da je takšna reakcija čisto normalna, ker pač še nisem pripravljena na kakšen drug korak…

Draga Sory, morda boš pa le malo prej kot jaz prišla do kakšnih ugotovitev oziroma odločitev, ki bodo pozitivne le zate, čeprav vem, da se ti trenutno zdi, da je ugodna rešitev le ena – skupno življenje.
Res te popolnoma razumem in ti želim, da se ti začnejo stvari odvijat v (zate) pravo smer.
Lep pozdrav vsem!

Pozdravljena enostavno!

Preprosto ne morem verjeti, da obstaja nekje še oseba z enakimi težavami. Ne morem povedat kakšen občutek sem imela, ko sem prebrala tvoj odgovor. Čutila sem kar neko povezanost s teboj. Moram reči, da še nikoli tako. Morda res velja tisti rek: V nesreči spoznaš prijatelja. Je povsem drugače kot pa so pogovori z drugimi, ki si tega ne morejo niti predstavljati in zato ne razumeti. Hvala vsem za FORUME, saj so res v pomoč, ko si v stiski.

Evgen je pisal, da je terapevt Gostečnik rekel, da je včasih treba nekoga postaviti pred vrata, da začne z zdravljenjem. Ali lahko zvem kje se da to kaj prebrati? Ali je kje na teh forumih? Morda bo pa to moj naslednji korak. Morda, kaj pa vem, saj je to dosedaj najhujša bolečina, ki sem jo doživela. Boli te pa si ne moreš pomagat. Rada bi imela spet družino pa četudi bi morala na ta račun čakati in čakati. Zdaj sem se navadila biti potrpežljiva.

Hvala vsem!

Upam, da se še kaj oglasite.